Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013

»Smo kot velika sadna solata.«

Noel Witts je profesor performativnih umetnosti na različnih britanskih univerzah. Ukvarja se predvsem s sodobnimi evropskimi uprizoritvenimi praksami, kulturno politiko, gledališčem Tadeusza Kantoja in sodobno scenografijo. V Mariboru si z užitkom ogleduje predstave v sekciji Showcase in aktivno sodeluje pri pogovorih o predstavah, kjer smo ga tudi ujeli za ta intervju.
:
:

Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

Kakšne so razlike med gledališko produkcijo v Združenem kraljestvu in pri nas?

Prvo, smo precej večja država, zato imamo tudi precej več raznolikosti v produkciji. Imamo tako tradicionalne, prepoznavne produkcije in veliko število majhnih gledliških družb, ki se ukvarjajo z eksperimentalnim gledališčem. To rad opišem s primero: smo kot velika sadna solata – vse možne vrste različnih uprizoritev vsepovsod. Nimam enoznačnega odgovora na vaše vprašanje. Ne moremo reči, da je britanska produkcija taka in taka, slovenska pa popolnoma nekaj drugega. Srečni smo lahko, da smo velika država z različnimi pogledi na gledališče in s prav toliko pristopi k ustvarjanju predstav. Seveda, imamo Narodno gledališče, ki je podobno slovenskemu Narodnemu gledališču, uprizarja klasike kot sta Čehov in Shakespeare, poleg pa še celo paleto gledališč, ki se ukvarjajo s povsem drugačnimi stvami.

Kaj pa režijske poetike?

Zanimivo. Lahko bi rekel, da so britanski režiserji bolj tradicionalni kot slovenski, a imamo kljub temu bogato zgodovino uprizoritev, ki so nastale iz nič, saj veste, brez besedilne predloge, work in progress. A še vedno je prevladujoč model drama-igralec-režiser. Ogromno različnih principov je. Ustvarjati začnejo samo iz ideje, tako pride gledališki prostor do predstav, ki črpajo iz vseh mogočih virov in Stanislavski je le eden od njih.

Kaj vam je všeč pri slovenskem gledališču?

Kar mi je bilo do sedaj najbolj všeč, je raznolikost. Imate standardno ustvarjalnost, a tudi nekaj popolnoma drugačnega, kot Ponorela lokomotiva. In četudi ste majhna država, imate ogromno raznovrstnih predstav. Ne poznam sicer situacije neodvisne scene, saj imamo pri nas ogromno zelo majhnih skupin, ki skupaj delajo en projekt ali celo leto ali tri leta in se nato razidejo ali ostanejo skupaj.

Največji problem je ta trenutek denar ...

Tudi pri nas. Vedno je bil in vedno bo problem z denarjem. Res je, da npr. Narodno gledališče dobi veliko več denarja, kot vsi ostali. Je to prav ali bi ta denar moral biti razdeljen med druge? Imam zanimivo izkušnjo s to dilemo. Letos praznujemo 50. letnico od ustanovitve Narodnega gledališča in nek časopis je mnogo prepoznavnih ljudi vprašal isto vprašanje: Kaj bi vi zdaj naredili z Narodnim gledališčem? In Jake Chapman, ki je vizualni umetnik, je rekel, da bi ga bilo treba zapreti in podreti, denar pa nameniti komu drugemu. In na nek, idejni, način ima prav. Včasih gre denar res v napačne žepe.

Ste na Festivalu videli kakšno predstavo, ki bi lahko bila uspešna v Združenem kraljestvu?

Mislim, da bi moj odgovor lahko bil: Lokomotiva, ker je tako nenavadna, neobičajna. Treba bi bilo preveriti, če bi se dalo kaj ukreniti v to smer. Predstava je zelo drugačna. Prav tako bi se splačalo premisliti še o Mojstru in Margareti, a kaj, ko ima tako veliko zasedbo! Tega si pri nas res ne bi mogli privoščiti. Pri nas je v največjih ansamblih dvanajst ljudi. Dvanajst! Večina gledališč pa je mnogo manjša od tega. In spet smo pri večnem problemu, denar.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Simon Belak, Rok Andres, Nina Zupančič, 16. 5. 2012
(Kratka) meditacija o času
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«