Predstavljajte si, da ravnokar ležite v postelji z ljubimcem (M1), ki je – khm – najboljši prijatelj vašega moža (M2). In predstavljajte si, da vaše postkoitusno blebetanje zmoti zvonec in da se vam bo čez nekaj trenutkov pridružil vaš mož, ki o ljubimkanju najbrž pojma nima. Kam zdaj? Zagrabi vas panika. Ljubimca pa pogum, da bi razkril skrivnost. Po preverjeni logiki se skrijete pod posteljo, in to tik, preden mož vstopi. 

Tako bi lahko na hitro orisala dramski zaplet, ki v najbolj nemogočem trenutku sooči najbolj neprimerne protagoniste dramskega besedila Trojček (Dreier, 2002), ki ga je napisal nemški dramatik Jens Roselt (1968).

Roselt je svoj najodmevnejši preboj doživel prav z dramskim besedilom Trojček, ki je bil prvič uprizorjen na odru narodnega gledališča v Stuttgartu, kasneje pa je bil na novo upodobljen tudi na drugih nemških ter avstrijskih gledaliških odrih, med drugim tudi v dunajskem Burgtheatru (2009). Na samo nemško literarno sceno se je Roselt sicer vpisal že z dramskim besedilom Trüffel (1995), za katerega je prejel tudi nagrado Gerharta Hauptmanna, ki jo je dramatikom podeljevala berlinska Freie Volksbühne. Trenutno v Berlinu živeči avtor je v Gießnu študiral gledališke študije ter vse do danes, ko je profesor za gledališko teorijo in prakso na Univerzi v Hildesheimu, raziskuje področja estetike sodobnega gledališča in performativnih umetnosti, gledališke teorije in zgodovine ter procesov in prostorov znotraj gledališkega ustvarjanja. Roselt je izdal več znanstvenih publikacij ter člankov, deloval je kot gledališki kritik in prevajalec, dramaturg ter tudi kot hišni dramatik narodnega gledališča v Stuttgartu. 

Sodobna tragikomedija bulvarskega tipa v klasični zasnovi s klasičnim ljubezenskim trikotnikom ter posteljo kot elementom, okrog katerega se na skrivaj počnejo prepovedane stvari, s spretno dramsko pisavo vstopi ravno tja, kamor si dandanašnji gledalci najbolj želijo, v najbolj intimen prostor dvojine, kjer bodo dobili šov, ki gre v končni množini do konca. Toda – kako?

Predstavljate si, da medtem ko vi požrtvovalno ležite pod posteljo, da bi možu prikrili resnico, vaš ljubimec izda, da se v bistvu skrivate pod posteljo, ter ga celo nekajkrat skuša spodbuditi k temu, da bi pogledal pod posteljo.

Mož seveda ne verjame. In tudi ne pogleda. Njegova žena (Ž1) ne bi nikoli ležala pod posteljo, to bi ji bilo izpod časti. A res?

Uživamo, zabavamo se, ker vemo več kot protagonist, vendar nadaljnji tok konverzacije komedijo vedno bolj sprevrača v potencialno tragedijo. Nad igro, ki jo igrata nasprotnika, ki sta tudi najboljša prijatelja, ki se poznata že iz vrtca, visi trpek duh neke druge zgodbe, o kateri se je govorilo že prej, in sicer zgodbe o nekem blaznežu, za katerega mož – javni tožilec – upa, da ga bo naslednji dan lahko obsodil.

M2: Mesto je polno potencialnih blaznežev. Nenehno jih nekaj aktivira. Vsako sekundo lahko katerega raznese. Moramo se jih paziti.

Ta blaznež je iz ljubosumja do žene pobil lastno družino ter urad, pri poskusu uboja samega sebe pa je spodletel. Kdo bo naslednji? Mogoče kdo od njiju, ko že vemo, kdo se skriva pod posteljo. Mož je nosilec Prava, za katerega se zavzema in v katerem ni dvoumnosti, ljubimec pa je nosilec vznemirljivosti in provokacije, torej tistega, proti čemur se mož bojuje. Ljubimca motijo golobi in podgane, ki jih je vse polno, moža pa motijo prikriti blazneži, grešniki, ki ne obžalujejo, da podgan, ki se skrivajo pod ljubimčevo posteljo, ter golobov, ki puščajo iztrebke po Schillerjevih kipih, sploh ne opazi. Dokler ne postane lačen. Njuna dramska sekvenca je sekvenca, v kateri ljubimec neposredno namiguje na svoj odnos z ženo, hkrati pa napada njenega moža ter uspešno na svetlo potegne tudi moževo temno stran. Empatija do kogar koli izmed njih je tako popolnoma izgubljena. 

Torej, predstavljajte si, da trepetate pod posteljo, ko mož postane lačen ter se odpravi do bližnje turške okrepčevalnice. Končno lahko pobegnete. Toda – ali boste res?

Čim prej domov, v posteljo. Ali pa ne, raje čim prej do njega, mu povedati resnico. Ljubimec tega seveda ne bo dovolil, hoče videti možev izraz na obrazu, ko bo izvedel, kaj sta mu za hrbtom napletla. Žena meni, da ve. Ljubimec ne verjame. Žena pravi, da si je mož vzel tajmavt, ljubimec ji posmehljivo predlaga, da naj gre za njim in ga potolaži. Potem pa sledi ključno vprašanje.

Ž1: A ti je bilo tega res treba?

M1: Ne.

Ž1: Kaj si si pa mislil?

M1: Na začetku nič. Bilo je enkratno. Hotel sem videti, kaj se bo zgodilo. 

Do zdaj se poleg dvoumnih konverzacijskih bojev ni zgodilo nič. Kar je nezanimivo za človeka, kot je ljubimec. Ko bi le mož znorel, ju pretepel, jokal, kričal. Hoče(mo) šov.

Zlaganost, zdolgočasenost ljudi, ki drug do drugega ne premorejo pravih emocij, ker so tako obsedeni z vizijo samega sebe v spretni igri preobratov in klišejev, ki se jih Roselt loti na nov, ironiziran način, se zdi v trenutku neverjetno aktualna. Komu verjeti, kaj verjeti, zakaj sploh verjeti. In ja, vsi uporabljajo iste fraze, obračajo iste teme, vsak prepričljivo po svoje in vsak sebi (ne)primerno. 

Kakovost Roseltove pisave je tako prisotna tudi v karakterno utemeljeni večkratni uporabi včasih tudi dobesednih besednih zvez, ki s ponovitvijo prejšnji resničnosti večinoma nasprotujejo. 

Veliki finale dramskega besedila posteljo spremeni v sodno dvorano. Žene ni več. Ostala sta samo še mož in ljubimec. Provociranje, ki se mu ljubimec tako očitno ne more upreti, v možu prebudi še bolj temno stran človeka, ki se zavzema za upogibljivo pravo; tako, ki se podreja človeškim potrebam, ki je tam zato, da kaznuje človekove pregrehe. Če je treba, tudi s smrtno kaznijo. Ljubimec kljub temu pove, da že dve leti spi z njegovo ženo. In reakcija?

M2: Vem. (pavza) Zakaj?

M1: Lahko bi stavil, da boš postavil to vprašanje.

M2: Zakaj?

M1: Zakaj ne?

In zakaj ne. Tudi to je v današnjih časih lahko argument.

Predstavljajte si, da se potem, ko je že prepozno, vrnete na mesto dejanja ter zaplešete poslednji ples v troje, kjer je tokrat vaš mož tisti, ki se skriva pod posteljo, da lahko iz vas brije norce, in ste vi tisti, ki se ljubimcu izpovedujete. 

Kmalu se bo pil strup blazneža, telesa bodo padala, ena za drugo … (In nobenemu ne bo žal).

Povezava: Kaj je to PUM?