Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 11. 12. 2012

V gledališču rastemo skupaj

»Mislim, da je največji privilegij v poklicnem smislu ta, da se lahko realiziraš skozi delo, ki ga enostavno ljubiš.« – Pogovor z Belindo Radulović, kostumografko, ki je na letošnjem Festivalu Borštnikovo srečanje dobila nagrado strokovne žirije za kostumografijo uprizoritve Nevihta.

Nevihta / foto: Barbara Čeferin

Nagrado za Nevihto je Jernej Lorenci komentiral v radijski oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču, 9. novembra 2012 z besedami, da jo je seveda vesel, da pa mu v teh časih daje grenak priokus. Predvsem zato, ker živimo v času, ko se lahko vse manj veselimo. Včasih pa ustvarjalci celo omenijo neki občutek, kot da jim nagrade lahko bolj škodijo, kot koristijo: zavist sodelavcev, kolegov, »še bolj se te privoščijo« … – Kako »hudo« je v resnici s tem?

Nagrade sem se razveselila zaradi vseh nas, celotne ekipe, igralcev in sodelavcev. Zavist in korist? Prve si ne želim, za drugo pa upam, da mi bo omogočila obstati.

Kako je v času študija predstave potekalo sodelovanje z Jernejem Lorencijem in ostalimi sodelavci? Na kakšen način ste vstopali v polje kreativnega?

Pogoj za kreativnost in produktivnost je dinamičen proces, ki nosi v sebi nasprotje lastnega in tujega, originalnosti in ustaljenosti, trajanja in sprememb. Z Jernejem in ekipo se zavedamo medsebojne odvisnosti, zato je vsak izmed nas – vedno znova – v ustvarjalnem procesu pripravljen na vse. Na mešanico individualnega in univerzalnega, privatnega in skupnega, notranjega in zunanjega, vidnega in nevidnega. Vedno je najprej tekst, sledita misel in beseda pa telo in prostor. V predstavi smo razmišljali o družbenih vzorcih, bogastvu in moči posameznikov, družini kot zaprti celici, o neizživetosti, nemoči posameznika, ki bi si drznil odstopati, o dvoličnosti. Predstava je nastajala in bila uprizorjena tik pred strankarskimi volitvami, njeno aktualnost pa med drugim potrjuje tudi posnetek druženja (po volitvah) stranke SDS, na katerem člani objeti prepevajo ponarodelo »Slovenija, od kod lepote tvoje …«

Maja Cerar je v taisti radijski oddaji opozorila na več jezikovnih plati (zborno, pogovorno, dramsko – zasebno ali vsaj bolj sproščeno), kar pravzaprav označuje vse segmente predstave in se zrcali tudi v kostumih: so času nastanka drame primerni, večplastni. Ko se slačijo, so pod stiliziranimi in »arhivskimi« kostumi sodobnejša oblačila. Stiliziranost zgodovinskih kostumov je spojena s sproščenostjo (recimo kostum Jožice Avbelj). – Kako ste z vsebinskega stališča gradili zgodbo s kostumi?

Kostumi so tako kot predstava večplastni. Z ekipo sem razmišljala o segmentih, ki v družbi že (še) obstajajo. O nadvladi, nasilju, nehumanosti, nezmožnosti komunikacije, ozkoglednosti, nadzoru, ki posledično vzbujajo občutke krivde in strahu, s tem pa tudi nezmožnost karkoli spremeniti.

Oblika in vsebina se prekrivata, spajata, gre za zmes misli in občutkov v izraznosti. Sam tekst na nek način poziva k obračunu in obratu, s tem ko se poslužuje jasnih in konkretnih slik. Živ in pogovorni jezik se prepleta z mrežo odnosov, v katere je vpeto mnogo posameznikov. V kostumskem smislu se nevidno spreminja v vidno in obratno (historični kostumi se aktualizirajo) in je vezivno tkivo celote. Človek je telo in zavest, končno in neskončno bitje, zavest do sveta se nujno odraža tudi preko telesa, je kot dinamičen odnos s svojo okolico. Kostumi se levijo pod vplivom reakcije tistega, ki sprejema, skozi proces pa se (med drugim) tudi sprašuje, ali je umetnost (teater) izpolnjevanje želja in utopij in ali lahko odpira boljši, razumljivejši svet. Gre seveda tudi za socialno kritiko v smislu neposrednega in odprtega napada na družbeni sistem v celoti. Nezmožnost izražanja lastnih čustev in občutkov vodi v Katerinin upor, njena čistost pa se posledično preda toku ustaljenosti, svetu, ki ne dopušča drugačnosti (če nisi z nami, si proti nam) …

Kako vidite svojo gledališko pot od začetka do danes in predvsem, kako vidite nadaljevanje dela, kam si želite priti, kaj si želite doseči?

Moja gledališka pot se je začela leta 1999, ko me je v eni izmed Mladininih izdaj odkrila Petra Veber, posledično pa k sodelovanju povabil Sebastijan Horvat. Imam srečo, da lahko ustvarjam s kreativnimi ljudmi (Sebastijan Horvat, Jernej Lorenci, Karmina Šilec …), sodelavci-prijatelji, igralci. V tem času (intenzivneje od leta 2004) smo skupaj ustvarili preko 60 predstav. Naše druženje, v prijateljskem in ustvarjalnem smislu, je zmeraj polno debat, strinjanja in nestrinjanja, veselja in žalosti, včasih tudi solz. Še zmeraj verjamem v to, da rastemo skupaj.

Mislim, da je največji privilegij v poklicnem smislu ta, da se lahko realiziraš skozi delo, ki ga enostavno ljubiš. Iskreno upam, da je to še vedno lahko pogoj za nadaljevanje. Kriza, ambicije, načrti? Kot študentka v Ljubljani sem imela na steno sobe prilepljen listek, na katerem je pisalo: »Pomanjkanje svetlobe je gonilo za rast«. In je bilo. Danes, ko gledam sina gimnazijca in odplačujem kredite, si želim samo (dobesedno) obstati.

Ste šli na volitve?

Pred vsakimi volitvami se sprašujem, koga (in zakaj) voliti, ali je sploh smiselno. Pa si zmeraj premislim in grem.

Kaj pa na demonstracije?

Tudi na zadnjih mariborskih demonstracijah sem bila. Angažirani smo lahko samo takrat, ko se identificiramo z ideologijo v sebi in svojem delu. Toda ali lahko preko nje ustvarjamo tudi boljši jutri?

Kako doživljate »situacijo« v kulturi?

Situacijo na področju kulture je v nedavnem intervjuju za STA izčrpno opisal Jurij Krpan. Problem, ki se ga mora lotiti ustvarjalec tekom lastnega razvoja, ni v tem, kako se najbolje prilagoditi družbi in njenim konvencijam, temveč nasprotno – kako se jih osvoboditi. Ob tem se sprašujem ali je »vrednost« nekega umetniškega dela v njegovi strukturi, načinu izražanja, v medsebojnih odnosih in proporcih ali v funkciji sporočilnosti, kritike in s tem razumevanja življenja. Ali umetnost in kultura lahko povečata znanje, dvigneta moralo in popravita družbo? Umetnost, kultura in ustvarjanje bi morali biti rešilna bilka, protiutež najokrutnejšemu pozitivizmu sodobne »produkcije« življenja, ki vse spreminja v slučajnost, ki z nami manipulira. Že dogovorjeni projekti odpadajo, honorarji so skoraj prepolovljeni. Ali lahko gledališče še obstane kot umetnost pravice in pravičnosti (Sartre), umetnost sebe in drugih, prostor svobode?

Kdaj postane december »veseli« december?

December je zame vesel, ker si v tem mesecu mogoče res vzamem malo več časa za druženje z ljudmi (ob kavici, pijači), ki so mi blizu. Že leta sama izdelujem novoletne voščilnice, ki postajajo nekakšna mantra, čas, ki ga namenim tistim, s katerimi delim svojo sedanjost in prihodnost.

Belinda Radulović, Nagrade FBS

Povezani dogodki

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 12. 2012
Primož Pirnat: »Moja pamet je manjša od moje intuicije«
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 13. 12. 2012
Prvi januar: kot prazen oder po koncu predstave
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2012
»Živeti pomeni biti angažiran«
Anja Bunderla, SiGledal, 19. 12. 2012
»Vsaka umetnost je stvar samote«
Anja Bunderla, SiGledal, 14. 12. 2012
»Življenje nekaj hoče od mene«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 12. 2012
Matej Puc: »Alternativo vidim v diktaturi dobrega«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 10. 12. 2012
Maja Cerar: »Ne popuščam tam, kjer preprosto vem, da moram vztrajati«
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 29. 11. 2012
Je finančni nadzornik lahko vsebinski cenzor?
Jedrt Jež Furlan, SiGledal, 28. 11. 2012
Neznosna lahkost varčevanja