Po mojem mnenju je za gledališkega kritika izjemno pomembno široko znanje in poznavanje. Pri kritiškem ocenjevanju pa mora biti njegovo izhodišče v spoštljivem, enakovrednem odnosu do izvedbe. S strokovnimi argumenti pa potem predstavo dvigne v pohvali ali oceni, da prizadevanja tima ustvarjalcev niso bila (v celoti) kos zadani nalogi.
Pomembno je, da kritik ocenjuje predstavo kot celovito umetniško delo, ob tem pa najprej izvaja najpomembnejše elemente, ki so za to zaslužni. Prepogosto za igralske dosežke - brez katerih ne bi bilo nobene predstave - zmanjkuje prostora.
Pri lutkovni predstavi pravzaprav ni velikih posebnosti, le da je širina kritikovega znanja poglobljena s poznavanjem lutkovnih tehnik in pa z razumevanjem specifik lutkovnega gledališča, zlasti lutkovne dramaturgije: zakaj predstava z lutkami, zakaj prav s takimi (marionetami, ročnimi, senčnimi...). In če ob lutkah nastopa igralec/lutkar/animator - zakaj? Kakšna je njegova funkcija, kaj metaforično pomeni v odnosu do lutke? Je njen partner? Demiurg? Ali samo rešuje zadrege režiserja, ki ne verjame v lutko in njeno izraznost, njene sposobnosti?
Seveda je pomembno, da predstava s skladnostjo vseh elementov (ki so v lutkovni predstavi najbližje pojmu totalni teater) sama odgovarja na ključna vprašanja, na katera želijo ustvarjalci odgovoriti z vsako predstavo (oziroma so si na njih odgovorili pred začetkom dela):KAJ? ZAKAJ? KOMU? KAKO? Vrstni red pa je lahko tudi malce spremenjen.
(Edvard Majaron)