To vprašanje si zastavljamo v Prešernovem gledališču to sezono, to vprašanje si je zastavil in nanj tudi odgovoril v svoji knjigi Masovna psihologija fašizma prezrti in nerazumljeni psihoanalitik Wilhelm Reich in na to vprašanje v svoji kritični ljudski igri Močan rod ponuja svojevrsten odgovor dolga leta prav tako prezrta in velikokrat napačno interpretirana dramatičarka Marieluise Fleisser. Močan rod je Marieluise Fleisser začela pisati v času krize leta 1926, ob porajajočem vzponu Hitlerjeve nacionalsocialistične stranke in jo dokončala leta 1945, ob njenem navideznem porazu in triumfu zmage nad nacizmom in fašizmom. Navideznem zato, ker nam zgodovina kaže, da je bila t.i. »zmaga nad fašizmom in nacizmom« žal samo prividna. Za prikaz univerzalnega modela izkoriščanja, izključevanja in brezobzirne ter ledene preračunljivosti, ki je osnova današnjemu neoliberalizmu in posledično seveda fašizmu in nacizmu si avtorica ni izbrala forme angažirane politične drame oz. agitke, tako kot v tistem času njen veliko bolj poznan dramski sodobnik in intimni prijatelj Bertolt Brech, ampak formo kritične ljudske igre, ki je bila za povrhu napisana še v bavarskem narečju. Prav tako si za temo ni izbrala neke abstraktne neoliberalistične korporacije ali direktnega spopada posameznika z nacističnim sistemom,  ampak čisto običajno bavarsko maloobrtniško družino v nekem provincialnem mestecu. In prav mogoče je, da je ostal Močan rod prav zaradi te njene odločitve nerazumljen, spregledan in do današnjih dni napačno interpretiran, čeprav v njem zlahka prepoznamo obrise Brechtove Malomeščanske svatbe, še posebej njenega konca. Prav to pa je tudi kruta usoda Brechtovih žensk, ki so mu pomagale napisati kar nekaj dram in na koncu »potegnile ta kratko« ob njegovi že znani manipulaciji in posledični slavi.

Da se skrivajo temelji za nastanek fašistične miselnosti v specifičnem ustroju in anomalijah malomeščanske družine, nam v svoji knjigi Masovna psihologija fašizma na teoretičnem nivoju jasno predoči Wilhelm Reich. Marieluise Fleissser nam ta fenomen, ki se nikakor ni končal z zmago nad fašizmom leta 1945 pokaže na primeru svoje dramske zgodbe, ki se začne (kako simptomatično in prepoznavno tudi za Slovence) prav leta 1945 na sedmini, kjer kmalu postane jasno, da je »družina le še bojno polje« kjer vlada zakon pohlepa in medsebojne konkurence ob tako banalnih vprašanjih kot so »kdo bo podedoval pokojničine spodnje gatke in njeno singerico«. Lakomnost in pohlep v avtoričinem prikazu družine (na prvi pogled popolnoma vsakdanje in tudi nam še kako prepoznavne) ne poznata meja! Prav tako, kot se v igri tudi zlahka prestopajo etične meje, da ne govorimo o morali, ki je v takem ustroju družbe in predvsem družine tako ali tako zmeraj dvojna. Osrednja akterka teh skrajnih robov je seveda svakinja Balbina, čeprav se že v uvodu igre razkrije, da je Balbina samo skrajni, najbolj očiten in najbolj  »podjeten« primer malih goljufov, ki so pripeljali nacijo do velikih goljufij in ki se je zažrl v vse pore te družbe iz korenin družine.

Marieluise Fleisser nam v Močnem rodu razkriva vse anomalije povojne nemške družbe, na kateri je utemeljena tudi današnja Evropa in v kateri so podtalno ostali vsi simptomi fašizma.  Marieluise Fleisser v svoji kritični ljudski igri brezrezervno in brezsramno razgali vse anomalije družine in družbe, na kateri temelji in iz katere izhaja kriza vrednot v Evropski družini Angele Merkel. V tej družini velja zgolj in samo zakon goljufije, izkoriščanja in »šparanja«. V tej družini gre neprestano samo in zgolj za delitev plena in za vprašanje moči. V tej družini moraš sicer za »ljudmi letat, če jih hočeš oskubit«, posel je zmeraj malce nepredvidljiv, a če hočeš dobit, moraš tudi tvegat. V tej družini se da, če si dovolj prefrigan in spreten dobro odirat tako žive kot tudi mrtve. In v tej družini je treba »šparat«, tako kot na koncu igre zabrusi Annelr svojemu možu, ko ju rubežnik orubi vsega vrednega in je več kot očitno zapečatena tudi usoda njune, komaj nastale, družine! In prav na tem mestu je avtorica še kako radikalna in tudi preroška, saj že v prvem prizoru igre jasno nakaže, da ne gre za naivno in ljubko ljudsko igro, ampak za ostro kritiko družbe, ki se ne ustavi v svojem pohlepu niti pri pieteti do mrtvih. In kjer ni pietete do mrtvih (nas uči že antična tragedija v prvi vrsti z Antigono), nikar ne pričakujmo etike do živih!

Močan rod je prav zato predvsem igra o tem, kako se vse vrti okrog denarja, a  tudi okrog morale in etike, ki ju ni, in prav zaradi tega se Evropa danes duši v tako globoki  krizi. In prav ta datira oziroma izvira natanko iz obdobja po drugi svetovni vojni, ko naj bi se zgodilo očiščenje in prenova. Zato je Močan rod v današnjem turbo kapitalističnem času predvsem igra o brezkompromisnem okoriščanju na račun drugih. Je igra o spretnem »podjetništvu«, ki temelji na goljufiji in odiranju naivnih ne glede ali so v »igri« igralniški avtomati ali naivna verska čustva.  Je igra o malih goljufih, ki so postali veliki, ker jim je to omogočil sistem, igra o neučinkovitosti sodstva, ki goljufom ne more ali noče stopiti na prste, je igra o družini, v kateri bi najraje požrli drug drugega v boju za »spodnje gatke in singerico«. Je igra o prevarantih in goljufih, ki iz malih zrastejo v velike, ker je sistem tak, da lahko. Je igra o provinci, ki postane obči zakon. Igra o tem, kako se na lahek način prikopati do bogastva in se pri tem ne ozirati na nič. V tem svetu ni nič svetega in ne veljajo nobeni moralni in etični zakoni. In prav zato zlahka potegnemo vzporednico z mafijo in gangsterskimi posli. Kajti gangsterji ostajajo v vseh časih isti. Vsaka podobnost z našo situacijo je zato zgolj naključna.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1650Kb)