Mlade oči o MGL

» ... Letos MGL praznuje 60 let in bo vsaka uprizoritev posvečena enemu od igralcev MGL. Repertoar je zastavila tako, da bodo na sporedu med drugim tudi predstave, ki so zaznamovale teh šestdeset let: Namišljenega bolnika, ki ga je prav kakor leta 1982 tudi sedaj režiral Mile Korun, je igral Zlatko Šugman, ki je takrat blestel v tej vlogi. Nevihta, na primer, pa je bila prva predstava MGL. Zato je Barbara načeloma zbrala najboljše režiserje (Korun, Jovanović) in pričakuje, da bo uspeh, jaz pa se pustim presenetiti ...«

S temi besedami mlada študentka dramaturgije načenja razmišljanja, na katera smo jo napeljali ob jubileju MGL. Nepristransko pristranska dramaturginja je izbrana prav zaradi svoje specifične pozicije, ki jo ima trenutno v gledališkem prostoru. Je tiha insajderka, ki pa uradno še vedno ostaja zunaj in je malo manj zavezana k diplomatskosti odgovorov ter zato drzna v svojih izjavah. Poleg nje so mnenja o Mestnem gledališču ljubljanskem delili tudi njihovi abonenti in v nadaljevanju kratko povzemamo nekaj njihovih misli o MGL.

»Abonentka MGL sem že enajsto leto. Obiskovanje tega gledališča je skozi leta postala družbena aktivnost, ki nam – naši mali skupinici prijateljev – omogoča, da lažje obdržimo stike, poleg tega pa si vsako leto res lahko ogledam vsaj nekaj predstav, ki so mi všeč. Vsako sezono postavijo na oder kakšno zelo kvalitetno predstavo, pa tudi kakšno slabo. Kvaliteta predstav ustreza tako imenovani ciljni publiki. To so predstave, ki so malo manj kompleksne od SNG Drama, po drugi strani pa so še vedno daleč pred na primer Špas teatrom. Kvaliteta se po mojem mnenju primerja s preostalimi večjimi gledališči v Sloveniji. Kot pri vsaki zasedbi so tu zelo dobri igralci, tisti povprečni in tisti malo slabši. Igralsko zame najbolj izstopajo Boris Ostan, Uroš Smolej, Gašper Tič, Jure Henigman, Bernarda Oman … Če bi izbirala najboljšo predstavo lanske sezone, bi se odločila za Mačko na vroči pločevinasti strehi in Razodetja. MGL je v zadnjih letih zelo pomladil svojo zasedbo, kar se mi zdi, da je pozitivno vplivalo na njihove predstave. Po drugi strani se zadnje čase dogaja, da se pri določenih predstavah sprašujem, ali zadeva ne bi bolj sodila v Špas teater (na primer Vse zastonj! Vse zastonj!). Pa verjetno je potrebno omeniti, da gre za eno redkih slovenskih gledališč, ki dejansko zna postaviti na oder muzikal, ki je ne le prebavljiv, ampak včasih celo tudi kvaliteten (no ... ne vedno).«

»Za abonma Mestnega gledališča ljubljanskega sem se odločila skupaj s prijateljicami, ker sem si zaželela malo spremembe – pred tem sem imela abonma v Drami. Letošnja sezona bo že druga, odkar imam abonma. Kvaliteta igralcev v MGL je primerljiva z drugimi gledališči, čeprav so po mojem mnenju nekateri igralci boljši od drugih, nekaterih pa sploh nikoli ne bi vzela v ansambel. Najboljši predstavi lanskega leta sta zame bili Vse zastonj! Vse zastonj! in Pomladno prebujenje. Navdušujejo me pa Jurij Drevenšek, Matej Puc, Viktorija Bencik, Jure Henigman, Jana Zupančič in Sebastian Cavazza. Imam pa majhno pripombo glede mjuziklov – ni dosti igralec, ki zna igrati in malo migati, pomembno je tudi, da zna peti in držati intonacijo.«

»Jure Henigman, Gregor Čušin, Iva Krajnc, Uroš Smolej, Gašper Tič, Jana Zupančič me igralsko najbolj prepričajo. Od teh bi izpostavila Jureta, Jano in Gašperja, ker sem jih gledala celo lansko sezono. Najbolj me prepriča igra teh treh, če se moram odločiti za enega, bo to Jure Henigman, zaradi energije in močnega seksualnega naboja, ki me pritegne. Lani sem bila najbolj navdušena nad predstavo Mačka na vroči pločevinasti strehi. Letos sicer nimam več abonmaja, imela sem ga dve leti, takrat sem se odločala med Dramo in MGL ter se odločila za slednjega, ker je bil takrat malo cenejši.«

»Kakovost igralcev v MGL je zagotovo nesporna. Odlični so tako starejši, že izkušeni igralci, kot tudi mlajši, ki so se ansamblu pridružili nedolgo tega. Rekla bi, da ima MGL enega najboljših ansamblov glede na druga slovenska gledališča. Če mi ne bi bili všeč, verjetno ne bi imela abonmaja že deseto leto. Težko bi izbirala, čigava igra me najbolj prepriča, ker je v MGL-ju veliko dobrih igralcev in igralk, a bi morda omenila Uroša Smoleja, Gašperja Tiča, Borisa Ostana, Milana Štefeta, Jano Zupančič, Ivo Krajnc, Judito Zidar in Karin Komljanec. Večina predstav v lanski sezoni je bila dobra, če že ne odlična, izpostavila bi Družbo na poti, ki je bila res enkratna, od teksta do igralske zasedbe. Na Velikem odru pa bi verjetno izbrala komedijo Vse zastonj! Vse zastonj! Bila je namreč zelo zabavna. V prihodnje bi si morda želela le kakšno predstavo več v abonmaju.«

Skozi dramaturška očala pa je na glas razmišljala študentka Eva, ki smo jo zmotili na oddihu v francoskem Reimsu:

»MGL je zakon! Prav res, to je ena taka mala velika družina, kjer se imajo vsi radi in se, kot je normalno, tudi kdaj skregajo. Mene navdušuje ekipni duh, ko tudi čistilki pripravijo poslovilno zabavo, prav kakor bi enemu od igralcev. Pred tedni sem bila na zabavi, kjer se je to tudi dejansko pokazalo – zbrali smo se vsi, ki smo v zadnjih letih bili del tega gledališča, od igralcev, režiserjev do uprave, tehnikov, hostesnikov, in res je bilo ozračje nekaj posebnega. Drugače pa mislim, da je MGL tudi zelo odprt kolektiv, ki zmeraj z navdušenjem sprejme koga zunanjega, direktorica navdušeno vključuje mlade igralce, režiserje, dramaturge ... Zdi se mi, da ima takšen koncept, da če želiš delati, boš lahko delal (pa četudi 'samo' kot asistent).«

»Za lansko sezono lahko drzno pripomnim, da smo že videli boljše, čeprav najbrž številke na blagajni ne govorijo meni v prid in ima MGL vedno več abonentov ter so nasploh zelo zadovoljni. Stanovsko kolegico so navdušili Golobi, v režiji Tijane Zijanić. Na splošno sem mnenja, da je vedno manj predstav, ki bi ljudi navduševale, no, razen Mačke na vroči pločevinasti strehi, ki je vsesplošno dobro sprejeta. Izpostavila bi tudi Pomarančno kožo, ki je bila daleč najboljša predstava sezone 2010/2011. Kar se igralskih potencialov tiče, sama že dolgo let ne morem preboleti zagledanosti v Uroša Smoleja, odlična je Jette Vejrup Ostan, zadnje čase pa na primer tudi Jana Zupančič. Mislim, da je dober Gašper Tič, zlasti v komedijah, ki jih dela, našel pa bi se seveda še marsikdo.

Posebej izpostavljeno je bilo vprašanje o prezenci igralca, ki je vprašanim abonentom in dramaturginji povzročalo nemalo preglavic in zagat, tukaj je nekaj razmislekov:

»Zanimivo vprašanje, na katerega v resnici ne znam odgovoriti. Na igralcu me pritegne prepričljiva igra, zmožnost transformacije v veliko različnih vlog. V bistvu ne vem, so igralci, ki jih težko prebavljam, in tisti, ki bi lahko igrali v še tako zanič predstavi, pa bi mi bila njihova igra verjetno všeč. Zakaj je temu tako, ne vem, mogoče gre za isti princip kot drugače v življenju, nekateri ljudje so nam simpatični, drugi spet ne. A če igralec, ki ga ne prenašam zelo, dobro odigra vlogo, me lahko tudi navduši in obratno. Nič ni izključujoče.«

»Prezenca? Dobra igra, igra, s katero se lahko poistovetim in je pristna.«

»Jaz prezenco razumem kot močno navzočnost na odru, to pomeni, da ima igralec neko energijo, ki jo začutim med gledanjem predstave. Pravzaprav bi rekla, da je prezenca nekaj zelo subjektivnega, v smislu, da gledalec podari to označbo igralcu skozi svoje čutenje njegove igre (lahko ga začuti seksualno ali pa z njim čuti žalost), ker pač za enega ima en igralec prezenco, za drugega drugi … Samo ne vem – Uroš Smolej ima zame tudi tako navzočno energijo, ki pa ni ne seksualna ne kaj drugega, hmm … mogoče pa jaz enačim prezenco s tem, kdo me prepriča v igri, ko se močno vživim v igro koga. Joj, sedaj pa ne vem več, kaj bi odgovorila …«

»Običajno me pritegne igra in vloge, ki jih igrajo, nekaj pa prinese tudi splošen vtis, torej, ali se mi zdijo simpatični ali ne, kar se niti ne da argumentirano pojasniti.«

»Prezenca ... o tem sem načela debato s kolegico in se sedaj kar ne znava odlepiti od teme. Nekako ne najdeva jasnega odgovora, strinjava se samo v tem, da prezenca pomeni opaznost igralca na odru. Spomnim se primera, ko je moj sošolec sodeloval v predstavi in je bila njegova vloga ta, da je stal na robu odra, s hrbtom obrnjen proti publiki. Samo vanj bi lahko strmela vso predstavo – čeprav je bil oder poln drugega dogajanja – tako zelo je bil 'prezenten'. Tole še dodajava: to, da ima igralec prezenco, ne pomeni nujno, da je dober, je pa predpogoj, če hoče bit dober: 'To je to, k igralc ma al pa nima'.«

»Če hočeš biti prezenten, moraš biti korpulenten.«