Super! Komentarjev sicer nisem zasledil, verjamem pa, da je to za slovensko lutkarijo korak naprej. Slovenija je trenutno na prehodu med stereotipnim dojemanjem lutkovnega gledališča kot gledališča za otroke in med pojmovanjem lutkovnega gledališča kot odprte umetnosti, ki ima nešteto izraznih in tudi vsebinskih možnosti. Če gre danes gledalec na lutkovno predstavo, pričakuje pač naivno pravljico za otroke z lepo pobarvanimi marionetami. Pričakuje, da bo videl, kako volk požre rdečo kapico in kako gredo vsi srečni in zadovoljni domov. Pričakuje, da predstava ne bo zahtevna in da bo po njej šel v miru na kosilo ... Te stereotipe bi bilo treba končno podreti in postaviti lutkarstvo tja, kamor sodi. V zgodovini je imelo eno pomembnih posvetnih in družbenih nalog, lutkarstvo je bilo del starih običajev in ritualov, od koder tudi izvira. Izvira iz korenin družbe in je v kriznih časih predstavljalo kritiko sistema, ko so se ljudje lahko izražali edino skozi lutke.

Še v sedemdesetih so policaji sredi New Yorka aretirali na stotine lutk Bread and Puppet, ki so protestirale na ulicah. Animatorji so seveda ostali nedotaknjeni, saj niso protestirali oni, ampak lutke ... Lutke so vzbujale nemir konzervativnih oblasti, ljudstvo so vzpodbujale k razmišljanju in k uporu. V času vojne so se lutke igrale v klubih in domovih, kjer jih oblasti niso mogle preganjati.

Po drugi strani gre za zvrst, ki lahko združuje tako klasično gledališče kot alternativo, tako klovnstvo kot talk show, muzikal ali koncert, predmetno ali marionetno gledališče, kjer je praktično vse mogoče ustvariti z minimalnimi sredstvi. V lutkovni predstavi lahko en igralec odigra sto različnih oseb, ki lahko letijo, se postarajo in pomladijo, povečajo ali pomanjšajo, prikazujejo čustva na nešteto načinov. Iz stare nogavice lahko ustvarimo zgodbo, ki bo občinstvo ganila do solz. Pri tem gledalec v sekundi pozabi, da nogavico vodi animator. Dovolj je, da animator verjame svoji igri, prav tako, kot verjame igri otrok. In tega nam odraslim danes primanjkuje – igrivosti in otroškega pogleda na svet.

Upam, da se bo z umestitvijo na FBS in druge gledališke festivale naša umetnost odprla javnosti kot direkten, igriv, komunikativen in inteligenten medij ter vzpodbujala občinstvo h kritičnosti in ustvarjalnosti na vsakem življenjskem koraku.

Kaj je po vašem mnenju šele po toliko letih privedlo do takšne razširitve programa? Nova vodja, nov princip? Financ je, vemo, čedalje manj.

To, da so lutke cenejše? Verjetno ne. Nisem dovolj seznanjen s situacijo na FBS. V kriznih časih bi se kultura morala razvijati, umetniki bi se morali povezovati in preglasiti materialno bedo. Kriza je lahko za umetnost zelo zdrava.  

Bo FBS z vpeljavo lutkovnih predstav privabil več (naj)mlajših? Prejšnja leta je bilo tovrstne populacije zelo malo. Največ mlade publike (srednješolcev) smo srečevali na tako imenovanih »dodatnih« predstavah v okviru Prve gimnazije Maribor.

V Mariboru smo pred mesecem gostovali z lutkovno predstavo za odrasle in dvorana je bila presenetljivo polna, odziv publike odličen. Mogoče se bodo ljudje počasi naveličali sterilnih TV zaslonov in šli pogosteje v gledališče? Lutkovne predstave bodo za zdaj privabile predvsem otroke, čeprav niso namenjene samo njim, zato bo struktura občinstva na FBS to leto verjetno pestrejša.

Ste bili veseli povabila v Maribor? Vaši Štirje muzikanti so v sklopu festivala na vrsti v soboto, 16. 10., ob 10. uri. Ali kdaj – predvsem ob gostovanjih – z ekipo »špekulirate«, koliko gledalcev bo prišlo?

Seveda sem vesel, to je tudi naše prvo gostovanje. Predstava je še precej »sveža« in hkrati zahtevna za igralce, saj morajo peti, animirati in komunicirati z gledalci. Zato je zanje vsak nastop nov izziv. Število gledalcev pri tem ne igra pretirane vloge, čeprav je, moram reči, ta predstava veliko bolj popularna od moje prve predstave v LGL – Kabaretluknje. Kljub žanrski podobnosti in podobnemu humorju pač otroška predstava privabi več občinstva kot predstava za odrasle. V bistvu pa sta obe predstavi namenjeni obojim.

Kaj vam pomeni umestitev v tako žanrsko in tematsko različen program?

Sam sem navajen igrati na bolj raznovrstnih festivalih, od glasbenih do filmskih, na ulicah in v klubih. Bolj je okolje raznovrstno, bolj me zanima sodelovanje in eksperimentiranje z odzivi publike. Tu pa gre za predstavo velike organizacije, Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je usmerjena na določen tip festivalov in gledalcev. Zanjo pomeni uvrstitev uspeh, ki priča o kvaliteti produkcije  ne glede na žanr. Mislim, da se je ljubljansko Lutkovno gledališče na splošno v preteklih letih precej razvilo, se odprlo in naredilo pomemben korak v smislu  načina dela, odcepitve od stereotipov, eksperimentiranja. Kljub temu, da je inštitucija, je prevzelo vodilno vlogo v lutkovnih premikih na našem prostoru, kar sicer lažje pričakujemo od manjših, prodornejših gledališč. Sedaj pričakujem podoben razvoj v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je čutiti veliko svežega vetra.

Se vam zdi, da gledališki festivali prepogosto spregledajo lutkovno produkcijo?

Gledališki festivali se niso navajeni ozirati na lutkovna gledališča, ki se po drugi strani ne prijavljajo na gledališke festivale. Škoda se mi zdi predvsem to, da so lutke in klasično gledališče na splošno tako ločeni drug od drugega. Poleg festivalov gre tu tudi za gledališke akademije, kjer se študenti redko dotaknejo pojma »lutka« in jim je zato tuj. Lutkarji se seveda veliko ukvarjamo tudi s klasičnim gledališčem, ki bi se lahko marsikdaj oprlo na lutke, ki so karakterno vedno zelo poudarjene. Podobno je delal Gordon Craig, ki je razvil tezo nadlutke – vsak igralec bi se tako moral učiti gledališke igre od lutke, ki jo sam animira ... Tudi sam sem se gledališke igre naučil skozi lutke. Pri nas se je na AGRFT zgodil pomemben premik z uvajanjem lutkovnih lektorjev. Sam bom v prihodnosti z veseljem sodeloval z akademijo in med študente širil lutkarsko navdušenje.

Štirje muzikanti so premiero doživeli aprila letos v LGL-ju. Kakšni so bili odzivi ljubljanske publike?

Vem, da je predstava napolnjena in da se širi dober glas predvsem po vrtcih in šolah. To me veseli, saj gre za precej nekonvencionalno obliko otroškega gledališča, s ščepcem ironije in humorja za odrasle.  

Ste v Pragi. Znano je, da imajo Čehi močno lutkarsko tradicijo …

Znano je predvsem z ulic, kjer je na tisoče lutk, ki so sicer sad poceni vzhodne obrtne sile. Ne gre za aktualno situacijo lutkarstva, ki se je v zadnjih dvajsetih letih precej spremenilo in se nekako za silo drži, še zdaleč pa ne tako kot pred nekaj desetletji. Pomembna točka v Pragi je lutkovna šola, po kateri gredo lutkarji večinoma igrat v druga češka mesta, kjer so kvalitetnejša lutkovna gledališča. Če hočete priti pogledat dobro češko gledališče, priporočam DRAK iz Hradca, ne pa Don Giovanni v centru Prage.

Kaj pa festivali v Pragi? Je veliko lutkovno obarvanih?

Predvsem druga mesta – Hradec Kralove, Plzen, Liberec pa tudi Brno – imajo  barvitejše festivalsko lutkovno življenje kot Praga, ki je postala center komercialnega lutkarstva. Festivalov bi lahko bilo glede na popularnost lutk na Češkem veliko več. Za razliko od Slovenije se tam na amaterskih festivalih nabere na stotine lutkovnih navdušencev, ki med seboj zelo resno tekmujejo. Pri nas je takih lutkovnih »fenov« mogoče prav toliko kot  profesionalcev. So pa zato festivali v Sloveniji, glede na pozicijo lutk, na podobno visoki ravni kot na Češkem. Na večje lutkovne festivale je potrebno iti na zahod, v Francijo ali Španijo. Na takšnih festivalih se po navadi ustvari sproščeno vzdušje, saj je lutkarjev na svetu še vedno tako malo, da se pogosto srečujemo na različnih koncih sveta.  

***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)