Navdih za predstavo je življenje para – para, ki je življenje in nenazadnje svojo zvezo posvetil plesu. Spremljamo ju skozi tri pare: Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, Rosano Hribar in Gregorja Luštka ter Petro Zupančič in Jana Ravnika. Vsak izmed njih pripoveduje na svoj način, vsi pa izžarevajo idejo, ki jo lahko danes iščemo z lupo. Po eni strani iskanje enakosti in popolne sinhronosti v gibu in izraznosti, po drugi pa zanimivejši konflikt in reakcija. Dvojnost ustvarja dinamiko, ustvarja napetost in omogoča sprostitev, natančna koreografija, ki je tesno povezana z glasbo in njeno odsotnostjo pa gledalca nagovarja z gibom in ne z besedami, ki se pojavljajo mimogrede, ne s svetlobo, ki spremlja dogajanje in ne z glasbo, ki še več pomeni, kadar je ni.
Izogiba se vlogi spremljevalke, tako da se raje umakne, s čimer daje plesu še večji zagon, vzdržuje pozornost in gledalcu odpira nov pogled na ples, ki ga morda ni bil vajen – kako naj razumemo ples brez glasbe?
V ospredje stopijo koraki, tisti v dvoje, troje, četvero ali pa kar posamezno (flamenko Ane Pandur), dih in nazadnje še glas. Nekaj objektov v prostoru se s svetlobo zlije v oder, ki je namenjen zgolj plesu, koreografija pa prevzame prednost pred režijo. Videti je, da je vsak trenutek predstave, ki ni ples, prav tako delček natančne koreografije, kar prinaša nenehno napetost, hkrati pa mir, rahločutnost in poetičnost ter dviga Pio in Pina korak nad trden vsakdanji svet.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: