Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje
Noel Witts je profesor performativnih umetnosti na različnih britanskih univerzah. Ukvarja se predvsem s sodobnimi evropskimi uprizoritvenimi praksami, kulturno politiko, gledališčem Tadeusza Kantoja in sodobno scenografijo. V Mariboru si z užitkom ogleduje predstave v sekciji Showcase in aktivno sodeluje pri pogovorih o predstavah, kjer smo ga tudi ujeli za ta intervju.
Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje
Kakšne so razlike med gledališko produkcijo v Združenem kraljestvu in pri nas?
Prvo, smo precej večja država, zato imamo tudi precej več raznolikosti v produkciji. Imamo tako tradicionalne, prepoznavne produkcije in veliko število majhnih gledliških družb, ki se ukvarjajo z eksperimentalnim gledališčem. To rad opišem s primero: smo kot velika sadna solata – vse možne vrste različnih uprizoritev vsepovsod. Nimam enoznačnega odgovora na vaše vprašanje. Ne moremo reči, da je britanska produkcija taka in taka, slovenska pa popolnoma nekaj drugega. Srečni smo lahko, da smo velika država z različnimi pogledi na gledališče in s prav toliko pristopi k ustvarjanju predstav. Seveda, imamo Narodno gledališče, ki je podobno slovenskemu Narodnemu gledališču, uprizarja klasike kot sta Čehov in Shakespeare, poleg pa še celo paleto gledališč, ki se ukvarjajo s povsem drugačnimi stvami.
Kaj pa režijske poetike?
Zanimivo. Lahko bi rekel, da so britanski režiserji bolj tradicionalni kot slovenski, a imamo kljub temu bogato zgodovino uprizoritev, ki so nastale iz nič, saj veste, brez besedilne predloge, work in progress. A še vedno je prevladujoč model drama-igralec-režiser. Ogromno različnih principov je. Ustvarjati začnejo samo iz ideje, tako pride gledališki prostor do predstav, ki črpajo iz vseh mogočih virov in Stanislavski je le eden od njih.
Kaj vam je všeč pri slovenskem gledališču?
Kar mi je bilo do sedaj najbolj všeč, je raznolikost. Imate standardno ustvarjalnost, a tudi nekaj popolnoma drugačnega, kot Ponorela lokomotiva. In četudi ste majhna država, imate ogromno raznovrstnih predstav. Ne poznam sicer situacije neodvisne scene, saj imamo pri nas ogromno zelo majhnih skupin, ki skupaj delajo en projekt ali celo leto ali tri leta in se nato razidejo ali ostanejo skupaj.
Največji problem je ta trenutek denar ...
Tudi pri nas. Vedno je bil in vedno bo problem z denarjem. Res je, da npr. Narodno gledališče dobi veliko več denarja, kot vsi ostali. Je to prav ali bi ta denar moral biti razdeljen med druge? Imam zanimivo izkušnjo s to dilemo. Letos praznujemo 50. letnico od ustanovitve Narodnega gledališča in nek časopis je mnogo prepoznavnih ljudi vprašal isto vprašanje: Kaj bi vi zdaj naredili z Narodnim gledališčem? In Jake Chapman, ki je vizualni umetnik, je rekel, da bi ga bilo treba zapreti in podreti, denar pa nameniti komu drugemu. In na nek, idejni, način ima prav. Včasih gre denar res v napačne žepe.
Ste na Festivalu videli kakšno predstavo, ki bi lahko bila uspešna v Združenem kraljestvu?
Mislim, da bi moj odgovor lahko bil: Lokomotiva, ker je tako nenavadna, neobičajna. Treba bi bilo preveriti, če bi se dalo kaj ukreniti v to smer. Predstava je zelo drugačna. Prav tako bi se splačalo premisliti še o Mojstru in Margareti, a kaj, ko ima tako veliko zasedbo! Tega si pri nas res ne bi mogli privoščiti. Pri nas je v največjih ansamblih dvanajst ljudi. Dvanajst! Večina gledališč pa je mnogo manjša od tega. In spet smo pri večnem problemu, denar.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/smo-kot-velika-sadna-solata