Praznovanje slovenskega gledališča se je s petkovo zaključno prireditvijo končalo. Svoje so opravile žirije, gledališki ustvarjalci in vsi, ki stojijo za njimi, svoje so opravili organizatorji in svoje smo opravili tudi zvesti obiskovalci.
Festivalska »mašina« je za nami pustila skoraj 40 gledaliških predstav slovenske in mednarodne produkcije, od tega 12 domačih, ki so bile uvrščene v tekmovalni program. Zastopane so bile uprizoritvene interpretacije klasikov kot tudi sodobnejše dramske poetike. Oster naboj ustvarjalnosti je bilo moč čutiti v glavnini letošnjih predstav, ki so nas redkokdaj pustile hladne. Prav tako pohvalen je bil tudi obisk predstav, saj naj bi festival obiskalo okoli 7000 obiskovalcev.
Poleg uprizoritvenega dela je festival poskrbel tudi za predstavitve knjižnih publikacij, ki pa so bile zanimivi knjižni beri navkljub slabše obiskane, prav tako je bil slabše obiskan tudi Fokus, ki je letos izpostavljal sodobno češko dramatiko ter gledališče, pri čemer je treba poleg bralnih uprizoritev svežih dramskih predlog poudariti še predstavitev praškega Instituta za umetnost in gledališče, od katerega bi se lahko slovenske institucije, v kolikor jim njegova strukturna kot tudi vsebinska forma še ni poznana, lahko marsičesa naučile. Sploh kar se tiče povezovanja slovenskega gledališča onkraj zgolj slovenskih ali bližnjih zamejskih prostorov ter vključevanj v že obstoječe mreže evropskega teatra. Če izvzamemo študente ljubljanske gledališke akademije, je bil majhen tudi obisk bralne uprizoritve dramskih besedil študentov AGRFT, ki je bila zaradi odsotnosti ključnih predstavnikov, ki bi sploh bili zainteresirani za potencialni razvoj morebitne slovenske mlade dramatike, bolj ali manj sama sebi namen. Pri tem je treba poudariti, da je samo branje predstavilo spretno napisane humorne in tudi pretresljive dramske poskuse, ki bi jih bilo smiselno razvijati naprej. Drugače je bilo na okrogli mizi o vizijah slovenskega gledališča, ki jo je skupaj s festivalom organiziralo mlado Društvo gledaliških režiserjev, kjer je bilo poleg režiserjev mogoče videti tudi predstavnike institucij in kjer se je na stanje slovenskega gledališča pogledalo iz različnih perspektiv ter v iskanju konstruktivnih rešitev, kar je na trenutke dobilo podton nesrečnega Sizifovega dela.
Da se Festival Borštnikovo srečanje ne posveča samo gledališkim uprizoritvam, se je letos poleg dveh razstav pokazalo še skozi projekcijo filmov. Preddverje Stare dvorane je počastila razstava Podobe karizme Staneta Severja v nizu portretov in fotografij, na Komornem odru pa je bila predstavljena tudi virtualna razstava z naslovom Alenka Bartl, kostumografka. Filmska forma se je letos na festivalu pojavila kar trikrat, prvič s filmom Placebo Karmine Šilec, potem s poetičnim filmom Deklica in drevo Vlada Škafarja ter v okviru češkega fokusa še s kratkim dokumentarnim filmskim esejem Designated Space Hane Železné na temo praškega kvadrienala. Druge umetniške forme gre toplo pozdraviti, saj osvetljujejo prav tako zanimiva in pomembna področja gledališkega delovanja, v katera mogoče drugače redko ali pa sploh ne dobimo širšega vpogleda.
Z mlado ekipo, ki jo gradi umetniška direktorica Alja Predan, festival živi tudi na pogovorih o predstavah, ki razkrivajo misli iz ozadja ustvarjanja gledališke zgodbe, pri tem pa uspešno uidejo morebitni komornosti, saj težijo k spodbujanju dialoga. In prav je, da se mladost in svežino spodbuja, saj je to tisti motor, ki bo festival v prihodnje (upajmo) potiskal naprej in še dlje, tudi do tistih, ki se njegove pomembnosti v tem trenutku morda ne zavedajo povsem. Teater vendarle ima (kot smo lahko bili priča tudi na letošnjem Borštnikovem praznovanju) moč, da se skozi umetniško formo družbenega (anti)komentarja hitro in provokativno odziva na sodobni čas.