Pločnik. Oseba A stojim pred plakatom FBS, na katerem piše STANOVANJE. – Večer.

Razgledujem se naokoli. Nervozno ošinem uro na zvoniku. Kmalu bo sedem. Pa menda bo ja že kdo prišel, mi skače po mislih. Kaj pa če so že not? – Oseba A se sprehodim po prehodu do dvorišča, kjer na pragu razsvetljenega hodnika sedita dve Kadilki. A je to to? – Po čudnih pogledih sodeč to ni to. Nikjer nobene table. Nikjer nikogar. Samo Gospa št. 1, ki ima mačko. (To izvem od Gospe št. 2, ki ji na hitro pripelje mačjo hrano.) Gospa št. 1 začne zapirati velika vhodna vrata: »Ta vrata je treba zapirat, ker hodijo pijanci ponoči sem scat.« Prikimam ji. »Kdo pa je parkiral prej tam?« me vpraša. Skomignem. (Čeravno vem, da je na tem mestu prejle parkirala ravno Gospa št. 2, ko je Gospe št. 1 prinesla mačjo hrano.) »Ta vrata je treba zapirat! To ni javno parkirišče!« Končno odide. – Pogledujem po stavbi in ugibam, v katerem izmed razsvetljenih stanovanj se zdaj godi težko pričakovana Gostija Simone Semenič. Pogled čez park. Nazaj v gledališče ne upam. Preveč sram me je, da sem na tako brezvezen način zapravila dragoceno vstopnico za performans, omejen na samo osem »gledalcev«. Mah nič, grem domov, dokončat monolog, posvečen Mandiću. Noge osebe A so zelo težke. Proti domu se vlečem kot punčka, ki je po svoji krivdi ostala brez obljubljene barbike. Iz stolne cerkve odmeva melodramatično zborovsko petje. Odvija se zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku cigaretnega dima BREZ osebe A. 

Ulica. Oseba A stojim pred zaklenjenimi železnimi vrati. Še zmeraj večer in oseba A sem brez ključa, brez ključa pa me vrata ne spustijo naprej.

Na ulici je preveč ljudi, da bi si drznila preizkusiti vlomilni sistem, ki mi ga je zjutraj razložil Cimer. Odvija se zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku cigaretnega dima BREZ osebe A. In zgodba, kako oseba A že drugič ostane pred vrati. – Oseba A se napotim v čajnico.

Čajnica. Oseba A sedim v kotu ter pišem v beležnico. Kava na stolu ter kozarec vode na mizi. Večer. Še vedno.

Parček št. 1 na levi se cartlja. Parčku št. 2, ki sedi še bolj na levi, je zmanjkalo tem za pogovor. (Obdelala sta že najljubšo hrano – zrezek v smetanovi omaki –  ter najljubšo knjige, kjer je zmagala Da Vincijeva šifra.) Od Parčka št. 3 na desni zaradi omare vidim samo prepletene noge. – Pri sosednji mizi strogo naravnost Lepotec z računalnikom ravnokar odhaja. (Škoda.) Jaz pa, oseba A torej, popravljam (pesniški) monolog, posvečen Marku Mandiću. 

Hočem bit Marko Mandić (Poskus št. 2)

(Kraj in čas sta za zdaj še nedefinirana.)

OSEBA A: 

Hočem bit Marko Mandić,

ker hočem drkat na odru;

hočem kričat, se metat po tleh in zabijat v steno!

Hočem bit Marko Mandić,

ker hočem gola stat na odru;

se poljubljat, grozit, ukazovat!

Hočem bit Marko Mandić,

ker hočem bit Macbeth, 

odplesat mesarski ples do zadnjega koraka;

hočem umret pa oživet!

Hočem bit Marko Mandić,

Ker hočem bit, 

čutit,

kar po navadi nočem,

ne smem,

To hočem odigrat ekstatično,

in kot da je zares.

Ker –

težko je dihat v tej kamniti srajci! 

Odvija se zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku cigaretnega dima BREZ osebe A.

***

Dnevna soba v študentskem stanovanju. Oseba A sedim na kavču. V naročju imam računalnik. Pišem. Noč.

Pravzaprav ne gre samo za Marka Mandića. Navdušil me je tudi gledališki ansambel predstave Zborovanje ptic, ki jo je režiral Jernej Lorenci. – Nikoli nisem čutila želje po igranju. Mislim, takem pravem. Zavidam pa, zavidam. To kameleonsko prezenco, ki udarja tako v obliki fizisa kot psihisa. Igralkino/igralčevo energijo, ki nas v eni minuti prijetno animira, že v naslednji pa neudobno stresa, se nam celo studi. In koliko različnih odtenkov se skriva v paleti vseh prejetih emocij! Povejte, dragi igralci, kako je razvijat vlogo? Kako je igrat skoraj štirideset različnih čustev? Ali mogoče sploh ni razlike? A si potem mašina? Tudi če igraš žival? Ali si mogoče toliko bolj človek, toliko bolj živiš in doživiš svetove, ki si jih drugače ne bi nikoli niti upal misliti? Kako je?

Pozno je že. Oseba A iz beležnice potegnem vstopnico za Gostijo. Že odpisan kos papirja me prijetno preseneti. Performans se, aleluja!, ni odvijal danes, ampak bo na sporedu šele jutri, devetnajstega oktobra dva tisoč dvanajst (da poudarim!). Takrat se bo odvijala zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku cigaretnega dima Z osebo A.