Andreja Kopač, 9. 5. 2012

Oni žive & Kaj pa mi?

Maja Pelević & Milan Marković v boju za Idejo, Strategijo, Gibanje.

Vir: https://onizive.wordpress.com/

1. Oni žive 

Ona, Maja Pelević, in On, Milan Marković, srbska dramatika, oba slovenskemu občinstvu dobro znana predvsem iz dolgoletnega sodelovanja v festivalu dramskega pisanja Preglej na glas, ona pa tudi z uprizoritvijo teksta Pomarančna koža (MGL, 2010) in Možda smo mi Miki Maus (Bunker & JDP 2010). Tokrat sta si zadala skupen projekt Oni žive; ki po umetniški strategiji niti ni toliko nov; je pa iz več vidikov eklatanten in ilustrativen, saj se v trenutno razmerje družbenih silnic poda kot žebljica na glavico v smislu aktualizacije umetniških praks in preboja okvirjev delujočih kulturno-umetniških samozadostnih skupin(ic).

2. Ideja

Zgodba je precej preprosta. Maja in Milan sta se najprej včlanila v sedem srbskih strank; DSS, URS, SDP, DS, LDP, SNS in SPS. S svojim imenom in priimkom sta izpolnjevala pristopne izjave in na dokumente vpisovala svoje podatke. Sledil je drugi korak. Na internetni strani sta izbrskala tekst Hitlerjevega propagandnega mojstra Josepha Goebbelsa Znanje in propaganda iz leta 1928 ter zamenjala zgolj nekaj besed oziroma besednih zvez; namesto »propaganda« sta vstavila »politični marketing« ali zgolj »marketing«, imena sta spremenila v ime voditelja posamične stranke, opredelitev »nacionalsocialistično« v ideološko usmeritev posamezne stranke, samostalnik »nacija« pa za potrebe nekaterih strank preimenovala v »družbo«. Na koncu sta spremenila naslov v Ideja, Strategija, Gibanje in tekstu dodala svoje ime. Nato sta si razdelila, komu bo kdo pošiljal; Milan štirim strankam, Maja trem. Odzivi strankinih predstavnikov so bili hitri, pozitivni in odobravajoči. Zatem so sledili sestanki z nekaterimi ljudmi; ob čemer sta svoje doprinesla njun (mladostni) videz in obetajoč življenjepis, ki bi jima lahko obetal naglo kulturnopolitično kariero, saj so sledila povabila v kulturne odbore in uvrstitev na listo za kandidaturo nekaterih gledaliških inštitucij.

Tu se njun »propagandni eksperiment« konča in se začne dramski. Na podlagi pridobljenega in dodanega materiala, ki obsega dramatizirane zapise z magnetograma in njuno osebno e-korespondenco, je nastalo delo Oni žive (podnaslov: v iskanju »ničelnega teksta«), drama v treh dejanjih, ki sta jo oblikovala v naslednjem vrstnem redu: Prolog (Posledice), dramatizacija sestanka, 1. dejanje (Ideja), poetski intermezzo, 2. dejanje (Strategija), video (Kako je nastajal tekst), poetski intermezzo, Reakcija na tekst (Ideja, Strategija, Gibanje), 3. dejanje: (Gibanje), Epilog, dramatizacija sestanka in Začetek. Nastali dramski tekst v obrnjeni kronološki strukturi, ki ga v celoti najdete na njunem spletnem blogu, je bil predstavljen 8. aprila 2012 v Domu omladine v Beogradu, po tem, ko so v Jugoslovanskem narodnem pozorištu sodelovanje odpovedali. Slab mesec dni zatem, 6. maja, na dan predsedniških volitev v Srbiji, Franciji in Grčiji in nekje »med obletnico rojstva in smrti« Josipa Broza (7. maj 1892–4. maj 1980), sta Maja in Milan svojo dramo predstavila v Gledališču Glej. Prvič za »evropsko« občinstvo. In s petjem prirejene EU himne. Zatem sta si snela sončna očala. Aplavz je bil dolg in iskren.

3. Strategija

V osišče dramskega teksta, zgrajenega iz dvanajstih žanrsko različnih enot, sta izkušena pisca postavila video, glavno dejanje, katerega predstavlja prirejanje ali transformacija Goebbelsovega teksta iz leta 1928 v tekst, ki bi bil pripraven za današnji čas. Brez razlag in pojasnil, zakaj ravno ta tekst. Pri tem gre za na nek način »čisti« prikaz Austinovega najbolj znanega naslova: Kako naredimo kaj z besedami. Nimamo dosti dela, samo nekaj jih zamenjamo, ostalo pustimo pri miru. Tako ali tako je struktura vsaj že zadnjih sto let enaka, menja se le poimenovanje. Da gre vseeno za pogumno in drzno copy paste dejanje, lahko razberemo iz dveh vidikov oziroma dveh vrst tveganj; in sicer, da bo kdorkoli od strankarskih veljakov prepoznal resničnega avtorja teksta, in za dejstvo, da sta se včlanila v vseh sedem strank naenkrat. Torej so se predvidevanja, da gre pri strankarstvu za popolnoma neprofesionalne odločevalske združbe, skoraj prehitro potrdile. Celo tako hitro, da sta oba protagonista relativno hitro presedlala nazaj v umetniški kontekst – brez da bi se na primer pognala v papirje raznih svetov ali v boj za kakšno kandidaturo ter odkrila še kaj drugega. Saj, kakor pravi nekje v tekstu Milan: »To ni preiskovalno novinarstvo, to je performans.«

Eden najbolj odmevnih primerov v polpretekli zgodovini, ko je kakšna umetniška strategija uporabila korpus fašističnih režimov, je Plakatna afera iz 1987. Na podlagi razpisa je žirija za praznovanje dneva mladosti izbrala plakat skupine Novi kolektivizem z estetiko socialističnega realizma. A se je, kakor piše tednik Mladina (Jure Trampuš, 27. 5. 2007, ob 20. obletnici afere), pojavil inženir Nikola Grujić, ki je odkril, da gre pri izbranem plakatu za plagiat; za reprodukcijo dela Richarda Kleina iz 1936, ki slavi tretji rajh. Zamenjani so bili le simboli; namesto nemške jugoslovanska zastava, namesto orla golob miru, namesto bakle štafetna palica. Ker so bili časi napeti, so bile reakcije burne; govorili so o diverziji, zahtevali osebno odgovornost, pisali o provokaciji pod masko umetnosti, zlorabi, kriminalu, političnem kiču. Zaradi lova na čarovnice je Mladina objavila Klic k razumu, ki so ga podpisali mnogi intelektualci, med njimi tudi obramboslovec Janez Janša, kar pa pogona ni ustavilo. Plakat so morali umakniti. Ni se pa umaknil obramboslovec Janša, ki leta 2012 že drugič sedi na stolčku mandatarja. V letu 2007 je med umetniškimi »kolegi« dobil tri nove soimenjake. Slednji so akt preimenovanja kronali s številnimi umetniškimi projekti; nazadnje s filmom Več nas je, prej bomo na cilju. Najbolj očitna primerjava s projektom Oni žive je na ravni včlanitve v politično stranko in v dramatizaciji dogodka, kot ga je denimo uporabil režiser Janša v predstavi Slovensko narodno gledališče, dramski tekst, katerega v celoti sestavlja zvočni zapis ljudskih demonstracij pri izselitvi romske družine Strojan v vasi Ambrus.

4. Gibanje

Kljub temu je dejanje Maje in Milana kompleksnejše od SNG; tudi zaradi konteksta, v katerem se je znašla Evropa oziroma evropska politika na eni strani, in kot jo narekuje informacijska e-tehnologija na drugi. Na eni strani imamo tako skupno evropsko telenovelo o nujnem zategovanju pasu po scenariju Nemke brez otrok Angele Merkel, na drugi strani pa facebook generacijo mladih, za katero je komuniciranje po družabnih omrežjih postalo že dejanje samo. Mimogrede, invalid Goebbels, ki se je ubil tistega dne, ko je videl, da je njegova ideja mrtva (1. maja 1945), je med drugim dejal: »Mesto ženske je v družini in je njena najlepša naloga, da zalaga domovino in narod z otroki. Osvoboditev žensk je za državo nevarna. Ženska mora pustiti moškemu, da opravlja moške stvari.« Skratka, v fikciji, da je možno vse skomunicirati, je tisto, kar se da z največjo gotovostjo upravljati, pravzaprav naša brezpogojna pripadnost in poslušnost. Politični marketing – ali prvo mafijsko načelo? Tekst Oni žive, ki mestoma odstira srbsko politično realnost, daje slutiti, da je ista realnost hkrati realnost evropske monetarne unije, ki jo slabi neenotna fiskalna politika, socialno pa »osvobaja« ideja kanclerke Merklove o koncu multikulturalizma, ki jo je prvič jasno posredovala ob nagovoru podmladku svoje stranke CDU/CSU: »V začetku šestdesetih let je ta država zaradi pomanjkanja delovne sile pozvala tuje delavce, naj pridejo delat in živet v Nemčijo. Predolgo smo se slepili, da bodo tukaj ostali zgolj nekaj časa in se bodo nato vrnili domov. To se ni zgodilo, resničnost je drugačna. Ostali so. Koncept, da bomo živeli drug poleg drugega in bomo zadovoljni, je propadel. Popolnoma propadel.« (Aleš Gaube, Dnevnik, 9. 10. 2010).

5. Kaj pa mi?

»V novi Nemčiji je velika množica podedovanih in priučenih zmožnosti, tako da sme nakopičeni zaklad moči nekaj časa celo zapravljivo razdajati. V nji ni zagospodovala visoka kultura, še manj delikaten okus, gosposka "lepota" instinktov; zato pa bolj možate vrline, kakor jih je mogoče najti v kakšni evropski deželi.« Te besede je zapisal F. Nietzsche leta 1888 v knjigi Somrak bogov in razdelku Kaj Nemcem manjka (2006: 50). In če bi dramskemu tekstu Maje in Milana, ki na vseh ravneh presega žanr bralne uprizoritve, podelili podnaslov Kaj Srbiji manjka, je ravno izbor govora dokaz, kaj jim manjka: Ideja. Ideja z imenom. Angela. Ona živi. Ona ima strategijo in moč, da idejo izpelje. Ideje so namreč same po sebi zunajčasovne. Niso vezane ne na posameznika, ne na narod, niti omejene s posameznimi izjavami. Enostavnejše kot so, bolj kot so vezane na realno življenje, bolj lahko služijo celotni skupnosti. Pri tem gre po Goebbelsu za perspektivo, ki misli celoto; ki sistemsko postavlja pred partikularno. In za idejo, ki zmore nagovarjati vse; ki raste iz posameznika, da ta bogati skupnost s tem, da zna prave ideje pravilno skomunicirati. Ne da ostanejo zgolj na papirju, temveč so uresničljive tudi v praksi. Pri tem ne gre toliko za moralistične sodbe kot za skupni cilj: za boljše življenje vseh nas. Za gemeinschaft pred geselschaftom (po Toennisu). Za retoriko pred parrhesio (po Evripidu), za ekonomijo, ki krepi narod, ne pa hrano tajkunov. Za Hollanda pred Sarkozyjem. Za Dačića pred Tadićem. In za Putina. Za najmanj šest let. Oni žive.

***

Festival preglej na glas 2012, sedmič. Festival dramske pisave, festival delovanja in dejanja. Festival, ki se dogaja v gledaliških dvoranah, na javnih prostorih in v zasebnih stanovanjih. Festival, ki išče različne možne načine pozicioniranja umetniškega in preizkuša drugačne formate delovanja. - Od 6. do 26. maja 2012.

Nika Arhar, urednica festivalskega biltena preglej na glas 2012

Preglej na glas

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 11. 5. 2012
Motnja v sistemu
Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 5. 2012
Gledalec kot gost
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 5. 2012
Dramaturgija z močjo kladiva in natančnostjo pincete
Nika Arhar, SiGledal, 1. 6. 2012
Festival se je zaključil, (minutna) drama ostaja
Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 5. 2012
Po trnovi poti umetnosti
Nika Arhar, SiGledal, 6. 5. 2012
Kako iz minutne drame narediti festival?
Bunker, Andreja Kopač, 8. 6. 2012
Avdicija za življenje
Andreja Kopač, 26. 3. 2011
Teden slovenske drame?
Andreja Kopač, 8. 3. 2017
Gibanica: Od tod do …