(OFF THE RECORD: Džezovski komadi v ozadju, pingvinski natakarji, ki na prtičkih pod skodelicami puščajo telefonske številke, ter Nika Rozman, diktafon in jaz. Popoldanska kava s čajem se je zdela prav primerna kombinacija za uro in pol dolg slonovski odklop od sveta, ki je v istem času – in tako zelo drugače! – skozi veliko okno tekel po ljubljanski Čopovi.) 

Josif Jasser je zapisal, da lahko tehnika včasih ugasne iskro navdiha pri povprečnem umetniku, pri pravem in resničnem mojstru pa jo razpiha v velik in neugasljiv plamen. Kakšna je tista tehnika, če je to sploh pravi izraz za to, ki ti je za vlogo Katerine v gledališki uprizoritve Nevihte Ostrovskega, prinesla nagrado za mlado igralko Festivala Borštnikovo srečanje?

Težko govorim o tehniki. Zaenkrat še nimam toliko izkušenj, da bi si upala govoriti o svoji tehniki, vendar pa z vsakim novim ustvarjalnim procesom iščem tudi nek nov način. Rekla bi, da je pri tej predstavi bolj kot za tehniko šlo za nek iracionalen razplet. Racionalne odločitve so se dotikale govora, jezika, telesa, skratka tehničnih stvari. Vse ostalo, odnosi in čustvena stanja, torej vse to, kar se je dogajalo na sceni, pa se je zelo dolgo »nabiralo« v meni. Vaje so potekale na način, da smo bili vsi ves čas na odru ter veliko improvizirali. Katerina ima v tej igri vendarle neko čisto drugo vlogo kot ostali in je mogoče zato tudi v načinu igre drugačna. V tej igri sem se veliko časa izgubljala, iskala svoje mesto znotraj te mašinerije ljudi. Na neki točki pa sem začutila, da moram samo odpreti zaporo. Potem je, seveda spet iracionalno, vse to, kar se je nabralo, prišlo na površje. Največ sem črpala od soigralcev in iz situacije. Skratka, vse to je obarvalo moj lik. Seveda pa pred vsako predstavo opravim svoj intimen obred, ki me pripravi na oder.

Kaj je tisto prvo, kar doživiš ob branju teksta oziroma lika, ki ga boš uprizorila? Ali je to vizualna podoba, slušna podoba …?

Odvisno. Včasih nekateri teksti name vplivajo zelo čustveno. Včasih me ganejo, pretresejo, razjezijo … To so stvari, ki se zgodijo ob prvem branju. Ti občutki se mi zdijo zelo pomembni, velikokrat tudi držijo, zato si jih po navadi takoj zapišem, celo narišem. Včasih se me besedilo sploh ne dotakne in potem kvačkam z vprašanji in asociacijami ali pa se mi kasneje kaj posveti, zunaj besedila, že na sceni, pa povežem ... Lahko se zgodi tudi, da vidim nek lik čisto vizualno, kako hodi, kako govori, komu je podoben ... Vsakič je malo drugače. Predvsem mi je zelo pomembno, kakšen je moj odnos do tega, kar sem prebrala, in do teme, ki se jo lotevamo. 

Če se vrnem k prvemu vprašanju. Se ti potem zdi, da bi te tehnika omejevala, ali lahko, kot pravi Jasser, razširi neko polje ustvarjanja?

Kar se tiče tehnike, na splošno ... določene tehnike sem preizkusila na faksu, in sicer kako priti do nekih stvari, potem sem nekaj poskušala tudi sama … Gre za to, da še nimam nekega ustaljenega sistema, ki ga pri nekaterih starejših igralcih, ko berem intervjuje, v katerih pravijo, da so našli nek svoj način, občudujem. Večinoma se mi zdi, da ti izkušeni že nekaj imajo, sama to še iščem. Je pa res, da kadar koli se zatečem k neki tehniki, je dejansko tako, kot si rekla: ko jo osvojiš, ti da nek zagon, je torej dobra konstrukcija, ki se jo lahko oprimeš in se potem porineš čez.

Neusmiljene »Kabanovke« v današnjih časih dušijo prostor, ki ga zavzema slovenska kultura. Kako ta pritisk čutite mladi ustvarjalci, igralci?

Ko govorimo o igralcih, se zavedam svojega položaja in razlike v primerjavi s tistimi, ki so »na svobodi«. Sama sem vseeno zaposlena v instituciji in dobivam redne delovne izzive in materialno varnost. Ko se pogovarjam s svojimi vrstniki, kolegi »na svobodi«, ki imajo status samozaposlenega v kulturi, vidim, da že leto ali dve čutijo upad produktivnosti. Ljudje ne kličejo več, ni več denarja, da bi goste sprejemali v gledališče, za avtorske projekte je težko dobiti sredstva. Perspektiva, sploh glede tega, kar se napoveduje, je tukaj zelo grozna. To so konkretne, gmotne stvari. Kar je še hujše in me zelo žalosti, je odnos vladajočih do same kulture. Retorika, ki se jo poslužujejo, je družbeno neodgovorna, arogantna in nespoštljiva. Tisti, ki bi morali to srce družbe varovati in negovati, ga stradajo in nevarno prepuščajo tržni logiki.

Ali čutiš ob vsem tem dogajanju večjo potrebo po družbeno-političnem angažmaju? Kakšne so možnosti manifestacije tega angažmaja skozi igralski poklic?

Čutim to potrebo, čutim dolžnost in odgovornost, da bi to naredila. Čutim pa tudi neko nemoč in zmedo, ker ne vem, na kakšen način to izraziti. To se lahko sprašujem tudi znotraj svojega dela in to tudi počnem, ampak to zgolj znotraj projektov, ki imajo tako obliko in tudi že neko sporočilo. Kvečjemu bi lahko to izrazila s kakim avtorskim projektom. 

Na političnem nivoju pa samo skozi pogovor. Nek dialog med nami se dogaja, ampak zelo razpršeno. Bojim se, da to ni dovolj, zato tudi pravim, da se počutim malo nemočno. Se pa redno udeležujem aktualnih protestov.  

Ali misliš, da je treba biti politično aktiven?

Mislim, treba … Lahko govorim samo o svojih občutkih. Zdi se mi, kot da sem dolžna, kot da se stvari okoli mene rušijo, in se ne morem pretvarjati, da tega ni. Po drugi strani pa sploh nisem naredila nič konkretnega. Čisto apolitičen po mojem mnenju ne moreš biti, saj imaš v vsakem primeru nek odnos do tega, kar se dogaja. Znotraj svojega dela recimo ne maram direktnega prenosa politike na oder. Raje imam, da gredo stvari skozi mene in skozi moj umetniški proces. Čeprav mogoče prihajajo tudi taki časi. Moje trenutno doživljanje je čisto politično.

V bistvu so se ti, ki so na oblasti, odločili, da bodo ponujali rešitve. Jaz, ki sem se odločila za umetniško, igralsko smer, sem se odločila, da bom postavljala vprašanja, da bom čim bolj jasno in iskreno izražala čustva ter odnos do tega, kar se dogaja. V bistvu niti ne vem,ali sem jaz prava za predlaganje rešitev, ker jih nimam. Se mi zdi pa prav, da se sprašujem, da si postavljam vprašanja. Kar se zdaj dogaja, se v umetniškem smislu, tako se mi zdi, tako ali tako že izraža. To čutimo vsi, to prihaja ven. Sama sebi se za zdaj ne zdim toliko sposobna, da bi pisala manifeste … Zaenkrat. Kaj pa vem, mogoče pa še bom.

Bomo videli, kam nas bodo vsi ti dogodki pripeljali. V Mariboru so že bili konkretni. 

Zelo konkretni, ja. Veš, to je recimo bes, ki ni vezan samo na eno osebo. Šlo je samo za povod, ki je vse to spravil na plano. Nekaj časa že vre in zdi se mi, da bo še. 

Kaj te je pripeljalo do tega, da si se odločila zavezati igralskemu poklicu, svetu?

Nisem ena izmed tistih, ki bi že kot otrok sanjala, da bi bila igralka in si potem to ves čas želela. Najprej sem šla študirat nekaj drugega, sicer samo za eno leto, ker sem potem ugotovila, da vseeno rabim nekaj bolj ustvarjalnega. Igra je bila torej bolj nek poskus. Že prej sem se ukvarjala s plesom, na odru mi je bilo fajn, pa sem si rekla, da bom šla na sprejemne izpite. Zraven sem sicer imela še neke druge. No, in potem sem jih naredila. Pravzaprav sem šele skozi Akademijo začela spoznavati gledališče. Izkušenj nisem imela, v srednji šoli sem naredila eno manjšo predstavo. Skratka, vedno bolj, kot sem začela spoznavati gledališče, za kaj vse tukaj gre in kaj vse to prebuja v meni, vedno bolj mi je postajajo všeč. 

Kako definiraš ideal umetniške igre? Oziroma kaj je tisto, k čemur kot igralka stremiš?

Sem malo vraževerna. Na splošno se mi zdi, da vsak projekt do mene pride z nekim izzivom. Življenje nekaj hoče od mene. Potem skušam odkriti, kaj je tisto, kar moram raziskati. Večinoma skušam stvari vzeti osebno. Izziv si prevedem v vprašanje, potem pa iščem način, kako bi lahko to skozi svoje delo raziskovala in nazadnje poskušala nanj tudi odgovoriti.

In kakšen je rezultat?

Včasih mi uspe. Zdi se mi, da mi vloge dajo priložnost, da spoznam še majhen delček sebe. Včasih je do tega težje priti, včasih mi ne uspe. Včasih je boleče. Včasih sproščujoče. 

Prvega decembra so minila tri leta, odkar si članica gledališkega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kakšne so želje, ambicije za naprej?

Če bi šlo naprej tako, kot je šlo do zdaj, bi bila zelo hvaležna. Dobila sem dobre projekte, spoznala toliko različnih ljudi … Tega si želim še naprej. Poleg gledališča me zanima še delo z glasom, radio, sinhronizacija, mika me tudi, da bi posnela kak film.

Se ti zdi, da so med vlogami, ki si jih do sedaj odigrala, kakšne vzporednice, da se mogoče – spet nehvaležna kategorizacija – vzpostavlja nek tip igralke?

Ne vem, to se mi zdi bolj stvar, ki jo vidijo drugi. Jaz sem pač jaz. Verjamem, da na koncu na odru stoji človek. In ljudje gledajo človeka. V bistvu bodo vedno gledali Niko. Kako je Nika naredila to ali ono. To je edina rdeča nit. Zmeraj sem jaz tista, ki je tam, na odru. Spreminja pa se tisto, kar naredim. 

Če bi lahko prisostvovala kateremu koli revolucionarnemu dogajanju, katerega bi izbrala?

Temu, ki prihaja.

Zakaj?

Zato, da bi se kaj spremenilo na boljše.

Katere bi bile vrstice iz gledaliških predstav, v katerih si igrala (ali še igraš), ki bi najbolje ubesedile tvoje trenutno občutenje našega sveta?

Mogoče bi lahko bilo kaj iz zdajšnje, zadnje predstave, ki jo delam (Ubij me nežno, MGL): »Pa zdaj bodo velik prevajalcev odpustili, a veste, kriza pa to.« (smeh) Zelo konkretno. Grozno, a ne, ampak to mi je najprej prišlo na misel.