Že leta 2006 ste prejeli nagrado za več scenografij na taistem festivalu, ki vas je nagradil tudi letos: Ep o Gilgamešu (Slovensko mladinsko gledališče), Za zdaj nikjer in Bolezen mladosti (SNG Drama Ljubljana). – Kako komentirate letošnjo nagrado?

Glede nagrad se poskušam držati Kiševega nasveta, da ne delaj nič določenega, da bi jih dobil. Če pa jih dobiš, jih sprejemaj z ravnodušnostjo.

Število nagrad za Nevihto je presenetljivo, kaže pa na gesto, ki razume in spoštuje kolektivno delo v gledališču. Z Jernejem Lorencijem sta utečena sodelavca, kako sta skupaj z ostalimi sodelavci delala in razmišljala o predstavi?

Vsekakor je na oblikovanje prostora bistveno vplivala odločitev, da bo velik poudarek na zvočni oziroma glasbeni podobi, ki smo jo postavili v ospredje in je tako skupaj z igralci postala glavni in vodilni nosilec atmosfere. Hkrati smo v procesu poskušali puščati čim več stvari odprtih (kolikor je to sploh mogoče znotraj institucije in njenega utečenega načina delovanja) ter potrpežljivo slediti temu, kar ti lahko prinese naključje.

Odprt prostor, ki nenehno daje vpogled v to, da je za predstavo še nekaj, da je predstava samo del nečesa, širšega dogajanja. Nenehno vidimo stranske stoječe luči, igralci si podajajo mikrofon, oder je odprt. Vidimo torej vso »mašinerijo« zaodrja in vašo scenografijo, ki deluje po načelu manj je več.

Na takšno dojemanje zelo vpliva sama režija, kar ji scenografija seveda tudi omogoča oziroma reciva, da jo do neke točke tudi generira, lahko pa glede česa tudi omejuje in frustrira ... V bistvu je, najtočneje povedano, režiser in s tem jasno tudi igralec v dialogu s scenografijo.

Zanimivo je, da bi identičen prostor z drugim režiserjem deloval popolnoma drugače, lahko tudi kot napaka, nedokončan, neosmišljen, suhoparen ...

Kako vidite svojo gledališko pot in njen razvoj? Kaj se izrisuje na obzorju vaše gledališke kariere, če naredite siže pogleda nazaj za pogled naprej … Kakšne so vaše ambicije?

Na svojo gledališko pot nisem nikdar gledal kot na izgradnjo neke profesionalne kariere. Določenih ambicij in načrtov nimam. Trudim se ohranjati stopnjo amaterizma in zmeraj vnovičnega čudenja ter občutka, da nisem še nikamor prišel, da ostajam na poti.

Kakšen je vaš pogled na trenutno dogajanje v državi?

Mislim, da se je veliko napak na vseh področjih delalo že od osamosvojitve naprej in da je vse to kulminiralo v zdajšnje stanje, samo da, dokler je bilo več denarja, o tem nismo razmišljali. Stopnja banalnosti in brezsramne ignorance politikov je fascinantna. Kratek spomin in visok nivo tolerance večine nas ostalih pa prav tako. Čeprav kaže, da se slednje, in s tem tudi prvo, presenetljivo in z veliko hitrostjo spreminja.

Veseli december? Kaj ga dela veselega? Gotovo ga zaznamuje tudi hlastajoče nakupovanje, preobilje hrane in pijače, morda pa tudi še kaj drugega? 

Veselim se ga zaradi otrok, drugače pa ga ravno zaradi predvidljivosti in inflacije vsega naštetega ne maram preveč. Mi pa je zelo všeč izpraznjenost 1. januarja. Lahko skoraj otipaš to izpraznjenost, mesto dobi neko novo kvaliteto, kot prazen oder po koncu predstave.

Op. a.: Nekaj vprašanj je podobnih tistim, ki sem jih zastavila Belindi Radulović, kostumografki predstave, po e-pošti.