Z bodočim filmskim režiserjem stojiva pred gledališčem in nadaljujeva pogovor iz lože. Čeprav se nama je še malo prej zdelo, da se o poetiki pravkar videnega sploh ni mogoče pogovarjati. Ker pravkar videna poezija premikajoče se slike ne rabi drugega kot to, da jo doživiš in se potem v tej emociji ustavljenega časa tudi izgubiš. 

Iz gledališke hiše stopi Vlado Škafar. Nekako nerodno otrpneva ter se spodbujava, da bi mu bilo vendarle treba čestitati. Sramežljivost zmaga, preden se odločim dokončno ugasniti cigareto, režiserja že ni več. Samo na svež zrak je prišel. Pa sva ga zamudila. In je šla, pohvala. Zdaj lahko hvaliva samo še sama sebi.

Filmska projekcija Deklica in drevo, v kateri srčno nastopita velikanki slovenskega gledališča in filma, Štefka Drolčeva in Ivanka Mežanova, v primeru, da si gledalec dovoli ustaviti čas, uspe svoj pogled usmeriti tja, kamor po navadi ni lahko. V posameznikovo dušo. Za kar je potreben čas. In čas je tisto, kar si v filmu vzame tudi režiser. Ujeti trenutek, ki traja, se zdi v svetu, ki ga živimo, skorajda nenavadno. Ko v uvodnem kadru čakam, da bo Štefka Drolčeva spregovorila, si ne morem pomagati, da ne bi ob tem počasnem uvajanju v poetično podobo na travniku pomislila, kako je lepa s temi žalostnimi očmi. Skrivoma pogledujem po obrazih ljudi na sosednjem balkonu. Napeto sledijo podobi Drolčeve na platnu, ki se spominja otroštva. Še bolj od besed govorijo njene žalostne oči. Občutljivost za svet, ki jo tako zelo čutim, se v optimizmu Ivanke Mežan, ki se Drolčevi pridruži v drugem kadru, pod drevesom, izgubi v intenzivnosti njune medsebojne simpatije. »Ta trenutek je lep,« pravita. Kot sta lepi tudi onidve. Obe. Postane mi jasno, zakaj film nosi naslov Deklici in drevo. Razgaljanje najbolj intimnih misli, tudi misli o minljivosti, zaradi iskrenosti spominja na tisto otroško izpoved, ko je duša še čista. Ko se misel, da sta »srečni«, ujeta v kameri, zdi tako zapolnjujoča, da tudi sama ob tem spoznanju začutim toplino, ki skozi njuno subtilno izpoved dobi povsem druge razsežnosti. Obrazi gledalcev so, ko spet pogledujem, zadovoljni. Ujet trenutek tišine, ki ga režiser namenoma podaljšuje, sproducira ne le zavedanja časa, ampak tudi zavedanja simbolike podobe, ki jo je ujel. Razmišljam, kako bo film zgodbo zaključil, in nekako pričakujem dialog. Vendar se tudi na koncu režiser odloči za tišino, ki spremlja podobo Mežanove v zimski naravi. Te optimistične pesimistke in njenega drevesa. Ko nastopi zaključna filmska špica, se zaveš, da si sledil podobi dveh lepih duš, ki sta te zaznamovali na prijeten način. 

Ko se z bodočim filmskim režiserjem po projekciji pogovarjava o občutkih, ki jih je v nama predstava zbudila, ugotoviva, da sva oba začutila željo po naravi, po tem, da bi ujela in ustavila trenutek ob drevesu s knjigo ali dobro družbo. Ker se je tudi zaustaviti lepo. Pomembno. (Jutri gre on v park, jaz pa, upam, da tudi.)

Projekcijo je nadaljeval pogovor o filmu, ki ga je povezoval Matej Bogataj in kjer sta na odru bili prisotni obe, Štefka Drolc ter Ivanka Mežan, in že omenjeni režiser Vlado Škafar. Iskreno povedano se mi v tistem trenutku niti približno ni zdelo pomembno, da bi poslušala kogar koli drugega kot lepi igralki. In podobni, angelski vtisi so prihajali tudi iz publike. Pravi pravcati poklon publike igralkama se je zgodil. 

Škoda, da nisva bila dovolj pogumna, da bi si upala to deliti z ustvarjalci filma. Sramežljivost še zmeraj prevečkrat zmaga. Nekoliko drugače pa je bilo z njo nekaj ur pred projekcijo filma, in sicer na bralni uprizoritvi češke sodobne dramatike Petra Kolečka ter Lenke Lagranove, katerih dramska besedila so izvirno in s prepričljivo interpretacijo brano uprizorili študenti tretjega letnika AGRFT. Enkratno vzdušje Prvega odra Prve gimnazije je sprostilo na trenutke vsebinsko težko bero predstav, ki jih gledamo na Borštniku. Za pogovor, debato je kar prehitro zmanjkalo časa. Vendar je tudi to mladi dramatik Kolečko uspel izpeljati tako, da je mlade ustvarjalce povabil na druženje po predstavi. Tudi on je bil, po izjavah sodeč, navdušen nad branjem, zadovoljstvo pa je bilo obojestransko, saj so bili nad njegovim tekstom navdušeni tudi mladi igralci. Tako so se ne koncu sklepali že neki dogovori, za katere srčno upam, da se bodo uresničili. 

To je bistvo nekega festivala. Poklon, dialog, komentar, sodelovanja za naprej in spomini na sodelovanja za nazaj. Včeraj je bil res krasen dan. Kljub temu da sem zaradi projekcije filma izpustila tekmovalno predstavo. Oziroma kdo ve, mogoče pa ravno zato.