Kaj je AGRFT, dolgo časa sploh nisem vedela. Kje je, še manj. Če je že bilo govora o teh kraticah, je bil ponavadi tako označen dom čudakov, tistih najbolj ekstremnih neuravnovešencev, zares mejnih in drugačnih ljudi, ki nas prepričujejo, da ustvarjajo in krojijo umetnost. Sama jih nisem ravno prelevila v kakšne Kafkine Gregorje Samse, kot je bila takrat med gimnazijci navada, saj se je moj pogled nekam preveč rad lepil na vsakršno podobo v gledališču, filmu ali na televiziji. Sem se pa strinjala, da so nekje blizu meje in verjetno eni redkih, ki si upajo hoditi po nekem robu. Bolj ko se je bližala matura, bolj je AGRFT postajal sinonim za najbolj zlovešče sprejemne izpite v Evropi in tudi dva sošolca, danes uveljavljena igralca, sta komisijo prepričala šele v drugo oziroma v tretje. Obzorje srca in duha se mi je z dodiplomskim študijem le razpotegnilo iz trikotnika v krog in demonski oblaki nad fakulteto so dobili povsem drugačen odtenek. To, da fakulteta ni nekje v Sodomi in Gomori, sem ugotovila na zoprno deževno novembrsko sredo, ko sem v prehodu med Nazorjevo in Čopovo predolgo strmela v fotografije zame nepozabne gledališke predstave.
Resda sem v notranjost zavila šele veliko kasneje, ko je na Obali zmanjkalo prave literature in me je mentorica napotila v prisrčno in le na videz majhno, v resnici pa sila bogato, a za prišleke še kar drago knjižnico. Tako sem počasi dojela, kaj in kdo AGRFT-jevci so. Kaj vse so ustvarili, kaj ustvarjajo in kako zelo bogatijo naš(e) svet(ove). Čeprav ne bom trdila, da je to najboljša tovrstna šola v Evropi in edina možna slovenska institucija, ki nudi pravo izobrazbo za poklicno ukvarjanje z igralstvom, režijo, radiom, strašansko spoštujem in cenim delo vseh, ki so kdajkoli obiskovali AGRFT. Vsekakor je to eden najbolj intenzivnih, dinamičnih in aktivnih laboratorijev pri nas, ki ustvarja nam tako ljube in ljubke monstrume, brez katerih ne bi preživeli teh osem sivih mesecev.
(Kaja Cencelj)
***
Absolventka primerjalne književnosti pa je povedala: »Akademijo vidim kot eno zelo neopazno staro sivo stavbo sredi Nazorjeve, ki v svoji sredici skriva bodoče gledališke ter filmske ustvarjalce, tako imenovane AGRFT-jevce (kot jim s takim, bolj zavistnim tonom radi rečemo). Skozi produkcije ali odprta predavanja, ki sem jih obiskala, sem začutila, da tukaj dihajo duše, ki niso mrtve, da imajo nekaj, kar bi temu svetu radi povedali, da si to tudi upajo povedati ... Škoda – oziroma bolje – nedopustno se mi zdi, da še vedno ne morejo zadihati v primernejših, manj bunkerskih prostorih, z razširjenimi programi, ki bi prinesli še več tega, kar nam v naši dolini nedvomno manjka, živega in kritiškega duha, ki najbolje raste ravno skozi umetnost.«