Kar nekam neverjetno se zdi, ko pravi, da je šel sprejemne izpite na ljubljanski akademiji delat bolj ali manj zato, da bi stal ob strani Zvezdani Mlakar, ki si je to močno želela. Seveda pa sam poskus ni nastal iz čistega niča, saj se je Igor Samobor, 47. dobitnik Borštnikovega prstana, v nastopanju preizkusil že prej. 

Najprej v osnovni šoli, in sicer v obliki recitalov in šolskih igric, kasneje, na ptujski gimnaziji, pa se je izkušnja z gledališkim odrom poglobila. »Na gimnaziji smo imeli dramski krožek, ki ga je vodil Marjan Kovač in v katerega se nas je kar nekaj vpisalo zaradi punce, v katero smo bili vsi zaljubljeni.« Vendarle pa se je potem zgodil nek močnejši preobrat ali »zastrupitev«, kot jo poimenuje sam. »Po zaslugi Marjana Kovača in Branke Glazer Bezeljak smo dosti hitro postali zastrupljeni z gledališčem. Poleg tega, da smo se imeli dobro, smo se po navadi dolgo v noč pogovarjali o umetnosti v gledališču, o njegovih sodobnih smereh. To je bil tudi moj edini krog prijateljev, s katerim sem se intenzivno družil. Skupaj smo delali predstave, vadili, se učili tekste in seveda počeli tudi neumnosti. Tako kot to pač je v raznih amaterskih in šolskih društvih.«

O tem, kako je bilo biti študent konec sedemdesetih, začetek osemdesetih, pravi, da se kakšne posebne pomembnosti študija takrat ni zavedal. »Čutil sem nek vpoklic za to delo, seveda, sem se pa takrat ravnal bolj po tem, kar sem dobil za delati. Bila je to ena taka vesela šola, polna finih kontaktov, živahnosti, in mislim, da študentje nanjo še zmeraj tako gledajo, seveda s to razliko, da takrat čas ni bil tako zapleten, kot je danes.«

Dotakneva se igralskega poslanstva. »Poklic igralca se mi zdi družbeno koristen, potreben,« pove. »Pripovedovalci zgodb so zmeraj dobrodošli in mi smo ena vrsta teh pripovedovalcev. Ljudje so se od pamtiveka naprej ločevali na pripovedovalce in poslušalce in ta zgodba se vleče naprej. Če samo pomislim, koliko pravljic sem v življenju slišal, in koliko sem jih povedal … Eni z drugimi smo povezani in to je bistvena povezava, ki je izrazito pomembna za iskanje smisla v življenju. Recimo, da je to poslanstvo, da je to neka slika, ki jo igralci predočimo; slika, ki razjasni okoliščine, v katerih se nahajamo, in ki daje nek smisel.«

In že preideva na bolj konkretno vprašanje, ki se dotika tega, kako lahko neka vloga vpliva na realno življenje dramskega igralca. Se jih sploh da, vse te vloge, čisto odklopiti? »Odvisno od vloge,« odgovarja. »Odvisno je, do katerih globin človek pride, ko stvar študira. Pri vlogi Ivana Karamazova, recimo, sem se veliko ukvarjal z njegovo filozofijo in z Dostojevskim na splošno … Študij se me je tako resno dotaknil, da sem od same identifikacije z njegovim pogledom, z Dostojevskim, zbolel. V sebi sem našel vzporednice, ki so imele name težek učinek.« »Zato je nekatere vloge treba očistiti,« nadaljuje, »zato je zame zelo pomembno po predstavi kakšno uro klepetati čiste neumnosti, zapirati vrata, ki sem jih s predstavo prej odprl. To počnemo vsi igralci. Sedimo skupaj in blebetamo. Dajemo stran težek, naložen material. Izgledamo kot skupina, ki je popolnoma neobvezna.«

»Moje veliko prepričanje je, da imamo vsi v sebi vse stvari, vsa znanja,« odgovori, ko ga vprašam, kako je mogoče, da nekdo ustvari lik, ki mu na prvo pogled niti približno ni blizu in ki prihaja iz nekega čisto drugega sveta. »Vprašanje je samo, kako znamo to izbrskati, in mogoče je v tem talent, da znaš v svoji podzavesti najti tiste kanale, ki ti dajo sliko o nečem, o čemer ne veš ničesar. Tudi stari Grki so se ukvarjali z istimi stvarmi, kot se mi. Okoliščine so mogoče drugačne, medsebojni odnosi pa so ostali dovolj nespremenjeni, da se to da razumeti. Kako se da to prenesti na oder … Seveda lahko prenašaš samo tisto, kar v sebi prepoznaš. Še nikogar nisem ubil, še nikoli nisem umrl, ampak sem to moral na odru že velikokrat narediti. Gre bolj za neko predstavo, za neke strahove, ki jih imamo v sebi, za neke sanje, ki smo jih kdaj sanjali. V skrajni vlogi se vse reflektira skozi to, kar je v tebi. In ljudje, ki to gledajo, tudi oni niso še nikdar umrli, pa vendar imajo o smrti neko svojo predstavo. Tako kot jo imam jaz.«

»Sam se ne čutim kot noben prvak,« odgovori, ko ga izzovem z vprašanjem, kako je biti prvak ljubljanske Drame. »Prej se delajo norca, da smo primati,« se nasmeji. »Sem igralec ljubljanske Drame in tudi tega naziva ne čutim nič drugače. Je zgolj tehnične narave, se lepo sliši in tudi malo godi, ampak vsi delamo iste stvari, iste naloge, zato med nami na ta račun ni nobene hierarhije. Je pa seveda lep občutek, ko v svoji karierni poti prideš do točke, ki pomeni napredovanje.«

»Spomnim se, da sem kot študent stal na odru s Poldetom Bibičem in da sem imel pred njim strašno spoštovanje, vendar me je on tega strahu popolnoma razbremenil. Potem sva bila velika prijatelja in kolega,« se spominja, ko ga vprašam, kakšen je odnos mladih kolegov do njega in če se mogoče čuti kako strahospoštovanje. »Mislim, da tudi jaz delam podobno. Ne dovolim, da bi neka zavora dlje časa trajala, ker to potem ni produktivno.«

Zanima me, ali si lahko predstavlja, da bi bil kaj drugega kot igralec? »Zdaj že malo težje, ampak si,« odgovori. »Na akademijo sem šel kot pomoč, brez vizije, kaj točno to pomeni, saj sem do takrat videl samo eno pravo predstavo. Razmišljal sem, da bi šel študirat računalništvo ali matematiko, čeprav me je zmeraj zanimala tudi humanistična plat študija. Kasneje sem velikokrat razmišljal, kako fino bi bilo, če bi bil zdravnik, saj bi tako znal pomagati zelo veliko ljudem. Ko sem imel krizo, sem razmišljal, kako fino bi bilo biti kamionar. Voziti tovornjak, medtem pa poslušati glasbo. Veliko stvari sem razmišljal, ampak zadnje čase vedno manj oziroma sploh ne. Sem igralec.«

»Težko je opisati samega sebe, vendar bi bile osnovne lastnosti, ki bi jih izpostavil, če bi moral igrati samega, najbrž te, da sem po naravi zelo občutljiv in globoko v sebi zelo prestrašen človek, ki zelo hitro, včasih kar prehitro, s kom sočustvuje.« 

V taki personi se torej skriva potencial za vse presunljive preobrazbe, s katerimi je uspel prepričati in očarati gledališko publiko. Kot Boris Spaski, Neznanec, Shylock, Ajshil, Tantal, Tartuffe, Hasan ibn Saba, Ivan Karamazov, Karenin, Hamlet, Tartuffe, Črimekundan ali Brezmadežni in še v nekaj deset drugih vlogah, s katerimi bi lahko nekaj desetkrat podčrtali gledališki opus, ki ga vzporedno s filmskim nadvse izjemno gradi Igor Samobor, dobitnik letošnjega Borštnikovega prstana.