Diplomirani dramski igralec, dolgoletni prvak SNG Drama Ljubljana, ki je za svoje delo prejel številne nagrade( nagrada Prešernovega sklada, Severjeva nagrada, več Borštnikovih nagrad), ki je na odru izoblikoval vrsto žanrsko različnih likov, mojster intelektualno reflektiranih študij značajev.
Aktualno: Strahovi ( premiera 24. marec, SNG Drama Ljubljana) kot gost v vlogi Mizarja Engstranda:
Aleš Valič. Dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Ljubljana
Zdi se, da zmeraj radi slišimo: zakaj ste se odločili za poklic igralca?
Aleš Valič: Pred davnimi leti sem se znašel v četrtem razredu bežigrajske gimnazije in ugotovil, da me pravzaprav ne zanima noben drug poklic kot poklic igralca. Seveda se to ni zgodilo čez noč. Najprej sem bil kot otrok v gledališkem krožku Pionirskega doma, pa sedem let v lutkovnem krožku Pionirskega doma, ki ga je izjemno vodil pisatelj Lojze Kovačič. V gimnazijskih letih me je še dodatno navdušil za gledališče in umetnost nasploh profesor Andrijan Lah, ki je z gimnazijci bežigrajske gimnazije ustvarjal čisto prave gledališke predstave, nas vodil v kinoteko in kino križanke, na oglede gledaliških predstav. Njegovo mentorstvo je bilo neprecenljivo zame in za mnoge druge.
Je igralcki poklic še zmeraj lep? Zakaj?
Aleš Valič: Igralski poklic prinaša človeku marsikaj. Lepega in tudi manj lepega. Če je gledališče pravzaprav cel svet zase, v katerem se na poseben način odraža resnični svet, se življenja in ustvarjanja igralca tudi dotika cel svet, življenje, kot ga živijo mnogi ljudje in on sam. Zgodbe, čustvovanja, dejanja mnogih ljudi. Predvsem igralcu ni nikoli dolgčas.
Predstava, ki ste si jo še posebej zapomnili, režiser, ki ga še posebej cenite? Dramaturg?
Aleš Valič: Človeku se najmočneje vtisnejo prvi osebni uspehi, prva zadovoljstva s svojim ustvarjanjem. Že med študijem sem v tržaškem gledališču odigral vlogo Moritza v Wedekindovem »Pomladnem prebujenju«, nekaj let kasneje predstavo »Ela« v Gleju, Zaharijo Moirrona v »Molieru« Bulgakova v Drami, pa »Tartuffa« v Kranju, »Jaga« v Othellu v Drami, Sokrata v Platonovem »Sokratovem zagovoru«, Vodjo seminarja v »Razredu« Matjaža Zupančiča in v lastni produkciji monokomedijo »AL´ EN AL´ DVA?« Saše Pavček. Rad delam z večino režiserjev in kot oni mene, tudi jaz cenim nekatere bolj, druge malo manj. Od dramaturgov moram omeniti na žalost pokojnega Igorja Lampreta, ki je bil neprecenljiv sodelavec. Imel sem srečo, da je bilo najinega sodelovanja kar nekaj.
Kritičnost do sebe in do svojega dela. Kako jo gojite in kaj vam prinaša?
Aleš Valič: Sem zelo kritičen do sebe in svoje delo stalno izpostavljam samonadzoru. Prepričan sem, da je to za vsakega ustvarjalca, ki nima namena le zablesteti in ugasniti, ampak celo življenje ustvarjati, nujno. Res to včasih prinaša človeku dvome o lastni ustvarjalni moči in tudi težave s samim sabo, vendar po mojem prepričanju edino samokritičnost omogoča nenehno iskanje in razvoj.
Kako je prišlo do odločitve, da sprejmete funkcijo dekana akademije? V čem je bil izziv, kaj ste hoteli narediti, kakšna je bila vaša vizija,? Kakšen je bil vaš osebni motiv?
Aleš Valič: Ob pobudi, da naj kandidiram za dekana, sem bil presenečen, saj o tem nisem razmišljal. Vendar so se mi začele porajati misli o akademiji kot celoti. Spoznal sem, da si želim izziva. Moja želja je bila in ostaja še danes, da bi kvaliteta študija na naši akademiji rasla naprej, da bi akademija postala še močnejša in boljša. V času uvajanja bolonjskih procesov, s katerimi imajo podobne akademije povsod velike težave, v času, ko moramo za preživetje nujno priti do ustreznih prostorov za naše delo, v času, ko je vsa družbena pozornost usmerjena v profit, v »tisto, kar prinaša neposreden in natančno izmerljiv ekonomski učinek«, je seveda zelo težko voditi visokošolsko ustanovo, ki izobražuje za umetniške poklice. Moj glavni osebni motiv v zvezi z dekanovanjem je izboljšanje notranjih in zunanjih pogojev delovanja akademije.
Kako doživljate odgovornost vaše funkcije dekana akademije danes? V čem je lepota, je lepota?
Aleš Valič: Občutek odgovornosti še vedno raste, saj imam dnevno opravka z vrhunskimi ustvarjalci in s tistimi, ki se pripravljajo, da to enkrat postanejo. Gre konec koncev tudi za dejstvo, da je predvsem od strokovnosti naših profesorjev in naših diplomantov odvisna prihodnost slovenskega gledališča in filma, pa tudi televizije in radia. Ob uspehih študentov pri študijskem procesu, ob zadovoljstvu profesorjev je lahko tudi dekanu lepo.
Kakšen je dan dekana AGRFT? V čem je svetovni, v čem gledališki?
Aleš Valič: Moj dan dekana se začne s prihodom na akademijo približno ob sedmih zjutraj. Ta zgodnji prihod ni prav nič »gledališki«, mi pa omogoča, da lahko delam v gledališču. Brez tega osebno ne bi mogel, kot profesor na akademiji pa tudi ne bi smel. Brez lastne umetniške prakse je namreč nemogoče postati in ostati pedagog, ki lahko svojim študentom kaj da. Običajno se moj delovni dan konča po večerni predstavi, ko približno med enajsto in dvanajsto ponoči pridem domov. »Svetovni« dan dekana se dogaja v stikih z dekani in profesorji akademij drugih držav, »gledališki« pa v pestrosti naših odnosov nastaja vsak dan sproti.
Kakšen je vaš odnos s študenti, vaša srečevanja z njimi? Prijateljski, mentorski, bližnji ali bolj formalni. Na kakšen način je lahko ta odnos odprt tako, da je konstruktiven tako za mlade, učeče se ljudi kot za vas, ki imate za seboj že ogromno izkušenj? Kako jim (lahko) lajšate težave in pomagate pri soočanju s seboj, z vlogo in vsem, kar prinaša spoprijemanje z njo, s publiko?
Aleš Valič: Na naši akademiji je odnos profesorjev in študentov zelo oseben. Sam ga razvijam predvsem kot odnos izkušenega ustvarjalca in radovednega mladega človeka. Ostajam pa seveda zelo radoveden tudi sam. Večna dilema, kaj lahko naučimo študenta, zame osebno ni zelo pomembna. Gre za stalno posredovanje izkušenj in znanj, gre za stalno pozornost do študentovega dela, prepoznavanje dobrih in slabih strani njegovega načina ustvarjanja, opozarjanje na pomembno pridobivanje osnovnih znanj in sposobnosti (zgodovina drame in gledališča, govorna tehnika, obvladovanje telesa, gledališko petje in drugo). Študentom dopovedujem, da si v času študija lahko pridobijo trdne temelje za dolgoletno delo v poklicu. Brez teh temeljev je kasneje zelo težko, če ne že kar nemogoče. V zelo osebnem stiku pa vseeno vzpostavljam nekaj distance do študentov, kar nam omogoča obojestransko spoštljiv profesionalen odnos.
Kakšno vsebino nosi ( če sploh kakšno) svetovni dan gledališča? V čem je smisel ali pomen tega dne?
Aleš Valič: Svetovni dan gledališča je na žalost premalo odmeven v medijih, saj ne prinaša kaj prida povečane pozornosti javnosti. Res pa je, da se naše gledališče ne more pritoževati nad pomanjkanjem občinstva, kar verjetno pomeni, da je dobro in zanimivo. Smisel poslanic ob svetovnem dnevu gledališča je dejstvo, da se več ljudi vsaj na ta dan zamisli nad usodo in položajem gledališča in sveta.
Je slovensko gledališče svetovno? V čem je njegova učinkovitost? Kam ga lahko umestimo v evropskem in svetovnem merilu?
Aleš Valič: Slovensko gledališče v celoti že dolgo dokazuje, da je svetovno. Na to kažejo mnogi njegovi uspehi v tujini, pa tudi hitro in kvalitetno odzivanje na dogajanja v svetovnem, predvsem evropskem gledališču. Po izpovednosti bi nas najbrž lahko uvrstili kar visoko, po tehničnih zmožnostih pa verjetno nekam na sredino.
Vaše voščilo študentom, kolegom, publiki?
Aleš Valič: Vsem ustvarjalkam in ustvarjalcem gledališča, študentkam in študentom in našemu občinstvu želim ob svetovnem dnevu gledališča v imenu vseh sodelavcev AGRFT veliko zanimivih in lepih dni v gledališču.
Povezave: