Nana Milčinski/Siddharta
Livingstonov poslednji poljub

Koncept in režija: Nana Milčinski
Glasba: Siddharta
Kostumografija: Alan Hranitelj
Oblikovanje videa: Igor Štromajer

Nastopajo:

SIDDHARTA:
 Tomi M.
 Jani H.
 Primož B.
 Boštjan M.
 Tomaž O. R.

Irena Yebuah Tiran
Brina Nataša Zupančič
Katarina Štefanič

Izza sten novomeškega Talijinega hrama Anton Podbevšek teater je včeraj odmevalo pod prsti (in glasovi) slovenskih glasbenih velikanov Siddharte in treh solistk. Livingstonov poslednji poljub, podnaslovljen kot gledališki rock koncert za mladino in otroke, je gledalce popeljal v sfero muzikaličnosti ene kultnejših mladinskih knjig. Jonatan Livingston Galeb pisatelja Richarda Bacha je novela o odraščanju in iskanju identitete etiketiranega, a življenja željnega galeba, ki se je pod režijsko taktirko Nane Milčinski transformirala v gledališko-glasbeni dogodek, temelječ na vizualni estetiki. Enakomerni ritmični utrip slovenskih rockerjev je – v skladu s tehničnimi novotarijami – pospremljen z uporabo avdiovizualnega gradiva. Da koncert ni le za mlajšo publiko, ampak apelira na vsakogar, je nit dogodka, razpredena v metaforiki fragmentarno podanega ter interpretiranega besedila. Livingston je namreč lahko vsak izmed nas, kateremu niti nebo ne predstavlja omejitve pri osmišljevanju lastne eksistence.

Vokalist in kitarist Tomi M. je svoj glas – vseskozi ob instrumentalni spremljavi Siddhartine glasbe - tokrat preizkusil predvsem kot pripovedovalec zgodbe o Livingstonovem potovanju v svet odraslih, in vlogo protagonista upravičil tudi kot igralec v ´reducirani podobi´. Že tako pestro dogajanje na odru podkrepijo projicirani citati znanstvenikov in filozofov, nekoliko difuzno in (pre)pogosto podani na platno. Pestro dogajanje na odru, kjer glasbeniki svoja glasbila uporabijo tudi kot neslišne rekvizite, konceptualno vpete v estetiko samo, zaradi razpršene vpeljave različnih gledališko-vizualnih postopkov, občasno zamaje gledalčevo percepcijo. Fokus celostnega gledanja in dojemanja koncerta zavisi od zmožnosti hkratnega branja vseh uporabljenih principov. Poleg nizanja izrekov, se na ekranu izrišejo obrazi znanih ter uspešnih Slovencev (Alja Berčič, Igor E. Bergant, Aleksander Čeferin, dr. Borut Geršak, Sara Isaković, Polona Juh, Primož Kozmus, dr. Lev Kreft, Milan Kučan in Jelka Reichman), ki berejo posamezne pasuse iz Bachove novele, obenem pa glasbeniki na odru postanejo igralci brez glasu. Glasbilo lahko služi tudi kot scenski dodatek in poleg prvotne, glasovne funkcije, postane tihi akter v službi vizualne lepote.

foto Boštjan Pucelj

Glavno orožje predstave – Siddharta – je scensko realizirano v obliki koncertnega odra, skoraj v celoti skrivnostno in znakovno morda ne-razložljivo ozaljšanega z rižem. Azijska eksotika je poudarjena tudi z vpeljavo bambusovih palic in lesenih zajemalk, ki jih kot ornament k scenografiji Nane Milčinski, Simona Žižka ter Matjaža Bergerja, najpogosteje in sočasno s pripovedjo, aktivirajo solistke. Oder je prostor igranja, realiziranega z glasbenim vložkom popularne skupine in posameznimi intervencijami treh glasbenic. Mezzosopran Irene Yebuah Tiran, violina Brine Nataše Zupančič in harmonika Katarine Štefanič se uspešno vkomponirajo v dogajanje in Livingstonovo zgodbo pospremijo z optimizmom posebnih učinkov, ki so, mnogim elementom navkljub, še vedno funkcionalni. Mešanje glasbenih žanrov uspešno sovpada z okruški projiciranih citatov ter posnetega branja iz knjige in protagonistovega kronološkega pripovedovanja. Zlitje vseh glasov in glasbil se – kakor se tovrstnim koncertom poda – po daljšem suspenzu zaradi Tomijevega ´zgolj´ pripovednega izražanja, zgodi čisto na koncu.

Če je prevladujoča barva Siddhartinih samostojnih koncertov črna, je tokrat oder osvetljen z belino dolgih oblek, pod katere se je podpisal Alan Hranitelj. Potisk črnih kitajskih pismenk harmonično zaokroži scensko-kostumski dialog in nastopajoče – ob uporabi svetlobnih efektov – postavi v sfero metafizike.

Privzdignjenost odrskega dogajanja z detajli iz azijskega sveta pa ob hkratnem gledanju videoposnetkov, želeno razblini iluzijo o zgolj formalizmu samem. Četudi glasba in vizualni učinki nadvladujejo gledališko igro, zadani koncept funkcionira. Izza formalne lepote se namreč želi do ušes in srca dokopati Livingstonova resnica o samoizpolnjevanju, ki je pomembnejša od želja in pričakovanj zastarelih okvirov družbe. Samota in zasmehovanje sta včasih nujna za uspeh. Izbrani (nastopajoči) Slovenci so ogledalo družbi; niso izbranci, so le ljudje, ki so si upali (z)leteti iz varnega gnezda rutine in poljubiti nebo. A ne poslednjič.

Povezave:

- Nana Milčinski na Geslu
- Nana Milčinski na Repu