Spalnica. Postelja ob radiatorju, na njej spim oseba A (ženskega spola). Manjša omara, njene police so zabasane s knjigami in revijami. Poleg omare nočna omarica s kupom knjig. Nasproti omare regal, naložen s knjigami tako, da skoraj prekrivajo poster Guernice, ki visi na rdeči steni. Knjige po tleh. Knjige po postelji. Vsepovsod knjige. In oseba A, ki spim v postelji. Budilka zvoni.

Oseba A prestavim na dremež. Pa drugič spet. Vem, moram vstati. Ampak ne bom. Ne še. Ne še. Dve uri kasneje: (cenzurirano). (Kljub obljubi, da se v teh zapisih ne bom samocenzurirala, diletantsko storim prav to.) 

Oseba A se skorajda obupano razgledam po postelji. Izpod nje potegnem računalnik. Na levi strani postelje leži kup gledaliških listov. Danes zvečer se začenja Festival Borštnikovo srečanje. 

Letos toliko bolj pričakovano in posebno, ker sem lansko sezono zaradi potepanj večino slovenske gledališke bere izpustila in jo začasno zamenjala s finsko, angleško in nemško. Zato imam ob sebi vse te knjige, biltene in tudi kake študijske zapise. »Ker je ta enkratnost festivala, ki to leto prav nesramno veliko ponuja, na nek način tudi tako srhljiva,« pišem oseba A v svoj prvi dnevniški zapis. »Srhljiva,« nadaljujem: »v smislu, da mi ne bo uspelo ujeti in nadoknaditi vsega. Po drugi strani pa se teka z ene predstave na drugo, tako imenovanega lovljenja gledališke enkratnosti, neizmerno veselim. In je tista sramežljiva nervoza (ko čakaš na predstavo, ko kar nekaj pozersko tipkaš po telefonu, ker itak po enem letu menda nikogar več ne poznaš) zgolj nekaj, čemur se lahko že v naprej posmehujem.«

S tal začnem, oseba A, pobirati Brechta, Jovanovića pa Artauda, Laclosa, z mize zbornik sodobne češke drame. Vse to vzamem s seboj. Za vsak primer. Najprej to, ja. »Za deset dni se s podeželske periferije selim v mesto,« spet pišem. »No, mestece. Ki pa, odkar sem nazaj, precej drugače diha. Bolj živo. In festival, festival verjamem, da bo ta »beat« podvojil, okrepil. Upam, da bo osnovna misel ostrenja ustvarjalnosti v čim širšem zamahu pokazala času, da se umetnost pač ne da. Da ima in mora nekaj povedati. In četudi se mogoče festival ne bo dotaknil tiste dionizične karnevalskosti, pričakujem, da bo njegova kreativna ostrina razbijala percepcijo tuzemske ali kakršne koli pač že realnosti. Nas stresla iz (pre)udobne pasivnosti! – Točno, to si želim!«

Oseba A stojim na postelji, da se ob vseh knjigah in nesrečnih računalnikih končno pretegnem. »Ta sivina, ki krasi današnje jutro, se ob vseh teh visokoletečih idejah naenkrat zdi prav lepa. Kot neka skrivnostna uvertura v svet gledališke coprnije, ki se bo pričela danes zvečer.« Naj poberem tudi še teorije drame pa performativne estetike? Za vsak primer? Kdo ve, mogoče pride prav. »Take so, moje predpriprave na gledališki festival. Vendarle pa čisto na skrivaj upam, da mi nobenega izmed teh fiktivnih dialogov s fiktivnimi junaki ter avtorji naštetih bukev ne bo treba zapisati v ta dnevnik. Upam, da bo teh deset dni spodbujalo dialog med takimi pravimi ljudmi, in da bo potem to tisto, kar bo odzvanjalo v mojih zapisih.«

Ampak vseeno. Sramežljivost zmaga. S knjižne police pograbim še en Dramatikon. Notri je češki Havel. To moram nujno vzeti. Za češki fokus. Nujno. In potem oseba A na hitro prelistam zbornik, pogled se ustavi na mestu Mametovega Ameriškega bizona, na usodnem odlomku, ki ga, ponižno, citiram spodaj:

TEACH: […] Posluš me, odjebi idiota.

DON: Se bo že prikazal.

TEACH: A ti to verjameš?

DON: Ja.

TEACH: Potem serješ. 

DON: Ne govori mi tega. Teach. Ne govori mi, da serjem.

TEACH: Oprosti. A naj te držim za rokco? Tako se pride do rezultata. A razumeš, mi vsi smo tu … 

[...]

In na koncu se oseba A, pred minuto še ponosna na nabrani kup knjig, vprašam: »Hm. A jih res potrebujem? Mislim, knjige za na festival?«