Petr Kolečko (1984) je na praški Akademiji za uprizoritvene umetnosti študiral dramaturgijo in dramsko pisanje, sedaj poleg za gledališče piše tudi za televizijo. Od leta 2009 je umetniški vodja praške neinstitucionalne scene A-studio Rubín, ki se osredotoča izključno na uprizarjanje nove dramatike.

Dramski tekst Jajce (čaj iz opija v dvanajstih slikah s prologom in epilogom) je bil pred kratkim preveden v slovenščino ter je izšel v zborniku Sodobna češka drama. V letošnjem programskem Fokusu festivala Borštnikovo srečanje sta namreč sodobna češka dramatika in gledališče. Popularni dramatik se v času festivala mudi v Mariboru, njegovo besedilo bo bralno uprizorjeno danes, uprizoritvi pa bo sledil pogovor.

Stari ste 28 let in veljate za enega najuspešnejših ter najpopularnejših čeških sodobnih dramatikov. Kako je to mogoče?

Kot prvo sem imel to srečo, da je bilo dramsko delo Britney gre v nebesa še precej na začetku moje kariere uprizorjeno na odru profesionalnega gledališča Petr Bezruč v Ostravi. Kot drugo se precej dobro razumem z režiserji ter tako pišem drame, ki gredo neposredno v gledališko produkcijo. Tako mi ni treba pisati in v neskončnost čakati, da bo – če sploh – moje delo nekdo uprizoril. Tretji razlog pa je najbrž ta, da pišem »uporabnikom prijazne« drame.

Tematsko gledano vaša besedila niso toliko vezana na češki prostor, ukvarjajo se s svetovi, ki so prisotni povsod. Zakaj?

Ozke politične teme me niti ne zanimajo toliko, bolj me zanimajo družbene teme, ki so tudi bolj splošne, lahko tudi mednarodne. Izbiram pa seveda tudi lokalne teme, kot je recimo drama o hokejistu Jaromíru Jágru, ki sem jo napisal skupaj z režiserjem Tomášem Svobodo.

Mislite, da je to tudi vzrok, da so ljudem vaša besedila všeč? Čeprav moram dodati, da se za vso to »zabavnostjo« skriva tudi vsa grenkoba našega sveta …

To je tisto, za kar si prizadevam. Za svoja dramska besedila želim, da so zabavna. Čeprav imam tudi bolj interno pravilo, da naj se za zabavnim zmeraj skriva tudi nekaj, kar gledalca spodbudi k razmisleku. Zmeraj ne gre za ne vem kako globoko filozofijo, in mislim, da nobeno izmed mojih dramskih besedil ne odmeva zgolj zaradi teme. Predvidevam, seveda, da so večini moje igre všeč zgolj kot komedije.

Sebe opisujete kot »navadnega fanta, ki ima to srečo, da se je rodil s talentom za pisanje dramatike«. Kaj je spodbudilo to odkritje?

Kje ste pa to prebrali? (smeh)

Na spletu …

Hm … No …

Ali ni tako?

Ne vem, kje natančno ste to našli, toda nikoli nisem imel želje po tem, da bi bil intelektualec, ki bi o svojih tekstih razglabljal po kavarnah. Raje jih pišem ter jih nato vidim na odru. Seveda je tudi to mogoče razumeti kot »pozo«. Da odgovorim bolj preprosto: dobil sem priložnost pisati drame in v tem postati na nek način profesionalen. Ob dopoldnevih pišem dramske tekste ali televizijske scenarije, popoldne pa igram košarko, računalniške igrice, se ukvarjam s sinom in grem zvečer v bar. To je mogoče to, kar bi lahko pomenilo biti navaden fant.

Torej, ali verjamete, da se je pisanja mogoče naučiti? Ali je pisati v določeni meri »dril«, torej da pisati pomeni ponovno pisati?

Talent je seveda pomemben, vendarle pa je potrebna tudi tehnična veščina. Menim, da ne moreš dobro pisati brez talenta kot tudi ne brez tehničnega znanja. Včasih se mi zdi, da sem nekoč bil poln nekih idej, pa nisem imel tehničnega znanja, zdaj pa imam več tega znanja, a ni več idej. Iskreno povedano, ne verjamem toliko v učenje kot pa v pridobivanje izkušenj, in najbrž je tako tudi pri pisanju.

Vít Pokorný v uvodni študiji zbornika Sodobna češka drama opozarja na kritično situacijo češkega gledališča po letu 1989, ki je z invazijo drugih zabavnih medijev izgubilo svoj status, tudi občinstvo naj sicer kvalitetni produkciji domače dramatike ne bi posvečalo dovolj pozornosti. Kaj natančno to pomeni za mlade dramatike? Ali dobijo/dobite dovolj podpore?

Ne zdi se mi, da bi bilo češko gledališče v krizi. Za razliko od kritikov sem imel priložnost govoriti z umetniki s celega sveta. Nisem videl samo njihovih del, ampak sem se imel priložnost seznaniti tudi z njihovim načinom razmišljanja. Vem, da naše gledališče sodi v sam svetovni vrh. Med režiserji imamo zelo markantne osebnosti, in čeprav nisem tisti, ki bi imel pravico soditi o naši pisavi, menim, da tudi ta ni slaba. Invazija novih načinov zabave je tako samo nekaj, s čimer se moramo soočiti in na to tudi reagirati. Gledališče kot alternativa drugim medijem je pomemben del moje filozofije pri ustvarjanju gledališča. 

Menim, da je na Češkem relativno veliko novih dramskih tekstov, ki imajo med gledalci soliden uspeh. Za razliko od marsikatere druge evropske gledališke kulture imamo nekateri dramatiki, kot sta recimo še David Drábek in Arnošt Goldflam, redne priložnosti, da smo prisotni na uradni gledališki sceni. V tujini je po navadi tako, da se nova besedila uprizarjajo v polprofesionalnih gledališčih. Sem tudi umetniški direktor manjšega gledališča, ki se striktno koncentrira na novo dramatiko, za kar dobivamo tudi državni denar, prav tako se za nas zanima občinstvo in tudi mediji. Iz nobenega vidika se mi ne zdi, da bi bila situacija v kakršni koli krizi.

Prebrala sem, da je odziv na vaše gledališče precej dober. Je temu res tako?

Gledališče je res precej uspešno. Sicer ni ravno veliko, razpolagamo s 70 sedeži, a smo to sezono razprodani desetkrat na mesec, poleg tega imamo še druge predstave, ki so prav tako skoraj razprodane. Tako pride k nam, zato da vidi predstave novih dramskih besedil, več kot 1000 ljudi mesečno, kajti ne produciramo nič drugega. Nikogar ne želim provocirati, vendarle pa bi to stanje, ki se tiče novih besedil, lahko poimenoval »zlati časi«. Seveda pa je zmeraj vse odvisno od zornega kota.

Hotela sem vprašati še, od kod vam ideja za dramsko besedilo Jajce? (Če skromno povzamem: znanstvenik, ki je odkril zdravilo proti raku in zato prejel tudi Nobelovo nagrado, se sooči z antagonistom-umetnikom, ki v tem svetu skoraj neverjetno namerno umira za rakom. Da je dramski tekst še bolj dramatičen, poskrbita izjemno intelektualna znanstvenikova žena ter ameriški predsednik, ki ima za doktorja pripravljeno prav posebno vprašanje.)

Pravzaprav je rahlo navdihnjena z resnično osebnostjo gospoda Holýja, ki je bil velik češki znanstvenik, mislim, da kemik, in njegove raziskave so pomagale v boju proti raku. Tako sem ustvaril protagonista – izumitelja zdravila proti raku. Potem sem razmišljal, kaj bi lahko bile težave tega protagonista, in iz tega je nastal dramski tekst. Seveda se je kasneje pojavilo vprašanje, ali je naše življenje dejansko vredno toliko, da bi si zaslužilo biti rešeno s takim zdravilom …

In še zadnje, precej klasično vprašanje. Od kod inspiracija za pisanje?

Po mojem mnenju človek praktično zmeraj potrebuje dva tipa »materiala« za inspiracijo. Eno je inspiracijo za temo, kar je navadno nek splošen občutek, ki nas obdaja in v meni zagotovo rase dlje časa. Drugo je nekaj natančno določenega, zgodba, ki jo slišim v lokalu, nekaj, kar se mi zgodi, karakter, o katerem slišim od drugih … In to je »zgodba«, ki jo uporabim, če ustreza prvemu, inspiracijskemu viru. Včasih pa je nekaj čisto drugačnega in pač pišeš, ne da bi natančno vedel, zakaj. (smeh)