Fant in punca sedita na stopnicah ob reki Dravi in se nastavljata mariborskemu soncu. Fant jé ogromen sendvič s sirom in solato. Delam se, da berem Sartra, a sta preveč glasna in tako sem primorana poslušati njun pogovor o problemih sodobne družbe. Mimo priplava skupina lepih belih labodov. Gledajo ju in očitno so lačni. Fant in punca pobrskata po žepih, a ne najdeta nič, fant je sendvič pravkar pojedel. Eden od labodov od lakote začne jesti travo. Punca nadaljuje razpravo, kako bi v resnici morala delovati ekonomija in se ne zmeni več za labode. Trije od njih obupajo in odplavajo stran, en pa vseeno ostane in gleda najprej v punco, nato v fanta. Prihaja vedno bliže in bliže … Ko se bolj ali manj neopaženo približa stopnicam, se kar naenkrat našopiri in fanta močno ugrizne v čevelj. »Pa toti labod je nor!« fant zgroženo skoči na zgornjo stopnico, labod pa spušča zvoke podobne smehu. Jaz se čisto malo privoščljivo smejim z njim. Te anekdote z današnjega dne, sem se spomnila med začetnim govorom, ko je bil omenjen slogan letošnjega festivala: »Pičimo!«. Ljudje, ki bi lahko pomagali ali vsaj razumeli gledališče, labode, imajo prazne žepe (in velikokrat tudi kaj drugega kot samo žepe), ker svoj čas posvetijo razpravljanju o ekonomskih in drugih vprašanjih, namesto, da bi prihranili majhen kos sendviča za laboda in ne bi celega pojedli ali ga razdelili samo med golobe in vrabce. Zato mora labod včasih ugrizniti, 'pičiti' človeka, ga nekako opozoriti nase, da se ta zave svojih napak. Slogan mi je všeč. Zato komaj čakam prihajajoče predstave. Željno čakam na njihov pik. Upam, da si bodo za zgled vzele gospoda laboda in bodo ljudi močno ugriznile v noge, da jim bodo ti naslednjič odstopili vsaj en majhen delček svojega sendviča. Začelo se je!
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: