Mnogi ljudje stereotipno menijo, da so tipični slovenski filmi sestavljeni pretežno iz tišine, depresije in nejasnih prizorov, “ki jih razumejo samo AGRFT-jevci”, vsega tega pa naj bi se bodoči režiserji priučili od svojih mentorjev na akademiji.
Kaj o tem menita vidva, Dominik Mencej in Nikolaj Vodošek, študenta drugega letnika filmske in televizijske režije na AGRFT?
S tem se pravzaprav v nekaterih primerih strinjam, ne vem pa če AGRFT-jevci te filme razumejo, včasih sploh ni ničesar za razumeti. Stari Joco (Jovan Jovanović) pravi, da je slovenski film tri četrt sestavljen iz odpiranja in zapiranja vrat, hoje in gledanja skozi okno. Več kot očitno se lahko razbere iz sodobne slovenske kinematografije, da ta v večini ni namenjena nekemu povprečnemu slovenskemu gledalcu. Verjetno izhaja problem iz tega, da se ustvarjalci premalo posvečajo zgodbi, da bi bila ta prepričljiva, zanimiva in življenjska. Tu bi si morali vzeti za zgled naše južne brate in sestre, za katere sem vsaj osebno mnenja, da večinoma delajo filme, katerih zgodbe so razumljive sleherniku, hkrati pa ostanejo tudi v umetniških presežkih. Vse težave slovenskega filma v samem bistvu izvirajo iz premajhne populacije Slovenije same. Tako film pri nas ne more nikoli zaživeti kot industrija, kar pa pomeni, da se nikoli ne bodo zares razvila delovna mesta za scenariste in podobno, kar pa ima ključno vlogo. Situacija je taka, da vsak slovenski film do neke mere financira Javni Sklad RS, to pa pomeni, da ustvarjalci vložijo ves trud v pridobitev finančnih sredstev, kar lahko traja tudi nekaj let, svoj film ali bolj natančno njegovo zgodbo pa ta čas pustijo na čakalni listi in jo s tem zanemarjajo. Tako lahko v končnih izdelkih ponavadi zaslutimo samo koncepte ali ideje, ker so se samo ti obdržali do trenutka, ko gre film v produkcijo, prave zgodbe pa ni.
(Dominik Mencej, študent filmske in televizijske režije, 2. letnik)
Povsem razumljivo je, da slovenski film zadnjih nekaj let v očeh gledalcev deluje stereotipizirano predstavljen kot "težek, zamorjen in depresiven". Osebno menim, da na takšne oznake predvsem vplivata dve stvari. Prvo predstavlja majhnost slovenskega filmskega prostora in produkcijske zmožnosti, ki ob "dobri letini" lahko ponudijo zgolj 5 ali 6 celovečernih filmov. Ti se nato v poplavi tuje produkcije velikih multipleksov borijo za nekaj tisoč obiskovalcev. Drug dejavnik pa zagotovo predstavlja izbor "depresivnih" tem, ki zrcalijo duh časa - brezposelnost, alkoholizem, odtujenost med ljudmi,... Navkljub nekaterim silno "zateženim" filmom menim, da se situacija spreminja in, da bodo mlajše generacije režiserjev in režiserk uspele presenetiti z nečim bolj "veselim".
(Nikolaj Vodošek, študent filmske in televizijske režije, 2. letnik)
Kako pa poteka konkretna odločitev za snemanje filmov na akademiji? Tu najbrž vsaj neposredno ni prisoten Javni sklad RS. Ste torej v svojem delu povsem svobodni?
V ustvarjalnem procesu snovanja filmskega dela smo svobodni v izhodiščih, idejah in temah. Sami se odločimo, kakšen film hočemo delat, mentorji pa nas nato vodijo skozi celoten proces in nam nudijo oporo in pomoč. Glede na naravo filmskega usvarjanja so naše največje omejitve produkcijske (beri: finančne) zmožnosti, prilagajanje katerim pa nemalokrat pripomore k enostavnejšim in učinkovitejšim rešitvam.
(Blaž Završnik, študent filmske in televizijske režije, 3. letnik)
Zakaj pa so slovenski filmski režiserji v glavnem tudi scenaristi svojih filmov? Se ta proces začne že na akademiji - vas mentorji spodbujajo k pisanju lastnih scenarijev ali sodelujete tudi s svojimi kolegi (npr. dramaturgi)? So vaši scenariji izvirni ali se naslanjate na že obstoječa (npr. literarna) dela?
Po moje so režiserji tudi scenaristi, ker hočejo biti kul in delati avtorske filme in videti svoje ime na čim večih mestih v odjavni špici in sploh.
Po drugi strani pa želijo kdaj pa kdaj povedati zgodbo, ki je samo njihova, ki so jo doživeli in jo nosijo v sebi (in s seboj) ... ker le to zgodbo poznajo tako globoko, da vejo za majhne umazane in lepe podrobnosti, ki bi drugače ostale skrite - podrobnosti, ki "njihovo" zgodbo delajo "našo".
Seveda je to težko, nenazadnje je treba imeti žilico za pisanje, in potem stvar še spodobno zrežirati ... da gledalci ne godrnjajo, kaj se ti režiserji spet nekaj silijo s scenariji ...
Na akademiji večinoma snemamo po lastnih izvirnih scenarijih, najbrž iz istih razlogov. Nenazadnje imamo predmet scenaristika, pri katerem pilimo tovrstne spretnosti, torej pripravljamo scenarije. Mislim pa, da ne bi bil noben problem, če bi se kdo odločil prirediti scenarij po literarni predlogi ali (celo) snemati po scenariju koga drugega. Načeloma se teži k čim boljšemu filmu, ne k temu, da režiser nujno spiše tudi scenarij, čeprav se to (včasih na srečo – včasih na žalost) največkrat zgodi.
(Sara Kern, študentka filmske in televizijske režije, 2. letnik)
V drugem letniku režiserji snemate kratki dokumentarec. Ti, Maja Prelog, si posnela Generacijo Južne Afrike. Koliko časa in koliko ljudi približno je potrebnih za nastanek nekega takega kratkega dokumentarca? Kaj režiser na konkretnem snemanju pravzaprav počne?
Snemanje [dokumentarnega filma Generacija J. Afrike, op. a.] je potekalo tri dni v Ljubljani in dva dni v BiH, nato pa še en dan v Ljubljani. To je res izjema, ker načeloma so produkcijski okvirji znotraj radija 15km okoli Ljubljane, ampak glede na to, da sem imela tako temo, so mi izrecno dovolili, da snemam dodatne dni v tujini.
Ekipo smo sestavljali Anže Virant kot dramaturg, koscenarist, fotograf in asistent (toliko o multitaskingu dramaturgov :) ), Simon Tanšek kot direktor fotografije in kamerman, asistent kamere Nejc Perko, mojster za luč Sveto Makić, tonski mojster Marjan Cimperman in v Bosni Frane Povirk, jaz in šofer.
Hja, kot režiser si nekako koordinator ekipe, režija igralca pri dokumentarnem filmu skoraj ni prisotna...oziroma, jaz sem se čimbolj izogibala inscenaciji, seveda pa popraviš govorca, da se obrne bolj na kamero, da govori glasneje itd.
Ja, kar se pa tiče celotnega projekta, od ideje pa do realizacije in postprodukcije... Začeli smo delati na scenariju oktobra lani, ravno v tem mesecu pa bo moj film popolnoma končan, ker smo zaključili s postprodukcijo (obdelava zvoka, slike,...).
(Maja Prelog, študentka filmske in televizijske režije, 3. letnik)
Za konec pa še najslajše vprašanje. Milan Urbajs, ti si v okviru akademije režiral krajši dokumentarni film Kralj Matjaž, ki sedaj prejema kar nekaj mednarodnih nagrad na različnih mednarodnih filmskih festivalih. Kako potekajo ti festivali? Kje zanje izveste? Imate od nagrad študentje tudi finančno korist? Se festivalov tudi udeležujete?
Festivali so nam režiserjem na akademiji na nek način edina možnost, da lahko promoviramo svoje filme. Ko sem ugotovil, da je film [Kralj Matjaž, op. a.] pri publiki priljubljen, sem ga začel pošiljati po festivalih. V bistvu je zadeva pri nas tako urejena, da akademija pošilja filme na izbor študentskih festivalov, za ostalo je pa treba poskrbeti sam. Meni tukaj, hvalabogu, pomaga punca, drugače ne bi bil na toliko festivalih. Privlačnost pri teh festivalih je to, da spoznavaš druga mesta, kulture in seveda tudi druge režiserje in filme. Pa seveda, da ti festival krije bivanje in akreditacijo. ;) Festivalov se skušam čimbolj udeleževati, ampak mi to zaradi zasedenosti na akademiji ne uspe tolikokrat.
Seveda se vsak veseli nagrad. Predvsem ker ti potrjuje tvoje delo in ti pokaže, da se je splačalo vložiti toliko truda. Nagrade prejemamo režiserji sami. Kaj se dobi, je od festivala do festivala različno. Včasih se tudi finančno splača, ampak v glavnem gre za promocijo filma.
(Milan Urbajs, študent filmske in televizijske režije, 4. letnik)