Novice

Z letom 2012 – kakor napoveduje majevski koledar – se začenja čas velikih prehodov in preobrazb na vseh področjih bivanja, kajti dosedanji red (smisel) sveta in človeka se je dokončno iztekel. Več

Kolumne

23. novembra 2012 Via Negativa praznuje 10-letnico delovanja. Mala inventura. Več

Kolumne

Nedelja. Še vedno sem pod vtisom četrtka. Še vedno urejam vtise, poskušam povezati množico besed v smiselno celoto. Brez uspeha. Več

Kolumne

V zadnjem času je slovenski prostor zajel pravi raziskovalni eros. Več

Kolumne

Da Slovenija potrebuje kulturno promocijo v tujini, slišimo pogosto. Sodobni koncept predstavitev nacionalne gledališke produkcije pod imenom »showcase«, ki je pogost del programa festivalskih manifestacij, je tako ali drugače produkt globalne potrebe po prikazu svojega ustvarjanja potencialnemu posredniku, ki bi ponesel kulturni produkt naprej – do naslednjega kupca. Več

Kolumne, Iz festivalskega lista, Festival Borštnikovo srečanje

FBS

Slovenska lutkovna pokrajina šteje tri ambiciozne lutkovne institucije in še vsaj petkrat toliko prepoznavnih avtorskih skupin. Produkcija je obsežna, njen potencial nedvomno velik. Vsako leto nastane nekaj pomembnih, vrhunskih predstav. Kaj torej slovenski lutkovni ustvarjalnosti še manjka do razcveta? Več

Kolumne, Iz festivalskega lista, Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije - ULU

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Svet je sestavljen iz odnosov: med mano in drugim, med mano in drevesom, med mano in hišo, mojim spominom na hišo in hišo danes, med mano in zgodbo, ki jo berem, med mano in predstavo, ki jo gledam, med mano in predstavo, ki sem jo gledala in je ostala v mojem spominu, med sliko in zvokom, med govorjenjem in molčanjem, med prostorom in časom, med prej in potem, med pogledom in podobo, med videzom in dotikom. Več

Kolumne

Ko je bila v predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki kokoška zaklana, je kritik Veno Taufer zapisal, da je »smrt industrijsko pitane bele kure tudi smrt literarnega, samo estetsko funkcionalnega gledališča«. Več

Kolumne

Nemara je moje prepričanje, da jih potrebujemo, preveč samoumevno – kot so samoumevni razlogi zanj: pretok informacij, potreba, da se tukajšnji ustvarjalci in gledalci soočajo s tem, kar ustvarjajo drugod, umetniška doživetja, ki so vredna sama po sebi, hkrati pa širijo prostor, da se ne bi spremenili v zaprto, vase zagledano provinco? Več

Kolumne

Diana Koloini

Tik pred začetkom Tedna slovenske drame, ko je zaradi priprav na festival v našem gledališču običajno najbolj »napeto« in je pred vrati še premiera s pomenljivim naslovom (v luči zadnjih dogodkov) Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra v režiji Marka Bulca in ko se v začetku aprila pričnejo vaje za besedilo sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa s prav tako pomenljivim naslovom Kako jemati njeno življenje, do konca leta pa še študiji treh predstav s prav tako pomenljivimi naslovi, Začetek konca, Proti severnemu vetru in Žalujoči ostali, se nam je zgodila »kranjska sramota« – ostali smo brez (že junija 2010 izbrane in s pogodbo potrjene) direktorice Ivane Djilas, ki je ostala pred zaprtimi vrati Prešernovega gledališča. Več

Kolumne

Prikaži več