Pred kratkim je za vlogi Jelene Nikolajevne Krivcove v Malomeščanih in Baronice Castelli-Glembay v Gospodi Glembajevih prejela Severjevo nagrado, še pred tem pa ji je Baronica Castelli-Glembay prinesla tudi nagrado za igro na Festivalu Borštnikovo srečanje. Za nagrade, ki jih je prav zavidljivo veliko, pravi, da ji »laskajo in obenem od nje zahtevajo budnost, v kateri poskuša svojo pot čim bolj kvalitetno in zavzeto nadaljevati«. Ergo: Nataša Barbara Gračner – »natančno in pronicljivo«, »kompaktno in obvladano«, »zadržano in obenem zapeljivo«, »eksplozivno in ranljivo« od »nemočne žrtve do strupene maščevalke«.*
Izjemno zapeljiva ter hkrati močno ranljiva Baronica Castelli-Glembay je vloga, s katero ste že šestič uspeli prepričati žirijo Festivala Borštnikovo srečanje. A vendar ste v zahvalnem govoru protokol festivala tudi malce pograjali. Zakaj? Kdo vse bi si po vašem mnenju zaslužil, da bi na odru govoril?
Nisem hollywoodski tip igralke, pa tudi ne gledalke. Vsa garderoba in emotivne zahvale me veliko manj zanimajo kot razlogi, zakaj se je žirija odločila, da nagradi točno določenega umetnika. S čim jih je bolj prepričal kot ostali. In prav se mi zdi, da to slišijo tudi ljudje, ki spremljajo podelitev nagrad prek televizijskih sprejemnikov, in ne samo tisti, ki na festivalu lahko preberejo Borštnikov zbornik. Tako je tudi bilo, zadnjih nekaj let pa so protokol spremenili. Nič ni narobe z zahvalo, navadno so zelo kratke in verjamem, da bi se našla tudi »minutaža« za obrazložitev. Zanimivo je, koliko ljudi in ne samo kolegov se je strinjalo s to ugotovitvijo. Ne vem, če ste me prav razumeli, nisem želela, da bi se vrstili različni ljudje, ki bi nam peli hvalo, temveč le predsednik žirije, ki ustno utemelji njihovo odločitev.
Pred kratkim sem v razmišljanjih nekega filmskega ustvarjalca prebrala, da morajo biti dobri filmski ustvarjalci najprej dobri filmski gledalci. Se pravi, da se je treba najprej naučiti opazovati ter potem na podlagi tega ustvarjati. Bi lahko to držalo tudi za igralski poklic?
Predvsem za igralski poklic. Če samo gledaš in ne vidiš, potem enakomerno drsiš skozi minljivost, ne vedoč, da živiš. Kako naj se potem skozi tebe sprehodi toliko različnih usod? Igralčev vrelec črpanja spoznanj je zgolj življenje. Pa naj gre za prostor, v katerem živi, odnose, v katere je vpet, ali osamo, v kateri išče svoj podpis. Vse to se še kako odraža v njegovem poklicu. In zato trdim, da je igralski poklic privilegij, dan izbrancem, ki lahko brišejo sivo mreno vsem pričujočim, željnim samoraziskovanj.
V svojem igralskem opusu obvladujete ekstremen igralski razpon, ki sega od obvladovanja komičnega, za kar ste pred leti dobili tudi naziv žlahtne komedijantke, do obvladovanja tragičnega. Z igralskega vidika, kje, če sploh, je razlika v obvladovanju teh dveh karakternih tipov?
Življenje je v najtragičnejših trenutkih prav gotovo tudi komično. Saj veste ... Ko si na dnu in je vse blatno in lepljivo, imaš občutek, da se je zemlja ustavila. Že trenutek kasneje, ko te kolesje ponovno izvrže v svetlobo, se sprašuješ, kako je mogoče, da si bil tako temán. In ni vrag, da se ob tem ne nasmehneš. Ni tako? Pa je lahko hip za tem ... spet cunami (smeh). In ena od mojih »metod« pri oblikovanju vloge je prav to, da poskušam v tragediji najti prostor za komično in obratno. Mislim, da se tako gledalci lažje identificirajo z likom, ki ga upodabljam, in mehkeje jadrajo z njim skozi predstavo. Seveda nekaterim igralcem bolj leži komedija, drugim tragedija, meni pa je pravzaprav vseeno. Le nasičenost ene ali druge privede do želje po spremembi.
O aktualnosti skoraj devetdeset let starega teksta Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže je bilo napisanega že veliko, pa vendar me, s prve roke, zanima, kakšno je bilo vaše dojemanje propada družine, tako imenovanih tajkunov, kaj je torej tisto vprašanje ali slika, ki jo Glembajevi kažejo današnji družbi?
Največja kvaliteta predstave Gospoda Glembajevi SNG Drame Ljubljana, je prav gotovo odločitev režiserja Ivice Buljana, da na oder postavi integralni tekst Miroslava Krleže. Samo tako lahko gledalec resnično vidi, kaj je avtor napisal. Trenutno je »v modi« krajšanje in spreminjanje velikih dramatikov, kar je sila kočljiva stvar. Osebno se mi zdi, da je to »všečna« pot, ki naj bi v tem poblaznelem ritmu življenja ljudem nudila instant verzijo, ki je lažja, predvsem hitrejša in vsaj po mojem s tem tudi bolj površna. Seveda je z dolgim integralnim tekstom riziko uspešnosti večji, a če je predstava dobra, jo želijo ljudje gledati ure in ure. To se je pokazalo pri Idiotu v režiji Mileta Koruna in prav tako pri njegovih Bratih Karamazovih. In tokrat ... pri Glembajih. Predstava je dolga malo več kot štiri ure in ljudje so več kot navdušeni. Mlajša generacija govori o modernem Botru, starejša pa o tem, da so barabe bile, so in bodo ostale. In oboji imajo prav. Je pa zanimivo, da se mi nismo toliko ukvarjali s tem, kako sveže predstaviti tajkunstvo tedanjega časa, ker smo se zavedali, da bo to prišlo do ljudi samo po sebi. Bolj smo vrtali v intimo vsakega »monstruma« posebej. Poskušali poiskati »njihovo resnico« in ali je možno, da se ne zavedajo svojega zla. In seveda predvidljivo prišli do spoznanja, da morda nekje, tam zadaj, v zaprašenih kotih njihovih umazanih duš, resda ždi slaba vest, ampak je tako zadaj in tako zaprašena, da je preprosto pozabljena. Sámo življenje pa jih tiho treplja po rami in vsakogar kaznuje za to »pozabljivost«. Kako lahko človek, ki druge izkorišča, z njimi manipulira, jih ustrahuje in vse, kar sodi zraven ... Kako lahko tak človek sploh živi? Kako zaspi? Pri Krleži tak človek ali poblazni ali umre ali pa je umorjen. Pa pri nas? Toži državo ali vse tiste, ki mu kažejo zrcalo njegove odvratnosti, kupi sodnike ali mastno plača dobre odvetnike in živi lepo naprej v izobilju in ugodju.
Kaj pa na osebni ravni? Kaj je bil tisti osnovni problem, s katerim ste se ukvarjali skozi lik Baronice Castelli-Glembay?
Osnovni problem je bila nemščina. (smeh) Malo za šalo, malo zares. Lik baronice v drami živi pravzaprav skozi pripoved drugih oseb. Gledalcem jo »slika« njen mož in »razkrinkava« njen pastorek. Sama se pojavi zgolj trikrat. In vsakič drugačna. In najtežje pri tej igralski nalogi je bilo, kako te tri pojavne razlike vkomponirati v eno osebo. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi bila videti kot shizofrena histeričarka, kar ona ni!, ali pa, kot da igralka ne znam enovito predstaviti kompleksnega dramskega lika, bog ne daj! In odločila sem se, da jo zagovarjam. Da izhajam iz njenega stavka: »Nikoli nisem nikomur storila nič žalega!« in kljubujem vsemu zgolj z iskrenostjo njenih emocij.
Brecht je svoj čas v teatru iskal ideal »odtujenega« igralca (»divided actor«), ki bi sovpadal z njegovo teorijo, ki je temeljila na tem, da se družba mora in se tudi lahko spremeni, gledališče pa je potem tisto, ki pri tem kreira zavest, da se to spremembo tudi da doseči. Verjamete v podoben ideal?
Ja, njegova želja je bila pasivno družbo spremeniti v aktivno. To pa je, po njegovem, možno le tako, da gledalca »osvetli« in mu s tem prepreči vživljanje v iluzijo gledališke predstave ter ga z direktnim nagovorom drži v nenehni pripravljenosti in s tem malega človeka opogumlja za kritično držo. Kot tak je bil seveda sila neprijeten za katero koli politiko katere koli države, kajti imeti psa sledilca, ki ne odneha in vedno odkrije, kaj »krivega« nosiš v svoji prtljagi, ni prijetno nikomur, kajne?
Sama se v ta poklic nisem podala s tem namenom in tako me tudi Brecht nikoli ni prav privlačil, pa čeprav sem igrala naslovno vlogo v dobri predstavi Galileo Galilei, davnega leta v Nuku pod taktirko Matjaža Bergerja. Imela sem občutek, da sem komentator in ne igralka, kar je bilo seveda prav. A kot potujitveni efekt, se je nekako odtujitveno tudi oddaljil od moje biti (smeh) in imela sem občutek, da ga razlagam in ne igram. In spet je to pomenilo, da sem na pravi poti. Tako se pač Brechta igra. A veliko let kasneje, natančneje letos, pa sem skozi naslovno vlogo predstave Mati, v režiji Sebastijana Horvata, odkrila nekaj, kar me lahko tudi emotivno poveže z gospodom Bertoldom, in mislim, da mi tega ne bi zameril. Zgodil se mi je Korunov »medprostor«. Režiser Mile Korun nam je namreč ob kreiranju meni najljubše predstave do sedaj, Idiota Dostojevskega, velikokrat govoril o medprostoru, v katerem se igralec lahko nahaja medtem, ko igra. Nisem razumela. Je mislil, da na odru izstopim iz vloge, sem zgolj Nataša Barbara, potem pa zopet Nastasja Filipovna, ali kako? No, morda se mi zdaj, nekaj let starejši in bolj izkušeni igralki, le nekaj sanja o tem. Zgolj in samo skozi pot, ki jo je ubral Sebastijan Horvat na vajah za Brechtovo Mati. Moji vlogi je naprej odvzel dar govora. Jo preselil v vse igralce, ki pridejo z njo v stik ... In potem ji je čez dobre pol ure milostno ponudil, da se začne tudi sama aktivno ukvarjati s svojim življenjem. In vse tisto, kar so govorili drugi igralci, vse, kar jo je obkrožalo, jo je naselilo in zaznamovalo. In tako je to v življenju. Vse, kar nas obkroža, nas naseli in zaznamuje. In samo od nas je odvisno, če bomo material uporabili ali ga »prešpricali«. In ko proti koncu predstave Materi umre sin, ostane ženska v vakuumu, ki mi ga najbolje predstavlja Munchov Krik. In ona mirno vstane in skozi nezavedno prihaja do zavestne odločitve, da si na svetu zato, da poveš, kar misliš, in se bojuješ. In v trenutku, ko vstanem s stola in se zahvalim občinstvu, da so prišli in bili priča moji (njeni) tragični življenjski zgodbi, se v mene kot igralko naseli nek medprostor ... Sem to jaz ali ona? Ne vem. In takrat, se mi zdi, sem tam ... Vmes. Vse to zveni komplicirano, ampak ni. Je le nekaj, kar pretaka mojo bit in jo sili naprej, navkljub vsej melanholiji, kateri lahko človek v tem svetu kaj hitro podleže. In kako srečna sem, ko do nečesa pridem. Nehote. Pridem. In Brechtov namen je dosežen. Premaknil je malega človeka. In če je mene, je prav gotovo še koga v občinstvu. In tako se strinjam z njim, da je gledališče prostor misli, dostojanstva in etike.
Kakšnega igralca po vašem mnenju potrebuje današnji svet?
Pogumnega. Samozavestnega. Brezkompromisnega. Iskrenega.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da »če nam vzamejo umetnost in kulturo, lahko samo še vegetiramo, postanemo roboti …« Ste se mogoče tudi sami v teh protestnih časih kako angažirali zoper trenutno politično stanje? In zakaj (ne)?
Bila sem na enem od protestov, kjer sem nekaj časa zmrzovala z množico, se jezila in bentila, a obenem imela nezgrešljiv občutek, da ne delam nič. Nič takega, kar bi doprineslo k izboljšanju te groteskno srhljive situacije, v kateri smo se znašli zaradi primitivnih in umazanih ljudi. Zato sem odšla domov. S slabo vestjo. Zakaj se me ni dotaknilo, ko sem bila tam, v središču nezadovoljstva, med brezposelnimi in lačnimi? Kakšen človek sem torej? Ravnodušen? Pasiven? Egocentričen? In ugotovila, da ni res. Sem javna oseba. Prav gotovo znana več ljudem, kot če se ne bi ukvarjala s svojim poklicem. Se pravi, da lahko kdaj pridem do mikrofona. Do intervjuja. Da imam privilegij igrati Mati v najaktualnejši predstavi, ki jo lahko vidite v Sloveniji!! Da sem privilegirana, da lahko v predstavi skozi mene spregovori Antonio Gramsci s svojim nagovorom, ki gledalce prikuje na sedeže in jim trka na vest! Sem privilegirana, da sem umetnica, ki lahko trenutno zelo tenko piska v realnem življenju, se pa razbohoti na odrskih deskah skozi tuje besede in ljudem pove, da živeti, pomeni biti angažiran! In da sovražim ravnodušnost! Ja, zaenkrat to še lahko počnem. Kaj pa se bo dogajalo naprej, pa me je, iskreno povedano, strah pomisliti. Če nam bodo vladali ljudje, ki jih nismo izvolili, nas utišali z najhujšo metodo, kot je ustrahovanje, nam ubili kulturo, prenesli vse vrednote v zakrinkano »pravljico«, ki ji (upam!!) ne verjamejo niti sami, nam odvzeli dostojanstvo in čast, potem ... mojega manevrskega prostora ne bo več. Ker ne bo več gledališč, ne bo več glasbe, ne bo več knjig in ne slik, ne bo več nič, kjer oko počije in se duša nahrani. Bo le hlad in odmev in votlost. In tam vsak glas zamre.
»Zunaj je tako krasen dan,« pravite v Glembajevih, kdo ali kaj nas, skozi vaše oči, lahko reši iz dima?
Dimnikar v obliki razuma, zavesti in pravice.
Če malo za šalo vprašam, koga izmed epskih ali pa superjunakov bi poslali nad slovenske politike?
Ahila brez pete.
Glede na to, da smo v decembrskem času, ali se vam je mogoče kdaj v tem času zgodil kak gledališki »čudež«, ki bi ga lahko delili z nami?
Počasi sem drsela skozi zasneženo pokrajino ... Samo tišina in sneg ... Moja glava je bila odprta ... ranljiva in željna, da prodre misel ... Teža snežink je zaprla pot ... Stoleten hrast je podlegel ... Stopila sem iz avta in počepnila ... se mu zahvalila ... in odšla v gledališče ... se preoblekla ... in drugače zaigrala.
* Op. a.: Opise povzemam po obrazložitvah žirije Festivala Borštnikovo srečanje ter žirije Sklada Staneta Severja.