Povsem nepričakovano: ista soba kot v prejšnjem prizoru. Le z nekaj knjigami manj. Noč.
Oseba A ležim v postelji s prenosnikom v naročju. Gledam v belo steno. (Kot da) razmišljam.
Preklop v dogajanje pred dobrimi petimi urami. Velika gledališka dvorana, polna lepo oblečenih oseb. Četrta vrsta, deseti sedež. Redki sedeži so prosti. Recimo na moji levi, kjer ni nikogar, na desni pa dve dami v črnem. Vse je fino.
Na oder pride Umetniška vodja, ki z dobesedno svetlim pogledom v prihodnost predstavi 47. Festival Borštnikovo srečanje. »Resnica, lepota, kritičnost,« zapišem na zadnjo stran vstopnice. Pa še: » […] Si želimo vrhunske umetnosti?« »Si, seveda si,« kimam sama sebi! In: Bravo! Aplavz!
Na oder stopi Župan. In govori. O Mariboru, o festivalu, o projektu Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012. Ja. Govori. Sledi aplavz. Dve na desni ne ploskata. Na levi pa še zmeraj ni nikogar. Še zmeraj je fino.
Na oder stopi Minister za marsikaj. Pravi, da se v Mariboru dobro počuti. In dlje kot govori, bolj je jasno, da temu ni tako. Minister govori. Nekdo zakašlja. Minister nadaljuje. Nekdo spet zakašlja. Naenkrat jih kašlja vse več. Minister pa še zmeraj govori. Tudi ko mu že ploskajo. Seveda zato, da bi šel dol. Ampak on vztraja. Kajti »gledališču kriza ne more do živega«. Tako tudi njemu ne, si mislim. Ko končno odide, sledi aplavz. Dve na desni spet ne ploskata. Zdaj tudi oseba A ne ploskam. Le kaj bi naredila oseba neznanega spola na levi? (Tega žal nikoli ne bomo vedeli.) Fino enostavno ni več prava beseda. To je bilo dramatično. V najboljšem možnem smislu. Velika dvorana misli, velika dvorana se odziva, velika dvorana prebija gledališko rampo!
Na oder pride zbor vokalnega gledališča Carmina Slovenica. Čas je za otvoritveno predstavo, glasbenogledališki projekt When the Mountain Changed Its Clothing, ki (ironično na prejšnje dogajanje) se začne s ponavljanjem misli, da je vse v redu. Impresije zgodb iz obdobij otroštva ter odraščanja (koncept, ki ga je zasnoval Heiner Goebbels) ter brez dvoma odlična vokalna spremljava (pod umetniškim vodstvom Karmine Šilec) razbijejo vesele mladostniške podobe, ki jih hrani moj selektivni spomin. Deklice in dekleta govorijo o smrti, denarju, razmerju med bogatimi in revnimi, celo o atomski bombi. Kot da razumejo nekaj, česar še ne bi smele. Na koncu pa bučen aplavz. Najdaljši, seveda.
Preklop nazaj v posteljo s prenosnikom. Še zmeraj je noč.
Oseba A zapišem: Festival Borštnikovo srečanje se je začel! Z resnico, lepoto in kritičnostjo!