VELIKA NAGRADA FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE ZA NAJBOLJŠO UPRIZORITEV:
Aleksander Nikolajevič Ostrovski Nevihta v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Sodobni duh, ki prežema uprizoritev Nevihta, je posledica več dejavnikov. Soočeni smo s svežino novega prevoda, pretočnostjo ansambelske sinergije, izpiljeno večplastno govorno podobo in režijsko mislijo, ki suvereno poseže v srž izvirnega časa – v Rusijo 19. stoletja, sočasno pa z njo plodno komunicira skozi novodobne pristope, tako na nivoju igralskih principov kot tudi tehnoloških aparatur. Ključni adut uprizoritve je v ujemu izvedbenega ravnovesja, ki se od izvirne zgodbe inteligentno distancira, a obenem izkazuje do nje izjemno spoštovanje in odločno refleksijo. Temelj dogajalne pretočnosti izhaja iz izjemne ansambelske povezanosti, ki vseskozi nadzorovano ostaja na tanki liniji med samoironijo, popolnim stapljanjem z vlogo in zmožnostjo vpogleda v dane situacije s (streznjenim) korakom vstran. Nevihta se kaže kot svojevrsten izvajalski produkt, ki ga poganja senzibilnost vzpostavljanja odnosov med glasbo in situacijami, suspenzi in prekinitvami, besedami in molkom, zgodovino in sedanjostjo. Osrednji obravnavani fenomen – ljubezen – pa se skozi nekonvencionalne prijeme uspe izluščiti v vsej svoji nežnosti, surovosti in večnosti.

NAGRADA ZA REŽIJO:
Jernej Lorenci za režijo uprizoritve Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Jernej Lorenci v interpretacijo Ostrovskega vstopa skozi metodo, ki je izjemno tvegana, zapletena ter podvržena popolni predanosti in zaupanju celotni umetniški zasedbi. Njegova režija preigrava igralčeve identitete, jih sprotno lušči in krpa, akterja postavlja v večopravilne pozicije, kjer na površje ne priplavajo le njegovi igralski potenciali, pač pa tudi drobci zasebnosti in spontanosti. Režiser ustvari dogodkovno pokrajino, kjer se v enotno konico sočasno izlivajo tankočutno razporejene pasaže dramskih situacij, glasbenih partitur in individualnost igralskih energij. Njihovo neprekinjeno medsebojno kontaktiranje in referiranje se razpreda v uprizoritveno mrežo, ki navzven lahko deluje lahkotno in sproščeno, a je v temelju še kako disciplinirana, premišljena in večkratno pregnetena. Vpogled v družbeno in intimno sistematizacijo Rusije 19. stoletja Lorenci ponudi skozi prizmo časovne in racionalne distance, vendar še vedno z globokim in čutečim vpogledom v esenco človekovega bivanja, ki ga (še vedno) kroji ultimativnost ljubezni.

ŠTIRI NAGRADE ZA IGRO:
Nataša Barbara Gračner za vlogo Baronice Castelli-Glembay v uprizoritvi Gospoda Glembajevi v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Nataša Barbara Gračner lik Baronice Castelli-Glembay v uprizoritvi Gospoda Glembajevi izriše v vsej polnosti in značajski kompleksnosti ter skozi osebnostno celoto, ki se v privlačni, a tudi nevarni nedefiniranosti razpenja vse od nemočne žrtve do strupene maščevalke. Njena interpretacija je kompaktna in obvladana, nenehno osredotočena na vse izrazne ravni: govorna artikulacija visokega meščanstva je jasna in izčiščena, posluh za odrsko situacijo in soigralce v nenehni pripravljenosti, govorica telesa pa premišljeno odmerjena dvoumno – zadržana in obenem zapeljiva, eksplozivna in obenem ranljiva. Nataša Barbara Gračner lik Baronice izpelje v natančnem psihološkem loku, ki vznikne v znamenju rahločutne, uvidevne in graciozne ženske, ki se sklepno prelevi v svoje popolno nasprotje, polno gneva, vulgarnosti in bolestne pohote. Tovrstno dvoličnost Gračnerjeva izvrstno obvladuje, s čimer kljub ekstremnim značajskim potezam lik ustvari kot izjemno verjeten in gledalcu dostopen.    

Gregor Baković za vlogo Marka Rothka v uprizoritvi Rdeča v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Pri uprizarjanju vlog slavnih posameznikov obstaja velika nevarnost, da igralčev odnos do besedila  zasenči njegovo predhodno vedenje o osebnosti. Lahko se zgodi, da oblikovanje lika ne izhaja iz dramskega besedila, temveč iz osebnih igralčevih preferenc. Izjemna zasluga Gregorja Bakovića je, da se njegova upodobitev Marka Rothka, tega velikega predstavnika abstraktnega slikarstva, odločno izogiba omenjenim pastem. Ko Baković na človeški način prikaže trenutke Rothkove zlobe, ko je v trenutkih svoje največje ranljivosti sovražen, do popolnosti zajame paradokse, ki so vpisani v dramsko predlogo Johna Logana. S prefinjeno igro, ki je v dialogu s spretno oblikovanim likom Rothkovega pomočnika Kena, igra ga Saša Tabaković, je Baković ustvaril eno od predstav, ki so se na letošnjem festivalu zares vtisnile v spomin.  

Primož Pirnat za vlogo Borisa Grigorjiča v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Boris Grigorjič, kot ga v Nevihti igra Primož Pirnat, je »dobri človek iz Moskve«, ki je v surovem provincialnem okolju mesteca ob Volgi vnaprej obsojen na propad. Tu namreč ne štejeta niti olika niti izobrazba, temveč zgolj to, koliko ima nekdo pod palcem. Napeto, tako rekoč hlapčevsko odvisnost Grigorjiča od trgovca Dikoja Pirnat prikaže brez nepotrebnega taktiziranja in z vsem svojim telesom. Njegova močna, a hkrati skrajno ranljiva prezenca pri gledalcu vzbuja sočutje, ki je na meji tragičnega.               

Matej Puc za vlogo Tihona Ivaniča Kabanova v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Matej Puc lik Tihona Ivaniča Kabanova odigra izjemno subtilno, z uporniško nastrojenostjo do dominantne matere in tesnobnimi, nerazložljivimi čustvi do Katerine. Globina interpretacije sočasno močno vpliva na kipečo ganljivost, ki jo povratno izžareva Katerina skozi svojo prezgodnjo odraslost. Igralčeva energija je na odru nenehno prisotna in izostrena, naj bo to v razkačenih, odsotnih ali ljubezenskih prizorih. Ujet v okolje ozkogledne skupnosti, v primež materinih obsesij in jalovega zakona Puc izoblikuje nadčasovni lik, ki ne zanika duha izvirnega časa 19. stoletja, ampak ga celo učinkovito umešča v sodobne, žive in aktualne okvire.   
    
NAGRADA ZA MLADO IGRALKO/IGRALCA (Nagrada se podeljuje igralki ali igralcu do dopolnjenega 30. leta starosti):
Nika Rozman za vlogo Katerine v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Doslednost, s katero Nika Rozman v Nevihti utelesi Katerino, je naravnost osupljiva. Od začetka pa do konca uprizoritve obvladuje vlogo, ne da bi se pri tem kakor koli »zaprla«. Nasprotno: prav izogibanje patosu in melodramatskim izlivom ji omogoči, da njen lik zaživi v vseh značajskih in čustvenih niansah. Katerina Rozmanove tako kljub historičnemu zgodbenemu okviru ne deluje anahronistično, temveč skrajno sveže in sodobno. Njena tragičnost ni nekaj, kar bi gledalcu dovoljevalo distanco, temveč ga presune tukaj in zdaj.

NAGRADA ZA SCENOGRAFIJO:
Branko Hojnik za scenografijo v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Prostor za zgodbo Katerine Kabanove je oblikovan z mislijo na potek celotnega dogajanja. Odprtost prostora v prvem delu neopazno ustvarja in omogoča nenavadno prepišnost in izgubljenost, ki jo režija izvrstno izrablja pri vodenju igralcev. Odnosi med protagonisti šele v tako oblikovanem prostoru definirajo zagatnost časa, ki se nikamor ne premakne. Ko se v drugem delu v taisti prostor povezne bela interierska kletka, se zgodi usodna ujetost, zaznamovanost Katerine Kabanove, ki vodi lahko le v smrt. Prostor je izvrstna metafora, ki s svojo zavestno oblikovano nedorečenostjo odpira svet razmišljanja in čustvovanja tako protagonistom kot gledalcu.

NAGRADA ZA GLASBO:
Branko Rožman za glasbo v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

V uprizoritvah je glasba pogosto uporabljena kot ozadje, toda skladbe v Nevihti so resnične osebnosti s svojim lastnim glasom, ki daje dramskemu dejanju povsem novo razsežnost. Glasba, ki jo vrhunsko izvede ansambel Volga, deluje kot basso continuo govoric in čenč, ki ga dejavno podprejo različni liki; ti občasno celo zasedejo stole, na katerih sedijo glasbeniki. Izvirna glasba preigrava življenje v mestecu, kjer se vse vrti okrog tega, kaj si o nekom mislijo drugi. Na koncu Katerina konča kot del kaznovalnega kvarteta, ki tako kot preostala skupnost posamezniku ne pusti živeti po lastni, svobodni volji. Glasba Branka Rožmana v uprizoritvi Nevihta je med drugim tudi dokaz, da gre za avtorja, ki subtilno, intuitivno, a hkrati mojstrsko razume potrebe, ki jih zahtevajo igralci in gledališki prostor, da skupaj z glasbo zaživijo v izjemni odrski vzajemnosti.

NAGRADA ZA KOSTUMOGRAFIJO:
Belinda Radulović za kostumografijo v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega 

Oblikovanje kostumov je izjemno povezano s konceptom celotne uprizoritve. Z velikim občutkom za igralčev ali igralkin karakter in vedenje znotraj zgodbe kostumografka oblikuje na eni strani zelo oseben, na lik vezan kostum, ki omogoča igralcu/igralki navidezno razgaljenost, ki igralca odpira in podpira, na drugi strani pa zavestno ostaja "podrejen" zgodbi in odrski akciji. Če v prvem delu kostumografija ostaja vezana na čas, v katerem se zgodba začne odvijati, se v poteku dogajanja kostum neopazno preobrazi in preide v sodobnost. Likovno izjemno natančno premišljena kostumografija, kjer ni nič odveč in nič ne manjka, pomaga ustvariti verjetnost lika, odrskega dogodka in zgodbe.

NAGRADA ZA OBLIKOVANJE GOVORA:
Maja Cerar za oblikovanje govora v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Govor v Nevihti ni le kanal za izražanje misli in idej dramskih likov, temveč moment, ki tudi na dramaturški ravni spremlja celotno uprizoritev. Na podlagi novega, odličnega prevoda Tatjane Stanič Maja Cerar z igralci ustvari govorno krajino, ki izhaja iz karakterizacije likov in se spreminja skladno z dejanjem. Cerarjeva pri tem ne upošteva le večjih premikov v govornih situacijah, temveč zazna, oblikuje ter pogosto avtorsko nadgradi tudi čustvene premene, ki so v besedilu zgolj nakazane. Dosledno, diskretno in vselej premišljeno menjavanje registrov tako že na govorni ravni zrcali zapleteno dinamiko medsebojnih odnosov v igri.           

POROČILO STROKOVNE ŽIRIJE:
Selekcija tekmovalnega programa 47. Festivala Borštnikovo srečanje je ponudila uprizoritve dveh različnih, široko definiranih tokov v slovenskem gledališču: na eni strani predstave že uveljavljenih, klasičnih dramskih del, na drugi pa postavitve sodobnih besedil izpod peresa domačih avtorjev. Odločitve, ki jih je sprejela strokovna žirija, zelo jasno kažejo, kateri tok se ji je znotraj programa zdel močnejši.

Med drugim je žirija v eni od predstav prepoznala izjemen, redko viden dosežek, ki ga zaznamuje močna kolektivna drža.  V gledališču ni nenavadno, da se ideja, na podlagi katere je nastala neka izjemna uprizoritev, širi skozi celotno predstavo in da je vrhunsko delo mogoče opaziti na več ravneh, od režije do igre, scenografije in kostumografije do glasbe in odrskega govora. Po soglasnem mnenju žirije se je to zgodilo v uprizoritvi Nevihta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega.

Poudarimo naj, da so tudi preostale nagrajene predstave nastale na podlagi klasičnih besedil (čeprav je eno od njih staro le tri leta; navsezadnje obstaja tudi sodobna klasika). Četudi v tekmovalnem programu močno pozdravljamo precejšnjo prisotnost novih (bodisi individualno ali skupinsko ustvarjenih) slovenskih dram, smo v marsikateri od teh uprizoritev zaznali težnje po pretirani ekspresivnosti (na primer skozi kričanje, fizično nasilje in goloto), za katere se je zdelo, da nimajo pravega namena. Izraziti moramo dvom, ali predstave, ki so bile izbrane v tekmovalni program, dejansko odražajo reprezentativno podobo najboljših gledaliških praks v Sloveniji.

Pozdravljamo pomembno vlogo, ki jo je Borštnikovo srečanje tudi letos imelo v slovenskem kulturnem življenju, še zlasti, ko je Maribor evropska prestolnica kulture. Upamo in verjamemo, da bosta politika in civilna družba tudi v prihodnje podpirali neprecenljivo vrednost praznovanja nacionalnega gledališča.

Strokovna žirija :
-    gledališki kritik in teatrolog Mark Brown,
-    novinar, prevajalec, gledališki kritik in teoretik Jaša Drnovšek,
-    scenografka in režiserka Meta Hočevar,
-    dramaturg in teatrolog Arthur Sonnen in
-    dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek, predsednica.


***
NAGRADA DRUŠTVA GLEDALIŠKIH KRITIKOV SLOVENIJE
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) je podelilo nagrado za najboljšo uprizoritev sezone 2011/2012 uprizoritvi Simona Semenič: ZGODBA O NEKEM SLASTNEM TRUPLU ALI GOSTIJA ALI KAKO SO SE ROMAN ABRAMOVIČ, LIK JANŠA, ŠTIRIINDVAJSETLETNA JULIJA KRISTEVA, SIMONA SEMENIČ IN INICIALKI Z. I. ZNAŠLI V OBLAČKU TOBAČNEGA DIMA v režiji Primoža Ekarta in produkciji Zavoda Imaginarni.

Zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali … je intimno povabilo k srečanju, ki v natančnem in pronicljivem dialogu z besedilom razpira vprašanje odgovornosti izvajalcev in gledalcev za obrok, ki je ponujen v obliki gledališkega dogodka. Vabilo na gostijo gledalca z nevsiljivim, duhovitim, a hkrati neizprosnim nagovorom razoroži njegove anonimne distance in okoli kuhinjske mize v jedilnici zasebnega meščanskega stanovanja se fiktivna kanibalistična seansa preobrazi v še kako resnično soočanje, ki posameznika postavlja na preizkušnjo ob vsakem pogledu, besedi ali čustvu. V družbi eminentnih gostov in brezimnih, ponižanih ter zavrženih trupel, ki jih magično oživlja Iva Babić, slavnostno obedovanje obare iz trupel žrtvovanih deklet in žena natančno odmerja duhovit in mestoma cinični gostitelj Branko Jordan. Zasebna izkušnja med prisotnimi gostitelji in povabljenci, med izvajalci in gledalci, se v spoju simbolnega in dokumentarnega, resničnega in fiktivnega, predvsem pa z intenziteto neposredne bližine zažre čez družbene konflikte, ekonomske neenakosti ter nasilje, vse do gosta, ki se zaveda, da je obrok potrebno tudi plačati.