S slednjim dejstvom se igra tudi Repnikova predstava Also sprach Cage, ki v videu izrecno nagovarja tiste v občinstvu, ki so si prisegli, da ne bodo prestopili praga še enega performansa, pa zdaj sedijo na Cageu, nagovarja pa tudi skeptike, kritike, žirante, vsakega gledalca posebej… Ker nagovor, zahteva tudi svoj odgovor, sem po vtisih videnega povprašala gledalce…
Mlajša generacija študentov, ki je bila med gledalci v močni prevladi, je izpostavila v prvi vrsti odrsko prezenco Ingrid Berger Myhre, v Franciji živeče plesalke in performerke, dotaknilo se jih je tako njeno igranje z zvokom in gibom v prvem delu kot tudi prikaz treme skozi zgodbo o prijatelju v zadnjem delu. Poleg Ingrid so njihovo oko in uho nase pritegnili še posneti projiciranja Marine Abramović na različne dele kavbojk in telesa ženske v videu ter video posnetek pogovora med Petrom Weiblom in francosko kuratorko, ki so ga spremljali lažni podnapisi (pravega pogovora ne slišimo).
Vsi vprašani pa so omenili lahkotnost bivanja na predstavi. Odvzem logične linije je osvobodil njihove glave, spočil telesa in duha, brez naprezanja so lahko sledili videu, gibu, petju, zvoku in nagovorom, ker jim je bilo odvzeto takojšnje rezoniranje dogodkov na odru in platnu, ostala so jim samo čutila, tako je predstava svojo tiho rdečo nit bolezni in ljubezni sodobne družbe prenesla na prisostvujoče na subtilen način.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: