Od gledališke kritike pričakujem(o) avtoriteto njenega avtorja. Intelektualno, etično in estetsko. Pri tem ni nujno, da je skovana z leti in izkušnjami.
Avtoriteto piscu/kritiku daje znanje, ki ga odkrivamo že v njegovih prvih stavkih. Gledališče, še posebej lutkovno je sinteza različnih umetnosti. O njemu je absurdno pisati, če avtor nima močne splošne kulture in ne pozna literature, glasbe, likovne umetnosti, teorije, tehničnih osnov, tehnologije.
Obstaja mnogo novinarjev, pa tudi študentov, ki odlično izpolnjujejo te pogoje. Njim je treba dodati še strast do gledališča kot začimbo brez katere so vsi teksti težko prebavljivi.
Vse to pa je še zmeraj nezadostno brez vpogleda v kontekst. Kritik predstave mora ocenjevati glede na njenpomen v lokalnem prostoru pa tudi na najširši mednarodni sceni. V današnjem času morda ni potrebno, bi bilo pa razveseljivo, da vidi, kaj se igra v Parizu ali Oslu, vsekakor pa mora razpolagati z informacijami, ki so dostopne že najširši publiki.
Pogosto smo priče, da predstave, ki doma naletijo na bled odziv ali so popolnoma neopažene, na mednarodnih festivalih izzivajo odlične reakcije. (So)krivec je najpogosteje kritika, ki ni znala umestiti dogodka v širši kontekst. Priče smo minoriziranju kritike v nekoč javnih, a danes privatnih medijih. Beremo kritike, ki slabo opisujejo predstave v formi šolskih spisov. Predstave za otroke, lutkovne pa še posebej, pa dobivajo še manj prostora in so omejene na stereotipne formulacije o tekstu in naštevanju avtorske ekipe.
Želel bi si, da bi strastne kritike tako kot recimo v New Yorku vabile publiko, da pride v gledališče.
V lutkovnih kritikah bi si želel začutiti »dihec« kleistovske prevzetosti z lutko. In ljubezni do gledališča in gledaliških ustvarjalcev.
(Robert Waltl, Mini teater)
Povezave: