In odšla sama. Po vsaki predstavi sem se vračala v mrzlo meščansko hišo, kjer so bile stene neme za moja vprašanja o umetnosti. Koraki ljudi so bili tuji, glasovi drugačni, vonj neznan. Še moja ljubljanščina je čudno regala, sploh pa sem bila še najmlajša med vsemi temi študenti. Razen McDonald's, ki je tako ali tako po celem svetu isti, se mi je zdelo domače le sedeži gledaliških dvoran, zavese zastora in oder. In moje misli, ki so udarjale vame po ogledu predstave so bile znane. Moje. Estetika predstave, reflektorji, monologi in dialogi, pot, ki je polzel po telesih, jok, žalost, smeh, veselje, strah, norost. Aplavz. Te stvari mi niso bile tuje. Ta teden sem si vzela, da sem se v neznanem okolju odela v zavese gledališča. Toliko zgodb sem slišala, toliko iger videla, da me je strah, da jih bom pozabila. Pomembne detajle, kot so topljena plastika in kriki groze v Črni živali žalosti, lobanje in krona v Hamletu, črta na tleh in Tindersticksi v igri Leda, ovijanje vrvi okoli ženske v Mr Jonsu, Miki miška majica in napis Come home na steklenem oknu igre Človeški glas. In kljub temu, da se mi je zdelo, da sem v dvoranah več kakor pa zunaj njih, me je strah, da bom pozabila na labode ob reki, pivo na Poštni ulici, jesensko listje v parku, lomljenje lupin kostanja na širokem trgu, jutranjo kavo in cigaret, nenehno sikanje interneta, da bom lahko poslala svojo refleksijo ali napovednik. In to, da bom pozabila, kako sem te pogrešala. Ja, Ana, Come home! Iz Maribora sem odnesla lepe slike, v glavi pa so se mi kar naprej vrtela vprašanja. Najbolj me je zbodlo moralno vprašanje gledališča zatiranih. Le to namreč dela s podobnimi metodami psihodrame, le da mentorji niso igralci temveč strokovnjaki. Mar so predstave z ženskami in moškimi, ki so v svojem življenju doživeli travme res prave predstave ali gre tu za reallity show? Ali ne bi moralo gledališče ohranjati svojo iluzijo. Zakaj pravzaprav kupim vstopnico? Zakaj sem stala vsa napeta pred dvorano v želji, da igra nebi bila razprodana in se bom lahko izmuznila not, se usedla na zadnji sedež in se zatopila v namišljen svet. A včasih se zdi produkt vseh teh idej naš izpraznjen svet v katerem ne vemo več kaj še hočemo, kaj bi radi. Vem pa, da je umetnost nujna in da se v prihodnosti mora ohraniti. Mene drži pokonci in kljub vsemu je bilo doživetje nekaj, česar res ne smem pozabiti. Nikoli.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: