Marinka Poštrak, 27. 3. 2015

Komedija o koncu sveta?

Prešernovo gledališče Kranj, Evald Flisar KOMEDIJA O KONCU SVETA, režija Janez Burger, premiera 27. marec 2015.

Foto: Boris Voglar

»Jasno, da smo vsi nori in le tisti niso, za katere mislimo, da so.« (Joe Orton)

Pred kratkim me je na cesti ustavila ena naših abonentk in pohvalila naše predstave, ob tem pa dodala: »Saj boste v letošnji sezoni uprizorili tudi kakšno komedijo, ne? Predstave vašega gledališča so res izjemne, vendar so vse teme tako težke, jaz pa si želim tudi kakšne komedije za sprostitev.« Za trenutek sem se zmedla in po glavi so mi brzele misli, kdaj smo nazadnje uprizorili kakšno bolj lahkotno komedijo, a že v naslednjem trenutku sem si oddahnila, saj sem se »spomnila«, da bo ravno naša naslednja predstava komedija, saj ima komedijo že kar v naslovu ... Komedija o koncu sveta! Gospa me je malce nejeverno pogledala in rekla: »Ja, ampak to verjetno ne bo taka lahkotna komedija, ob kateri bi lahko vsaj za hip pozabili na kruto resničnost.« »Ja, drži,« sem odgovorila, »res ne bo takšne vrste komedija ...« Gospa se je namuznila in rekla: »Ja, saj smo se že navadili, da nam vse predstave vašega gledališča dajo misliti. Tudi komedije ... «

In res je Komedija o koncu sveta tiste vrste družbenokritična komedija ali, bolje rečeno, farsa, ki s svojim zajedljivim in pretanjenim humorjem nikakor ne omogoča pobega iz krute resničnosti, ampak zahteva, ravno nasprotno, radikalno soočenje in razmislek o njej. Pri tem pa je še najbolj paradoksalno dejstvo, da je prav dilema o pobegu iz resničnosti v pozabo, oziroma že kar v omamo, in po drugi strani soočenje s kruto realnostjo njena temeljna tema, povrhu vsega pa se pri tem lahko celo nasmejimo in hkrati globoko zamislimo nad svojo ignoranco, naivnostjo, neumnostjo, norostjo, oportunizmom, preračunljivostjo in pridobitniško neoliberalistično miselnostjo. Kajti Komedija o koncu sveta je, malce poenostavljeno rečeno, ekološka farsa o neoliberalističnih ekoloških dobičkarjih, ki ustvarjajo in seveda tudi izkoriščajo ekološko katastrofo za lastni žep, pri tem pa jim nehote pomagamo vsi tisti, ki se pretvarjamo, da se nas to ne tiče, in seveda tudi nekateri mediji, ki novice o tem pohlepno pograbijo in izrabijo za »polnjenje« programa in za senzacionalistična poročila, spretno zapakirana v celofan medijskega »mita« o koncu sveta. Konec sveta je v Flisarjevi Komediji smrtno resna tema, napisana na humoren način. Kajti ekološka katastrofa je (kakorkoli se že pretvarjamo, da je še daleč in nekje drugje) smrtno resna grožnja svetu tukaj in zdaj, ki pa je večina ljudi sploh ne jemlje resno, tisti, ki pa jo jemljejo smrtno resno, pa so tako ali tako označeni za norce z diagnozo ekološke paranoje. V tovrstni zmedi vrednot, etiket, informacij, interesov in manipulacij zato v kalnem zlahka ribarijo ekološki dobičkarji, ki iz mita o koncu sveta kujejo zgolj lastni dobiček.

Zato nikakor ni naključje, da avtor te »nelahkotne komedije« na prvi strani zapiše celo navodilo o uporabi, ki se glasi: »Dramo je treba igrati hitro in smrtno resno!«, saj so ga izkušnje očitno izučile, da ljudem ne gre zaupati ne v življenju, kot tudi v umetnosti in potemtakem tudi v gledališču ne, in da lahko zlahka pride tudi do nesporazuma v zmešnjavi dramskih stilov, konceptov in interpretacij. Humor, ki ga tako spretno obvlada, je namreč tiste vrste, ki ni pisan na prvo žogo. Njegov humor je predvsem konverzacijski. Spogleduje se z ortonovskimi farsami kot tudi Pinterjevimi in Beckettovimi absurdnimi dramami, se spretno poigrava s komedijo nravi in zapletenimi odnosi med protagonisti ter se vešče preigrava z dvoumnimi podtoni, konverzacijskimi nesporazumi, predvsem pa vse izdatno »začini« s tipičnim cinizmom, ironijo in sarkazmom. Avtor se namreč zaveda, da je mogoče govoriti o naši resničnosti zgolj in samo skozi formo farse, čeprav jo je treba igrati smrtno resno, saj je situacija, v kateri smo, dejansko smrtno resna. In kaj to pomeni? To pomeni samo to, da Flisar govori o skrajno resni temi, vendar je možnost poseganja v svet in spreminjanja sveta že v izhodišču postavljena pod vprašaj, saj se ljudje nočejo, ne želijo ali ne zmorejo zavedati resnosti situacije, tisti, ki pa se je, jo žal izrabljajo v svoj prid in jo s tem še pospešujejo. Vsak poskus ozaveščenja ali angažiranosti, vsak poskus narediti nemogoče zato v tako spervertiranem svetu izpade le še kot norost. In prav zato je na našo resničnost, ki je farsa, odgovor lahko samo še farsa, ugotavlja avtor.


Foto: Boris Voglar
Če je namreč farsa po eni izmed definicij tudi »satirično dramsko besedilo z ostro, polemično vsebino«, katere osnovni cilj je, da »biča človeško družbo in hoče s pretiranimi poudarki vzbujati smeh« ... potem je natanko to uspelo Flisarju v Komediji o koncu sveta. Za temo si je avtor namreč izbral enega izmed najbolj žgočih in »smrtno resnih« problemov človeške družbe in njegovo »bičanje« je skrajno neusmiljeno, čeprav zbuja smeh. Gre za temo, ki je tudi v medijih ena izmed trenutno najbolj izpostavljenih. In prav z radijskim poročilom o ekološki katastrofi, ki grozi Tuvalujcem na Novi Zelandiji, se Flisarjeva drama tudi začne ter se kot refren ali kar že mantra radijskih poročil ponovi v drami v najrazličnejših variacijah. Toda pomenljivo in nikakor zanemarljivo ni, da vsakemu izmed tovrstnih radijskih poročil zmeraj znova sledi ignorantski in vsega naveličan cinični refren junakov naše Komedije, ki na alarmantne novice odgovarjajo le še z »bla bla bla«, temu pa sledi tudi njihovo vztrajno ugašanje radia. Flisarjevo sporočilo je z »bla bla bla« seveda več kot jasno ... čeprav svetu grozi konec sveta oziroma je ta že pred vrati, se večina izmed nas pretvarja, da se nas to ne tiče. Še huje ... večja ko je frekvenca novic in opozoril o grozečem koncu sveta v obliki ekoloških katastrof, bolj zavzeto si pred njo vztrajno zatiskamo oči ali bolje rečeno ušesa. Mediji, tudi tisti »smrtno resni« in ne le zgolj senzacionalistični rumeni tisk, nas le še bolj potiskajo v otopelost in so v takem svetu očitno le še glasniki nekakšne »mrtve terminologije«, ki namesto da bi ozaveščala in budila, ljudi potiska v ohromelost in v norost. Ali kot je zapisal Harold Pinter v govoru na Nacionalnem študentskem gledališkem festivalu leta 1962 v Bristolu o fenomenu mrtve terminologije, ki preraste v ohromelost: » ... brez konca in kraja ponavljane in permutirane ideje postanejo puhle, oguljene, brez pomena.« In natanko o tem govori med drugim Flisar v Komediji!

Konec sveta v Flisarjevem svetu zato seveda ni nikakršen njuejdževski bavbav ali svetopisemski horror mundi, ampak naša tukajšnja konkretna stvarnost, ki jo že živimo. Toda novic o tem, da človeštvu grozijo in ga tudi konkretno ogrožajo katastrofalne poplave, suše, tornadi, plavajoče ledene plošče, pomanjkanje vode in nafte, nihče več ne jemlje resno. Nič drugače seveda ni tudi z »junaki« naše Komedije. Kaj je torej narobe z nami in seveda tudi z osebami iz Komedije, da si tako vztrajno zatiskamo oči in ušesa ter se pretvarjamo, da se nas to ne tiče, se sprašuje avtor. V Komediji namreč Flisar neusmiljeno in neprizanesljivo drži ogledalo svetu, ki je »iz tira«, ali bolje rečeno, ki je nor in se seveda ves čas zaveda brezumnosti in neučinkovitosti svojega dejanja. Na takšen svet, ugotavlja Flisar, ni mogoče več vplivati. Še posebej ne, če smo brez politične in ekonomske moči, pa tudi če smo etično in moralno otopeli. Ta svet je tako nor, da ga ne moremo uravnati, kot je pred stoletji še upal in hkrati dvomil Hamlet in pri tem tragično propadel. Ta svet je tako iz tira in tako nor, da se iz njega lahko le še norčujemo! Edino, kar lahko naredimo, je, da ga prikazujemo v vsej njegovi brezumni norosti. Stanje sveta preprosto kažemo smrtno resno, toda situacija je tako absurdna in nora, da izpade vse, kar napišemo, le še kot najbolj nora komedija oziroma farsa. Kajti, če je bil v Shakespearovi resničnosti in dramatiki junak, ki je hotel uravnati svet, še tragičen v svojem hotenju, saj je sledil svojemu poslanstvu, a hkrati dvomil o svojem prav in navkljub dvomu poskušal delovati (pod krinko norosti) ter na koncu tudi tragično končal, je v Flisarjevi dramatiki in resničnosti junak lahko le še norec oziroma fantast, ki se trudi izgledati normalno. Prej ali slej se namreč izkaže, da si lahko zada nemogočo nalogo »odrešiti svet« in ga »uravnati« res samo še norec. V svetu ignorantov in spretnih manipulatorjev ter ekonomskih in ekoloških dobičkarjev, ki delujejo pod najrazličnejšimi krinkami (v Komediji konkretno pod krinko uslužbenca mestnega vodovoda in policije za posebne preiskave kot tudi faliranega dramatika in zakajenca), si oznako klovna ali norca tak naiven, pa četudi genialen »Odrešenik« zlahka pridobi. Dramatik v tem svetu, ki zase trdi, da je reinkarnirani angleški dramatik Joe Orton (včasih pa se počuti tudi kot dramatik Harold Pinter ali Samuel Beckett), pa lahko piše namesto šekspirjevskih tragedij v tem svetu le še flisarjevske farse o tem, »zakaj so propadle vse kurčeve vrednote«. Toda tudi zanj se na koncu prav tako izkaže, da je bila to prav tako zgolj spretna igra manipulacij in da tudi »dramatiku« (ki se skriva pod krinko luzerja in opranca) ne gre zaupati in da se je torej reinkarnirani Joe Orton samo spretno pretvarjal v vlogi zakajenega in zblojenega umetniškega luzerja, v resnici pa je prefrigan in preračunljiv Janez ali Jože.


Foto: Boris Voglar
Odgovor na vprašanje oziroma delovni naslov uspešnice, ki jo piše reinkarnirani Joe Orton, »Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote«, se skriva in razkriva nikjer drugje kot zgolj v odnosih med junaki Komedije, za katere se zdi, kot da so se reinkarnirali iz Pinterjeve Zabave za rojstni dan, pa tudi iz kakšne Ortonove in Flisarjeve drame ter se z nekoliko premešanimi geni znašli v njej. Zato nikakor ni naključje, da omenjeni stavek položi dramatik Evald Flisar v usta »reinkarniranega« kontroverznega angleškega dramatika Joeja Ortona. Če le površno poznamo njegovo delo in tragično usodo, nam postane jasno, da gre za avtorjev premišljeni cinizem in ironijo. Dramo z delovnim naslovom »Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote« namreč piše natanko tisti, ki je meščanske kot tudi vse druge vrednote v svojem tragičnem življenju in tudi v dramatiki smešil, zaničeval in celo blasfemiral. Po drugi strani pa se zdi, da avtorjeva fascinacija nad Joejem Ortonom tiči bolj kot v njegovi biografiji v njegovem dramskem stilu in da »reinkarnirani« dramatik Joe Orton v resnici celo bolj spominja na »spervertiranega« Stanleyja iz Pinterjeve Zabave za rojstni dan, tako kot tudi Konjevič na neki način asociira na Goldberga in Elvira na Magg, Majerhold pa je tipičen flisarjevski junak, ki ga geni družijo s svojim severnim alter egom, Bernhardovim izboljševalcem sveta.

V Komediji nam namreč Flisar na primeru arhetipskega mikrokozmosa odgovarja na vprašanje, ki si ga v svoji drami zastavlja skupaj s svojim junakom Joejem Ortonom, »Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote?«. Za njihov propad namreč ne krivi nekega globalnega ali lokalnega sistema, ampak uperi prst v nas same, v družbo, ki tak sistem predstavlja in omogoča. In kdo so akterji tega mikrokozmosa in kaj je njihov temeljni problem? »Podnajemnik Joe Orton, nerealizirani dramatik, lastnica Elvira, nerealizirana igralka, novi podnajemnik Majerhold, okoljski znanstvenik pod krinko in Konjevič, človek z različnimi izmišljenimi identitetami, se o namembnosti vrta in reševanju sveta ne morejo sporazumeti,« so zapisali v svoji utemeljitvi Grumove nagrade člani žirije. In resnica tiči natanko v tem. Hudič namreč tiči v podrobnostih ali, drugače rečeno, v odnosih. In natanko ti so tisto jedro, iz katerega avtor izpelje svojo tezo o krivcih za stanje sveta, ki je le še farsa. V tem norem svetu, ki mu vladajo norci in ki ga želijo odrešiti norci, ni nobene trdne etične točke več. Ni meril in ni vrednot, saj si jih vsak kroji po svoji interpretaciji ali, bolje rečeno, po svojih interesih. Zato so v takšnem svetu izmuzljive oziroma spremenljive tudi identitete, o čemer govori tudi Flisarjev roman Začarani Odisej, in zato so identitete junakov podvržene trenutni situaciji in seveda tudi amneziji. V Flisarjevi Komediji ni nič trdnega in v njej ni ene same »oporne« točke. V tem svetu se vse spreminja v svoje nasprotje in s tem seveda tudi vrednote, saj o njih govorijo natanko tisti, ki jih najmanj spoštujejo in ki z njimi samo spretno manipulirajo. Vrednote so v tem svetu, tako kot vse, postale samo sredstvo skrajno perfidne manipulacije, kjer ljudje spreminjajo svoje identitete v skladu s svojimi oportunističnimi interesi, pohlepom in pridobitništvom. V tem svetu ni točke, kamor bi lahko namestili svoj vzvod in ga spet postavili v tečaje. Edino, kar nam ostane, so medčloveški odnosi, ugotavlja v svoji Komediji avtor in položi svojo »resnico« sveta, ki je iz tira, v Majerholdova usta v sceni z Elviro, ki ga (kot v didaskaliji zapiše avtor) tako ali tako ne posluša: »Ljudje smo kot vzvodi v zelo zapletenem mehanizmu. Vsak je odvisen od vzvoda nad sabo, ima pa oblast nad vzvodom pod sabo.«


Foto: Boris Voglar
V Komediji o koncu sveta se Joe Orton, Elvira, Majerhold in Konjevič preprosto ne morejo sporazumeti o namembnosti vrta. Zveni mogoče to nekam znano? Majerhold želi zaraščeni vrt spremeniti v utrdbo samooskrbe in oazo samozadostnosti ter se s tem rešiti pred bližajočo se ekološko katastrofo, Elvira vidi v njegovi »akciji« priložnost, da zadosti svojim sentimentalnim in erotičnim potrebam in končno najde »moškega svojih sanj«, reinkarnirani Joe Orton pa seveda možnost, da bi končno na vrtu gojil konopljo. Toda njihove majhne in zasebne račune radikalno zmeša »podjetniški« Konjevič, ki v vrtu vidi zgolj in samo priložnost za lastni zaslužek z zasaditvijo »opija za ljudstvo«. Vendar Flisar s Komedijo seveda ni želel napisati le tezne ekološke drame, zato stvari niso tako enostavne kot tudi ne odnosi med njenimi akterji. Majerhold ni le zavzeti ekološki ozaveščenec, ki želi s samooskrbo rešiti sebe in svet, ampak je tudi samosvoj čudakar s sumljivo preteklostjo in spremenljivo identiteto. Lahko je tudi samo norec, ki je pobegnil iz norišnice in se v resnici piše Ebenšpanger, Robnik ali celo Konjevič. Podobno menjavo identitet si privošči tudi Konjevič, ki se sprva izdaja za uslužbenca mestnega vodovoda (in bi mu prav tako zlahka pripisali »reinkarnacijo« Goldberga iz že omenjene Pinterjeve Zabave), že v naslednjem prizoru pa se spremeni v kriminalista iz Ortonove drame, da bi ga na koncu spoznali kot pridobitniškega in preračunljivega Novaka, ki v ekološki katastrofi vidi samo priložnost za biznis s človeško naivnostjo in neumnostjo. Nič drugače ni glede trdnosti identitete tudi z Elviro, ki se iz malce zagrenjene, naveličane in naivne sentimentalne dame srednjih let s prav tako s sumljivo preteklostjo slačipunce Silvane v hipu spremeni v oportunistko, ki rešuje zgolj lastno rit. Majerhold, ta enigmatični ekološki ozaveščenec, genij ali norec, je tisti, ki v tej Flisarjevi farsi o koncu sveta edini potegne »ta kratko« in tudi tragično konča. Njegov genialni, a tako preprosti načrt samooskrbe in preživetvene strategije žal nima možnosti v svetu, ki mu vladajo neumnost, oportunizem, pohlep in zasebni preračunljivi interesi. Njegov samooskrbni vrt bo prevzel Novak in na njem v zavezi z Janezom ali Jožetom gojil namesto zeljnatih glav glavice maka. Konec sveta je tik pred vrati in dočakali ga bomo srečni in nasmejani v otopeli omami in do daske zadeti! Tako bo tudi najlažje za vse! S kritično mislijo in s kurčevimi vrednotami se v takšnem svetu očitno res ne splača ukvarjati. Zato uživajmo v omamljenosti in se zabavajmo čim bolj zadeti ob gledanju Komedije o koncu sveta! Vlogo opija za ljudstvo pa bo tako ali tako prej ali slej žal moralo prevzeti tudi gledališče.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 8293 Kb)

PGK, Evald Flisar

Povezani dogodki

Marinka Poštrak, 17. 9. 2011
Besedo imata zaljubljenca
Marinka Poštrak, 9. 6. 2016
Uvodnik Marinke Poštrak
Marinka Poštrak, 21. 3. 2013
Kdo se boji izbrisanih?