Umetnost, to duhovno orožje človeškega življenja, ki ga ni mogoče uničiti, kakor jo je definiral L. N. Tolstoj, je tista, ki študente Akademije za gledališče, radio, film in televizijo žene naprej, vse do popolne realizacije lastne eksistence. Vstop skozi vrata tam na Nazorjevi je vstop v vrtinec smeha, joka, strasti in (tudi) strahu predvsem pred neznanim, je korak bliže k popolnemu sijaju orožja. Že več kot šestdeset let skozi ista črna vrata z istim, skoraj nevidnim črnim napisom nad njimi vstopajo tisti, ki se želijo (popolnoma) prepustiti akademijskemu toku in ga – vsaj za hip – preusmeriti s svojo kreacijo.
Teorija in praksa, praksa in teorija; vsekakor nista brez stičnih točk in precej ubrano krmarita po majhnih in ozkih prostorih leta 1946 ustanovljene Akademije. Domače je tam na Nazorjevi, po hodnikih odmevajo hitri koraki, izza sten učilnic se sliši smeh in tu pa tam, kot menda v vsaki hiši, tudi jok. Četudi Akademija nujno potrebuje fizično preobrazbo, je jedro njenega delovanja čvrsto. Organizacijska in pedagoška mašinerija deluje, se celo prenavlja (bolonjske reforme) in je vsekakor eden glavnih parametrov za uspehe. Teh ni malo in niso samo znotraj domačih logov. Tam na Nazorjevi, v kotlu raznovrstnih čustev, v fizično zarjaveli »valilnici« mladih gledaliških in filmskih umetnikov, nastajajo številne zgodbe. Igralec, režiser, dramaturg. Vsak izmed njih piše svojo na svojstven način.
November je pravi čas – zunanjemu kaotičnemu izmenjavanju sonca in dežja in počasni najavi snežink navkljub – da se kakšna skrivnost in miselna podoba vendarle prelijeta na papir, na portal, med bralce. Vse do zadnjega novembra bodo vsakodnevno (izvzemši vikenda) na plan kapljali žanrsko različni prispevki, različnih profilov, pa s skupnim imenovalcem. Da še približajo študij, ki poteka tam na Nazorjevi, in brezsramno razkrijejo hipne zamisli, refleksna dejanja pa tudi občasne pomisleke. Ker je pri nas pač domače in je vstop v svet umetnosti na lastno odgovornost.