Na Festivalu smo Vas srečevali že prejšnja leta, kako dolgo mu že sledite?
Prvič sem prišel v Maribor leta 2009, ko je imel Ivica Buljan svojo prelomno predstavo Macbeth after Shakespeare, tukaj sem bil tudi v letih 2010 in 2011, lansko leto pa se mi zaradi obveznosti v ZDA ni uspelo udeležiti Festivala.
Že nekaj let spremljate slovensko gledališko produkcijo, kaj menite o njej?
Težko je odgovoriti na tako vprašanje, posplošiti mnenje, lahko pa rečem, da sem vsako leto videl nekaj izjemnega, tokrat je bila to Ponorela lokomotiva, silna predstava, popolnoma me je preplavila, težko bi kaj takega našel v srednji Evropi, zame je to letošnje veliko odkritje; v Nemčiji bi Ponorelo lokomotivo v gledaliških krogih zelo cenili, zares velik uspeh pa bi imela na Poljskem, tam bi jo znali ceniti drugače, v njihovem kontekstu bi še dodatno zažarela. Vsako leto najdem kaj izjemnega, predlanskim je bilo to provokativno mišljenje v Komunističnem manifestu Sebastjana Horvata, morda to ni bila grandiozna predstava, ampak je ostala z mano. Slovenski teater je odprt eksperimentu, kar zelo cenim. Zame kot Nemca je bilo zanimivo videti tudi predstavo Goga, lepo mesto, ki je bila uprizorjena po motivih igre in življenja Slavka Gruma, njega sem tudi preučeval. Kaj takega ni bilo mogoče videti v nemškem gledališču in ta odkritja zelo cenim. Zame je prisotnost na Festivalu raziskovanje, saj v sebi ne vidim kritika, ampak zbiralca dobrega gledališča.
Obiščete veliko festivalov, vsak izmed njih ima drugačno strukturo, poetiko; kako bi ocenili Borštnikovo srečanje v primerjavi z drugimi festivali?
Borštnikovo srečanje kombinira več aspektov, značilnosti festivalov, na eni strani je tekmovanje slovenskih predstav, v Nemčiji je to festival Theatertreffen v Berlinu. Borštnikovo srečanje združuje selekcijo najboljših slovenskih predstav sezone, kar je dobro, saj dobiš pregled nad produkcijo na nacionalni ravni, po drugi strani pa se odpira navzven. Tendenca po internacionalizaciji festivalov je trenutno zelo aktualna v srednji Evropi, vi greste v korak s tem razvojem. Zanimivo je prisostvovati nizozemskemu fokusu in Showcaseu in prvi rezultati so že vidni. Rekel bi, da je Oliver Frljić postal mladi evropski režiser, v Nemčiji je imel šele eno predstavo, ampak mislim, da je to zgolj začetek in si bo utrl pot po evropski areni, kar je velik prispevek k slovenskemu postjugoslovanskemu gledališču. To bogati vaše gledališče. V sami organizaciji in gledališču ne vidim večjih težav, sicer sem slišal, da prihaja do manjšanja proračuna zaradi ekonomske krize, ampak to se dogaja tudi v Nemčiji. Na to temo sem razvil teorijo, za festival v Nemčiji sem napisal članek, kjer trdim, da postdramsko gledališče ni samo estetika je tudi rezultat teatra v ekonomski krizi. Je teater pod pritiskom. Če bo to gledališče dovolj pametno, lahko celo razvije novo formo, ki bi potencialno pomenila preživetje gledališča v zaostrenih razmerah.
Vas lahko pričakujemo tudi naslednje leto?
Upam. To je lep čas leta, dolgo vnaprej načrtujem obisk Borštnikovega srečanja in potem upam na zlati oktober, kot v Nemčiji rečemo indijanskemu poletju. To leto mi je načrt res uspel.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: