Scene s Spodne Gorenske

Za nas, ki ustvarjamo v gledališču, in za vse tiste, ki poznajo njegov ustroj in naravo dela, je bila takšna odločitev kranjskih mestnih veljakov mrzel tuš, čeprav so se črni oblaki nad gledališčem na Spodnem Gorenskem začeli zbirati že pred osmimi meseci. Da bi jih pregnali, smo se vrgli na delo – tudi v sodelovanju z bodočo direktorico. Ivana Djilas je v hipu detektirala probleme, ki so se v zadnjih letih nakopičili: vse od pomanjkanja igralcev (saj so nas v zadnjem času zapustili kar trije), zanemarjene in dotrajane notranjosti gledališke stavbe, dvorane in odra, tehničnega sektorja brez vodje pa vse do priprav na Teden slovenske drame, načrtov ter dogovorov za naslednje sezone, idej o novem Odru za mlade ter postopni obnovi in estetski adaptaciji gledališke dvorane ter foajeja. In prav v času čakanja na njen uradni nastop s 1. februarjem se nam je samo še potrdilo, da je režiserka Ivana Djilas idealna za direktorico našega gledališča: ambiciozna, predana in zagnana, z jasno vizijo in konceptom, polna idej in tudi sposobnosti realizirati jih, predvsem pa je gledališka ustvarjalka z umetniškimi in organizacijskimi izkušnjami ter premišljenim načrtom, kako finančno in umetniško voditi tako občutljivo ustanovo, kot je gledališče in njegov kolektiv. Iz izkušenj namreč vemo, da tako širok spekter sposobnosti ni ravno pogost pojav in da je v slovenskem gledališkem prostoru težko stresti iz rokava primernega kandidata za tovrstno funkcijo – predvsem takšnega, ki bi se bil pripravljen požrtvovalno, s srcem in glavo predati tako komplesni nalogi, ki ni in ne more biti zgolj služba, ampak (pa naj se zdi nekaterim še tako patetično) poslanstvo in projekt, ki zahteva celega človeka.

Vendar je več kot očitno, da so kranjski svetniki menili drugače! Zakaj so se odločili za razveljavitev že podpisane pogodbe in ponoven razpis, zakaj niso upoštevali jasno izraženega stališča umetniškega ansambla in dvakrat podanega pozitivnega mnenja gledališkega in strokovnega sveta o Ivani Djilas kot tudi ne nasveta Upravnega sodišča ter zakaj so »pozabili« pred meseci napisati pravni poduk in mnenje, zaradi česar je bila proti Mestni občini Kranj vložena tožba s strani bivšega direktorja, so v prvi vrsti vprašanja za dotično občino pa tudi za raziskovalne novinarje, politične analitike, sociologe in pravnike. Še najmanj za umetnike in gledališčnike, ki se čudimo, kako je to sploh mogoče. Toda glede na odločitev, ki so jo tako vehementno sprejeli in izdatno začinili še z neokusnimi pripombami o nujnosti kranjskega pedigreja, se sprašujem, kdo so pravzaprav ljudje, ki nas zastopajo, in kakšnim nagibom sledijo, ko odločajo o usodi in umetniški podobi gledališča, katerega program financira tudi Ministrstvo za kulturo? Za gledališča in umetniške javne zavode nasploh, ki želijo biti ambiciozni ali vsaj na spodobnem nivoju, nikakor ni vseeno, kdo je na direktorski funkciji, kdo ustvarja umetniški program, kdo v njem igra, kdo v njem režira, kakšna je ustvarjalna atmosfera med člani kolektiva in kako se počutijo v njem. Pri odločanju o Prešernovem gledališču kot tudi o ostalih gledališčih preprosto ne bi smeli dopustiti, da se razpre požrešno brezno političnih apetitov, osebnih interesov, lokalnih nagibov in predsodkov ter mešanja gledališke umetnosti z domačijsko amatersko miselnostjo, komercializacijo, nepoznavanjem in ignoranco. Vendar je v naši vsestransko razrvani družbi sistem žal tak, da dopušča tovrstne politične spletke in kadriranja po sistemu koalicijske (pre)moči ter omogoča marsikaj, kar z umetnostjo in gledališčem nima prav nikakršne zveze.

Glede na zaplet ob imenovanju politično neopredeljene direktorice Ivane Djilas me zanima, kako bi se mestni svetniki odločali v primeru, če bi bila malce bolj diplomatska in »pametna« in bi izkazala naklonjenost do katere izmed strank ali mogoče kar do dveh izključujočih se strankarskih opcij in vsaki na tihem pokadila pod nosom? Ob vsem izrečenem na seji mestnega sveta me prav tako zanima, ali mestni svetniki občine Kranj sploh vedo, kakšno gledališče imajo in s kako dobrim igralskim ansamblom se lahko pohvali (čeprav je že dodobra »zdesetkan«), v kakšnih razmerah in atmosferi že nekaj časa ustvarjamo, kako se oblikuje in načrtuje umetniški program in kdo zanj skrbi, kaj Prešernovo gledališče pomeni ne le v ozkem lokalnem, ampak tudi v širšem slovenskem gledališkem prostoru? Po vsem tem ne bi bilo morda nič čudnega, če bi kdo izjavil, da je v gledališču premalo čistokrvnih Kranjčanov ali da je gledališče pravzaprav intelektualno in umetniško prezahtevno, ter bi se moralo spet vrniti k ljudski igri, in da bi morali gledališčniki bolj skrbeti za razvedrilo v teh kriznih časih.

Najbolj zaskrbljujoče pa je seveda dejstvo, da se je prav ob zadnjih dogodkih (od katerih je viden le vrh ledene gore), v vsej absurdnosti in ob vsem sprenevedanju, razkril vsaj sistem kadrovanja za tako pomembno funkcijo, ki žal nima prav nikakršne zveze s strokovnostjo in umetnostjo, a vendar odloča natanko o njiju. Če je danes na udaru Prešernovo gledališče, se bo v podobni, drastični situaciji lahko prav kmalu znašlo še kakšno gledališče ali kak drug umetniški javni zavod. V komunističnem režimu so bile stvari vsaj jasne in vedelo se je, da se direktorji, tudi gledališki, nastavljajo po partijskem ključu. Zato je v izogib preočitnemu režimskemu nadzoru obstajala vsaj še ločena funkcija umetniškega vodje, ki ga je navkljub vsem pritiskom konec koncev le nastavljala stroka oziroma umetniški ansambli. Danes sta funkciji bolj ali manj že povsod združeni v osebi direktorja in tako je v kapitalističnem »režimu« politično kadrovanje in iskanje »lukenj« v njem postalo samo bolj prikrito in netransparentno, kar pa seveda ne pomeni, da ne razpira svojih za umetnost pogubnih in lakomnih lovk, ki grozijo, da se bodo ovile in zadušile vse, kar je v gledališču strokovnega, ustvarjalnega, samosvojega in neodvisnega. Gledališče v takem sistemu žal ni neodvisna oaza, čeprav smo se v to prepričevali in si metali pesek v oči, ampak je prav tako kot vsa naša stvarnost postalo poligon za merjenje najrazličnejših interesov in želja po moči in oblasti.

Zato bi se rada v tej za naše gledališče nič kaj zavidljivi situaciji zahvalila ekipi pod vodstvom režiserja Marka Bulca, ki z velikim zanosom, žarom in predanostjo pripravlja premiero Sartrovih Zaprtih vrat, kot tudi vsem, ki se trudijo, da bi 41. Teden slovenske drame potekal gladko in neokrnjeno, prav tako pa tudi režiserjem in ekipam, ki bodo v naslednji sezoni sodelovali z nami. Če se mi je v zadnjih sezonah zmeraj bolj jasno oblikovala želja s predstavami odgovoriti na družbene anomalije in zmeraj hujšo spolitiziranost vsega našega bitja in žitja ter na usodno zaznamovanost s korupcijo, tajkunizacijo, izključevanjem vsakršne drugačnosti, odkritim in prikritim nasiljem, bojem za oblast ter odsotnostjo etičnih norm, smo tokrat žal na lastni koži preizkusili to, o čemer smo spregovorili z odra, kar smo kritizirali in na kar smo opozarjali. Ko sva se lani z režiserjem Ivico Buljanom odločala za uprizoritev Lovskih scen s Spodnje Bavarske, sva seveda že slutila aktualnost tematike o izgonu vseh »drugačnih« iz majhne lokalne srenje, vendar kljub vsemu nisem verjela, da bo zgodba o »lovu na drugačne« tako preroška in da se bo udejanila prav na primeru našega gledališča, ki bolj, kot smo si to upali misliti, kaže ogledalo Spodni Gorenski. Zato zdaj raje niti ne pomislim na to, da bi v naslednji sezoni uprizorili Kralja na Betajnovi.