Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 12. 2012

Primož Pirnat: »Moja pamet je manjša od moje intuicije«

Primož Pirnat je preizkušen igralec, nagrajen že z mnogimi nagradami, pred kratkim z Borštnikovo za vlogo Borisa Grigorjiča v predstavi Nevihta. Bil je član SLG Celje, SNG Nova Gorica in Prešernovega gledališča Kranj. Na začetka leta 2011 se je pridružil ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega. Ljubi igro, poezijo in punco. Vrstni red je naključen. Verjame v demonstracije in v boljši svet.

Primož Pirnat / foto Pia Zemljič

Sedaj, ko je predstava Nevihta absolutna zmagovalka Borštnikovega srečanja, se o njej govori v samih superlativih – kakšno pa je bilo njeno ustvarjanje in dojemanje tega, kar ste naredili, pred nagrado? So bili odzivi publike ves čas taki, da ste vedeli, da ste ustvarili nekaj res dobrega?

Najvažnejši je bil notranji občutek, da ustvarjamo nekaj velikega. Že celotna ekipa z Jernejem Lorencijem, »profesorjem« na čelu, Brankom Hojnikom, Brankom Rožmanom, Belindo Radulović in Gregorjem Luštkom – »tovarišem«, ki je bil asistent režije, je ustvarila pogoje za to. Pred vajami smo imeli fizična ogrevanja, ki pa so bila že več kot to – šlo je za ukinjanje barier med igralci, da smo začutili neko noro povezanost. To je bilo bistveno pri tej predstavi – da vsi dihamo kot eno. Že v samem procesu nastanka se je torej čutilo, da je to nekaj posebnega. Stvari so se dogajale same od sebe. To se zgodi na vsake toliko časa. 

Ali ni nasploh gledališče že a prióri dejanje nekega kolektivnega subjekta?

Ja, načeloma je. Ampak pri tej predstavi so se energije celotne ekipe tako povezale v nekaj res močnega. Saj je vedno neka povezava, a ne tako močna, v tolikšnem številu kot pri tej predstavi.

Izjavili ste, da ste noro in ponižno veseli Borštnikove nagrade in da ste vedno bolj hvaležni za svoj poklic, to pomeni, da morda kdaj prej niste bili toliko prepričani o svoji igralski poti?

Sem bil, a so vedno bile neke krize. Saj verjetno bo tudi sedaj prišla, nekje spomladi, ko si že malo utrujen. Takrat vedno razmišljam, katere druge poklice vse bi opravljal.

Nagrade sicer govorijo vam v prid – to niti ni vaša prva Borštnikova nagrada, pred dvema letoma ste dobili nagrado za igro v Banja Luki, Severjeva nagrada, nagrada ZDUS … Za desetletno kariero kar dober izkupiček.

V tem smislu ja. Ugotovil sem, da me to vzpostavlja kot človeka, da sem lahko noro srečen, da to imam. Nagrade mi dajejo en tak fidbek, da nekje si. Srečen sem, da imam talent, da lahko delam te stvari, da se mi vse dogaja samo od sebe.  

Je kdaj prišlo do diskrepance med vašim dojemanjem (katere koli) vloge in predstave in potem dejanskim odzivom nanjo? Kdaj dvomite o svoji interpretaciji določene vloge?

Ja seveda. Sem sicer tak, da vedno verjamem v delo, in kakor koli že je, grem do konca. Ni pa vse v mojih rokah. Velikokrat se je zgodilo, da si verjel, da je bilo nekaj res odlično, potem pa se je šele čez nekaj časa pokazalo, da niti ni bilo. Čas na koncu pokaže resnico. A v osnovi je treba verjeti.

Z Niko Rozman sta se odlično ujela in na odru prikazala topel, moderen ljubezenski odnos – je kemija med igralci ključnega pomeni, ali lahko oblikujete vrhunsko vlogo tudi zgolj 'sami s sabo', neodvisno od okoliščin na odru?

Lahko. A ravno ta predstava je bila drugače narejena, ker ni bilo grajenja vloge v klasičnem smislu. Je bilo bolj iskanje odnosov, ni bilo nekega tehničnega piljenja, individualnega poglabljanja v lastno vlogo. Bistveno za Nevihto je bil odnos med igralci, ne pa lik – konkretno najin odnos z Niko (Rozman op. a.). Pri tej predstavi smo iskali sebe, zato je tako živa.

Skozi improvizacijo do vloge?

Tako, čisto skozi improvizacije. To je bilo res lepo, vsakič, ko sva improvizirala, je bilo super, vedno drugače, a na nek način vedno prav. Zato se je pojavilo vprašanje, kako to ustaviti, omrežiti med neke oporne točke. Morda izgleda improvizirano, a je na koncu zelo premišljeno.

Kaj pa, ko (če) kdaj kemije med ansamblom ali soigralcem ni? Se vam je že to zgodilo?

Sam se trudim, da bi se v vsakem primeru našla kemija. Važna je interakcija na človeškem nivoju – najprej igraš s človekom, šele potem z igralcem. Sam se trudim, da sebe pozabljam in dajem prednost odnosom. Čeprav je tudi odvisno od tipa predstave – so klasične predstave, kjer so liki izdelani in dostikrat delaš individualno, se vlogi posvečaš sam. Z egom v gledališču je sicer tako, da mora biti, da ti da jajca, da lahko vse to počneš, po drugi strani pa lahko zaslepi um. Zelo pomembna je individualna higiena, da razčistiš pri sebi. Da nisi prepameten. Moja pamet je manjša od moje intuicije. Včasih moraš dati prostor intuiciji, da skozi neke druge kanale, ki niso zavestni, pridejo izkušnje in stvari, za katere nisi niti vedel, da jih imaš. Kar je nekaj najlepšega v igralskem poklicu.

V svoji karieri ste nanizali ogromno vlog, je to, da ste bili član manjših gledaliških ansamblov, bolje za vašo igralsko kondicijo ali večji napor, ker ste bili zato bolj angažirani in s tem podvrženi pastem ponavljanja v svoji igri in podobno.

Sam sem hvaležen vsem izkušnjam, ki sem jih doživel do zdaj. Da sem lahko sodeloval z velikimi igralci, mislim, da sem res igral z vsemi. To so super izkušnje, super energije. Zato je morda res, da sem kot mlad igralec imel v manjših gledališčih večje vloge, kakor bi jih imel v večjih gledališčih.

Kaj je botrovalo vašim odločitvam, da ste menjali igralske hiše, v SNG Nova Gorica ste bili precej časa …

V Novi Gorici sem bil sedem let, ja. Prvo leto po Akademiji sem bil »na svobodi«, med drugim sem delal otroško predstavo na Ptuju, v Mariboru z Jernejem Lorencijem, potem je prišlo do tega, da bi moral igrati Don Juana v Celju, mislil sem, da bom tam gost, pa so rekli, da ne, da me morajo zaposliti – pa sem se. Tam sem bil dve leti. Potem so me klicali iz Nove Gorice, takrat je bilo njihovo gledališče zelo močno, s super igralci, z dobrimi režiserji – Taufer je v tistem obdobju pogosto režiral tam. Ker se mi je zdel to velik izziv, sem se odzval. Po sedmih letih dela tam pa so se okoliščine tako poklopile, da sem sprejel ponudbo kranjskega gledališča. V Kranju sem bil dve leti, nato pa se spet odločil za novo gledališče, kjer sem sedaj.

Sedaj ste mlad in svež član ansambla MGL, to ste postali v začetku leta 2011. Kako so vas sprejeli?

Tu je super. Ko prideš v tako veliko gledališče, kjer je veliko ljudi, se seveda zavedaš zgodovine, odnosov, ki so že vzpostavljeni. Vedel sem, da prihajam v velik ansambel in da bo trajalo nekaj časa, da se zares ujamem. A vedno je tako, da skozi delo prideš skupaj. V MGL-ju se izjemno dobro počutim. To je nora ekipa, ki ima še velik potencial, in upam, da ga bomo dobro izkoristili. Svoboda me ne mika, sem zadovoljen, da imam neko stalnost tukaj in hkrati projekte zunaj, kjer niti ne gre za denar, ampak za drugo gledališko izkušnjo.

Kaj vas vedno znova motivira, da stopate vsak večer na oder? Kako je z rutino v gledališču?

Saj, če imaš to rad in če delaš super predstave, sploh ne rabiš dodatne motivacije. Ker se s tem nekaj zgodi v tebi in s tem, upam, da tudi v gledalcu. To je največja motivacija.

Če se vrneva še nekoliko bolj v preteklost – kdaj ste se zastrupili z gledališčem in kako se spominjate Akademije?

Že v osnovni šoli, ko sem igral Monkofa iz Županove Micke. Potem v srednji šoli, ko smo delali tudi francoski teater. Spominjam se, da me je v Franciji, na nekem gostovanju, starejša Francozinja vprašala, kaj bi rad postal, pa sem rekel, da bi rad bil igralec, in je zamahnila z roko in rekla – vi ste že igralec. Take malenkosti so me potem spodbudile. Teater je mamljiv, ker je to res lep, odprt svet, kjer se dobro počutiš. Ko si enkrat na Akademiji, pa te ta tako ali tako pohrusta. Od sprejemnih izpitov dalje se je vse odvijalo kar samo od sebe. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo reči »ja«.

Katero predstavo trenutno pripravljate?

Trenutno sem prost, kmalu začnemo delati Shakespearovo Ukročeno trmoglavko, vmes snemam nadaljevanko z Đurom, nekaj sodelujem z radiem, pripravljamo pa tudi projekt z Natašo in Ravilom Sultanovim, ki bo nekakšna klovnovska predstava.

Barbara Cerar je na podelitvi Borštnikovih nagrad omenjala preživetvene taktike igralcev, ki se podajo na televizijo, reklame. Je vaš skok v nanizanko, ki jo trenutno spremljamo na eni od komercialnih televizij (Čista desetka) nuja sprostitev, izziv, kaj četrtega?

Čisto pošteno povedano je res to, kar je povedala Barbara – preživetvena taktika. Je pa tudi dobra izkušnja, sej dobiš igralsko kondicijo. Prišel sem v fazo, ko nisem imel časa razmišljati, in sem padel v nek smešen občutek, ko je preprosto vse šlo samo od sebe.

Kako se težka družbenopolitična klima, ki se razprostira po deželi tej, diha v gledališču?

Morala bi se še bolj poznati, kakor se. Še bolj bi morali, tudi mi z odra, biti aktivni. Čeprav se pravzaprav tudi že dogaja samo od sebe – temu ne moreš ubežati, ker smo sami živi v tem svetu, imamo nek odnos do tega.

Gledališče je sicer ažuren umetniški medij, ki rezonira družbeno situacijo – a vendar so repertoarji narejeni mesece, leta vnaprej.

Pri nacionalnih teatrih je odzivni čas daljši. A v vsakem primeru režiser in vsa ekipa, ki dela predstavo, živi tukaj in zdaj. Že samo besedilo, na primer Nevihte, čeprav pisano več kot sto let nazaj, je zelo aktualno. Tudi Kabanovi so kapitalisti. Kar je neverjetno, kako se nič ne spremeni. Pred časom sem kupil knjigo Srečka Kosovela #Pravica: Mladi verujemo vate, Pravica. Neverjetno je, kaj je ta fant pisal pri dvajsetih letih, kot da bi pisal sedaj.

Kako gledate na spontani vžig demonstracij po celotni Sloveniji? Ste se jih udeležili, bi se jih?

Super je to vse skupaj. Sem zelo ponosen na Slovence. Tudi sam se udeležujem demonstracij. Vidi se, da ljudje niso zadovoljni. Vesel sem, da so pokazali svojo moč, kajti vedno zmerjamo Slovenčke, da so hlapci, a zdaj se je pokazalo, da moč je in želja tudi. Sicer ni še artikulirana, a že samo to, da rečemo ne, hočemo boljši svet, se mi zdi genialno. A potreben bo čas. Alternative sicer konkretno ni, a iz te mase ljudi bo nastala. V tem vrenju se lahko porodijo ideje, bodisi stranka, gibanje. Dosti je tega deljenja na rdeče, bele. To na nek način z nami nima več nobene veze in se mi zdi umetno sproducirano. Naša generacija, rojena v sedemdesetih, se mi zdi res izgubljena. Pravijo, da smo bili premladi za Jugoslavijo, prestari za Slovenijo. Šele zdaj smo začutili, da je pravzaprav vse odvisno od nas, smo edina generacija, ki se še ni zares izrazila. Pa so med nami izobraženi in sposobni – morda prevladajo strahovi. Osebno sicer gledam širše in vidim, da je dogajanje pri nas del večje, svetovne situacije. A je treba počasi, če želiš spremeniti na veliko. Naveličani smo že te negativnosti, ker okoli je toliko pozitivne energije, ustvarjalnosti, domišljije, ki lahko tudi v tem svetu najde svoj izraz.

Se vam zdi, da lahko kot igralec, umetnik, spreminjate svet, ali oder za to ni dovolj velik? Je igralec akter ali bolj mislec sveta?

Ja, bolj je posredovalec sveta. Sam sem bil včasih malo revolucionarja, sem želel spreminjati svet, a se ujel v past, ker sem hotel preveč in pozabljal na celotno zgodbo – sedaj sem se malo umiril. A še se najdejo trenutki, ko ne verjamem več, še sam sem napisal, da nobena solza ne more več premakniti človeka. Trenutno vendarle spet verjamem v to.

Poezija vam je torej blizu?

Rad jo imam. Spremljam slovenske avtorje – imam tudi par prijateljev, ki pišejo: Andraža Poliča, Vida Sagadina, ki je napisal res dobro in močno zbirko Drevored, ki jo priporočam v branje. Pa tukaj so še Šteger, Zupan, Čučnik, Ihan

Lahko kdaj pričakujemo tudi kakšno vašo zbirko?

To pa ne, sem se odločil, da bo to ostalo v predalu.  

Kaj je vaš najljubši prepovedani užitek?

Hrana, pa cigareti, alkohol.

Kako se sproščate?

Z raznimi športi, izleti v naravo, zabave s prijatelji, ki mi dajo res veliko.  

Kaj je najbolj vredna stvar, ki jo imate?

Prijatelji.

Kdo ali kaj je vaša največja ljubezen?

Ena punca …  

Miklavž, Božiček ali dedek Mraz?

Dedek Mraz.

Primož Pirnat

Povezani dogodki

Anja Bunderla, SiGledal, 19. 12. 2012
»Vsaka umetnost je stvar samote«
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2012
»Živeti pomeni biti angažiran«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 12. 2012
Matej Puc: »Alternativo vidim v diktaturi dobrega«
Anja Bunderla, SiGledal, 14. 12. 2012
»Življenje nekaj hoče od mene«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 10. 12. 2012
Maja Cerar: »Ne popuščam tam, kjer preprosto vem, da moram vztrajati«
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 11. 12. 2012
V gledališču rastemo skupaj
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 13. 12. 2012
Prvi januar: kot prazen oder po koncu predstave
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 8. 3. 2013
Nina Rakovec: »Pri ustvarjanju komedije se moraš igrati«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 30. 3. 2012
Danes je mogoče uprizoriti kar koli. Tudi telefonski imenik.
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 9. 12. 2011
BORIS OSTAN: Mikroekspresija obraza