Gre za potovanje skozi njegove misli, kjer se ukvarja s tem, kaj je resnično in kaj ne, kje je meja med sanjami in resničnostjo, ljubeznijo in sovraštvom, zgodovino in mitom … Je to, kar sanjamo, neresnično in ali sanjamo resnico?
Tekst, iz katerega je vseskozi čutiti avtorjevo stisko in dvome, govori o tem, da svet velikokrat ni tak, kakršen bi moral biti, našteva, da na primer tisti, ki so videti hudobni, niso zares hudobni in da so na videz najbolj človekoljubni velikokrat najbolj hudobni.
Govori o tem, česa vsega si zmožen v sanjah. Sanje so svoboda. "V budnem stanju me običajno zjezijo: podražitev cigaret in bencina, tuja neumnost, TV-reklame, počasni natakarji, počasni vozniki …"
Govori tudi o tem, kako je avtor včasih verjel "v metaforo, prispodobo, gledališče, umetnost in svobodo" in da se je dalo v vsem tem najti smisel za življenje, zdaj pa veruje le v "dobesednosti" in vidi, da oče ni več oče, sin ni več sin, življenje ni več enako. Vse je dovoljeno in vse je sprejemljivo.
Ali je bolje sanjati môre kot sploh ne sanjati, saj ko se zjutraj zbudiš, sanj ni več. Meja med sanjami in resničnostjo takrat izgine.
Igralec pa mora igrati naprej. Ostati buden. "Spim, sanjam in igram naprej." Igra je beg v nedosegljiv sanjski svet zunaj realnosti, v svet in prostor, kjer je vse mogoče, kjer si lahko karkoli. Kjer en človek živi različne zgodbe, tudi tiste, ki si jih v budnem stanju ne upa ali ne sme.
Delo je kritičen zapis o tem, da je v sanjah vse mogoče; če je meja med sanjami in budnostjo zabrisana, pa je tudi v budnem stanju vse dovoljeno in sprejemljivo.
Štafeto predajam Roku Nagodetu in Evi Gusel, da branje slovenskih dram priporočim še filmarjem in arhitektom.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre