Od kritike pričakujem predvsem, da mi brez "visokoletečih" fraz in puhlic pove odkrito mnenje o predstavi. Preprosto in berljivo, tako da mi je tudi tekst sam po sebi zanimiv. Da je iskriv. Čeprav vem, da je težko kaj napisati o predstavi, ki te je pustila hladnega, ampak jebiga.
(Dani Modrej, absolvent arhitekture)
Od gledališke kritike pričakujem oceno opredeljenega avtorja "z ozadjem", ki se ne boji razgaliti osebnih preferenc in okusa ter se ne skriva za tonami teorije. Če je osnova vsake uprizoritve tekst, naj bi bila gledališka kritika "gledališka" prav v tistem pomenu besede, ki se iz polja tekstualnega seli v polje teatralnega, "performativnega". Poleg tega je predstava kot celota rezultat bolj ali manj uspešno uigranega ansambla, zato bi želela, da kritik igralcem nameni kaj več kot le besedo ali dve, pri tem pa ne uporablja le površinskih nalepk tipa "korektno odigrano" ali "prepričljivo izpeljano", temveč kritiko obogati s še kakšnim argumentom.
Kritika naj bralca seznani z igro in kritično ovrednoti tematiko ter vsebino in ne moralizira. Besedilo mora imeti rep in glavo; da bralec vseskozi brez problema sledi besedilu. Kritika ne sme biti - kot že rečeno - stvar osebnih čustev, pogledov itd., ampak se mora hkrati lotevat tudi družbene kritike in ne samo vrednotenja gledališke predstave. Kritika mora bit Kritika z veliko začetnico, zato morajo biti vsakršna poznanstva zanemarjena, saj ne sme biti hvalnica prijatelju ali znancu, ki je z igro na kakršenkoli način povezan. Napisano direktno, vendar podprto z argumenti, približkom objektivnosti in preteklih izkušenj, da se kritika ne izgubi v poljudni sestavek, ki vsebuje zgolj navajanje informacij. Pa še to, kar sem opazila na portalih – zborni jezik!
(Urška Ameršek, študentka komunikologije)
Gledališka kritika naj bo, če predstavi poje slavospeve ali če jo trga na koščke, predvsem most med publiko in gledališko uprizoritvijo. Sposobna naj bo gledalca pritegniti v gledališke klopi, pa naj bo to zato, da bi si ogledal izvrstno predstavo, ali pa zato, da bi se sam prepričal o neusepli odrski postavitvi. Gledališka predstava je konec koncev nekaj trenutnega, neponovljivega in vedno znova zasluži/terja kritiko, sodbo vsakega izmed nas, gledalcev.
(Špela Oman, profesorica slovenščine in španščine)
Gledališka kritika – gledati kritično? – utemeljiti pogled!
Poimenovanje sámo v razumevanje pojma včasih napačno implicira površinsko predpostavko negativne usmerjenosti in tako apriori vzpostavlja zid odpora, h temu prispeva tudi morebitna pozicija prazne ekskluzivnosti točke presoje.
Konstruktivna analiza je, nasprotno, besedilo, ki naj bi ustvarjalcem ponujalo refleksijo njihovega dela, bralcem/gledalcem pa začrtalo polje seznanjanja z uprizoritvijo, morebitno povabilo ter dialog z njihovim mnenjem/pogledom.
Gledališki kritik se tako sooča z vprašanji pisanja (komu je kritika namenjena, v čem je njen smisel in namen, določanje meril strokovnega mnenja, izločevanje osebnega interesa, okusa, predsodkov in pričakovanj, oblikovanje besedila v okviru danega prostora) ter z vprašanji ocenjevanja uprizoritve (njenem pomenu, začrtanemu konceptu in realizaciji tega).
Ustrezno ubesediti čar neulovljivega, minljivega, človeško kreativno energijo, je že po svojem bistvu nekoliko nasilno in omejujoče ter vsekakor subjektivno. Odgovornost pisca je, da lastno subjektivno pozicijo reflektira in jo argumentirano podpre z izčrpavanjem elementov analitičnega opazovanja in razumevanja, hkrati pa analizo postavi v kontekst - jo uporabi kot utemeljitev za lastno stališče do uprizoritve, ki gledališko delo ne le natančno analitično izčrpa, ampak ga na podlagi takšne analize šele lahko argumentirano pozicionira v sistemu smisla.
Naj bralcu predstavi kaj ga čaka (vredno ogleda ali ne). Oceni naj, kaj je bilo in ne, kaj bi lahko bilo. Kritika naj govori o igri; taki, kot je bila. Zajemati pa bi po moje morala vse elemente; od postavitve scene, režije, zgodbe, igre, kostumografije …
Gledališke kritike je najti že skoraj povsod, od časopisja do radia in zdi se, kot da jih lahko piše vsak, tudi ljudje, ki gledališča sploh ne poznajo. A razlike med kritikami, ki jih pišejo strokovnjaki, in »kritikami«, ki jih pišejo laiki, so opazne. Te razlike se kažejo predvsem v glavnih funkcijah, ki naj bi jih po mojem mnenju imela vsaka (dobra) kritika: informirati, podati strokovno mnenje o gledališki predstavi in vplivati na bralca. Bolj kot oceno (dobro – slabo) torej pričakujem v gledališki kritiki poglobljene informacije o predstavi, in to v berljivem, literarnem slogu, a kljub temu resno in analitično. Všeč so mi kritike, ki postrežejo s svežimi pogledi in lastnim jezikom. Menim, da so tovrstni teksti pomembni, saj bralca obogatijo, mu pomagajo ustvarjati lastno mišljenje in pozitiven odnos do gledališke kulture.
*************
(Spraševala je Anita Volčanjšek, SiGledal)