Že kot dijak je ustanovil svoje društvo Mrtvo gledališče in se lotil prvih uprizoritev. »Vili Ravnjak je definitivno prvi človek, ki mi je odprl vrata ali več malih vrat, za kar sem mu hvaležen še danes.« Sledil je študij gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral. Zelo zgodaj se je uveljavil v slovenskem gledališkem prostoru: »Imel sem nekoliko sreče, da mi je Vlado Novak, takratni vršilec dolžnosti v SNG Maribor, zaupal prvo režijo v institucionalnem gledališču, Brechtov Baal.« Odzivi javnosti so bili pozitivni. In tako je v svojem 15-letnem ustvarjanju na oder postavil preko 30 predstav. Številne so bile uvrščene na najuglednejši gledališki festival v Sloveniji (Oresteja, Veter v vejah borov, Črimekundan ali Razmadežni) – Festival Borštnikovo srečanje – in prejele številne nagrade. Trenutno najbolj odmevna predstava Nevihta (MGL) pa je na 47. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela kar devet nagrad.

Jernej Lorenci: »Gledališče je zame neke vrste maša, obred, uprizoritev osebnega in je imanentno. V sebi nosi erotično silo, ki skuša pomirjati na videz radikalno nasprotujoče si stvari, mnenja in gone. Je zelo kompleksno, ker uporablja vse, kar človek konkretno in fizično je, hkrati pa hrepeni po metafizičnem, po onkraj, ali pa po tem pod, v. Obstaja tukaj in zdaj, hkrati pa skuša poiskati stik z večnim – s tem, kar je od nekdaj in kar bo za zmeraj. S tem seveda ni konca ...«

Ne morem začeti drugače kot s politiko. Udeležba na predsedniških volitvah naj bi bila 41,95-odstotna. Kako to komentiraš?

Verjetno so ljudje doumeli, da družbeni sistem, ki mu pravimo demokratični, to zanesljivo ni. Oddati svoj glas enkrat na štiri leta pravzaprav nima zveze z demokracijo in verjetno je nizka udeležba na volitvah klic po drugačni ureditvi sistema, ki ga živimo. To ni več vprašanje aktualne vlade, aktualnih županov, ampak sistema kot takega, čeprav aktualni lokalni in nacionalni šerifi še kako uspešno razgrinjajo črne luknje sistema, jih poglabljajo. Skratka, izraz globokega nezaupanja v družbeni sistem, ki ga živimo, v družbeni sistem, ki se spreneveda, da je nekaj, kar pravzaprav ni. Ker pa se vsak družbeni sistem utemeljuje v ljudeh, je to spet ena izmed nizov radikalnih nezaupnic ljudem, ki ta sistem vodijo, pa tudi čas za samopreizpraševanje nas samih, naše vpetosti v politično, navsezadnje naše medčloveške odgovornosti. Človek je zmeraj sočlovek. Sicer ga/me ni.

Kakšen je svet, v katerega se zjutraj zbudiš? V kakšno Slovenijo vstajaš v letu 2012? Kaj je v srži današnje »krize« in kje so alternative preseganja, premoščanja te krize?

Zdelo bi se mi grozno, če bi se zjutraj zbujal s cmokom v grlu na račun politično-družbene situacije, ki jo živim. Človek je, hvala bogu, še marsikaj drugega, in pravzaprav se mi zdi neumno, da smo vsi tako zelo zastrupljeni s politiko.

Rešitve seveda ne poznam, ampak zdrava pamet mi pravi, da zna skoraj vsakdo varčevat – moja mama to zna vrhunsko. Zakaj torej potrebujemo državniški aparat, ki je sposoben le jemati in rezati? V resnici takšnega ne potrebujemo. Zdi se mi, da so rezi samo izgovori, plašnice, ki nam jih politika uspešno natika na oči, in to, da pristajamo na tovrsten političen diskurz, se mi zdi grozno. In potem s krizo zastrupljamo še mlade – saj niso ničesar krivi.

Človek je zmotljiv, kar pomeni, da je tudi Janša zmotljiv, in za začetek, na nivoju nekega temeljnega humanizma, je treba priznati svojo zmotljivost in s tem tudi svojo človečnost. Sprašujem se, kako naše »velikane« spraviti s piedestala, kjer skušajo okupirati logiko odrešenika – boga. Kaj je v človeških možganih takega, da verjame, da je nezmotljiv, da je nosilec edine resnice – četudi vsi dobro vemo, da ene resnice ni, od kod torej ta domišljavost, da sva resnica in jaz eno? Te logike ne razumem, me pa zanima in celo obseda, v ustvarjalno-psihološkem smislu, kajpada.

Verjameš kateremu izmed naših politikov?

Mislim, da je Matjaž Hanžek eden izmed politikov, ki bi moral nujno sedeti v parlamentu, če ne kje višje. Ne razumem ljudi, da ga niso podprli, če niso zadovoljni s tem, kar je, saj prihaja iz popolnoma drugega planeta, in jaz mislim, da je čas, da vstopijo v osončje aktualnega novi planeti. V naši politiki pa gre za ustvarjanje enega samega profila ljudi, ene same retorike in ene same senzibilitete, ali pač njene radikalne odsotnosti. Prav tako ne razumem, zakaj se še ni ustanovila stranka novega komunizma.

Kje pa bi lahko začeli?

Mislim, da je potrebno začeti pri osnovnih standardih. Osnovna baza (zame in za, upam, večino ljudi) je: enak dostop do zdravstva, šolstva, osnovne socialne varnosti in pravne zaščite. Te temeljne pravice bi morale biti zapisane v ustavi in o tej bazi se sploh ne bi smelo razmišljati ali se je dotikati. Šele na podlagi tega konsenza lahko gremo dalje. Pri nas pa je ravno obratno. Drezajo v temelje, da se niža osnovni standard, posledica pa je nižanje etičnega standarda, nižanje standarda zaupanja in nižanje standarda človečnosti, radikalna fašistoidna dehumanizacija, skratka. Po mojem najglobljem prepričanju bi ta baza morala biti nedotakljiva. Vsaka politika, ki bi jo na kakršenkoli način hotela ogrožati – kot jo ogroža naša – bi isti trenutek morala izgubiti pravico do političnega prostora in do javnih funkcij.

Prav tako mislim, da je pravica do kulture ena izmed temeljnih pravic človeka in spada v prvo poglavje javnega dobrega.

Zakaj torej kultura ni samo strošek?

Kultura je vendar omogočila kulturo pitja kave, piva, avte, tuš, omogočila je, da ne ležimo v lastnem dreku, knjigo, teve, net, filozofijo, umetnost, lenobo, kamasutro ... Imanentno človeku je preseganje fizičnosti in kultura je vpisana v človekovo bit, saj mu je šele kultura omogočila, da se je učlovečil. Brez kulture človek sploh ni človek in v tem smislu je kultura seveda predaleč od tega, da bi bila samo strošek. Vsi sanjamo neko prihodnost, verjamemo v razvoj človeka, in če ta razvoj resnično obstaja, obstaja na podlagi kulture. Ukinjanje kulture je klic po jami, klic po barbarskosti v najslabšem pomenu besede. Predlagam tem ljudem, ki ukinjajo kulturo, naj grejo za nekaj časa živet v jamo, lahko dobijo kakšen lok, ne smejo govoriti, lahko samo mukajo in gestikulirajo. Pa to vtaknimo na Planet TV, kot resničnostni šov par excellence.

Vaši študentje so maja organizirali proteste, na katerih so brali Cankarjeve Hlapce pred parlamentom. Pravzaprav se je v preteklem letu v Sloveniji zvrstilo mnogo protestov. Proti čemu protestirajo ljudje? Proti radarjem ali proti »radarjem«, in če proti »radarjem«, kakšen je simbolni pomen, ki ga nosijo, če te navednice res obstajajo?

Seveda radarji nosijo predvsem simbolni pomen, ker pomenijo vsebinsko kapljo čez rob, saj jih je župan utemeljeval z varnostjo, v bistvu pa gre za privaten posel, za simbol, da je mogoče državljana-meščana podrediti kakršnikoli samovolji, neprimerno hujši kot je srednjeveška cerkvena desetina, s katero so nas strašili. In to je krasna metafora aktualnega stanja. Motiv vsega pa je – uf, kako zlajnano zveni – kapital. Ko začne država pretirano skrbeti za varnost in zdravje državljanov, je čas za najvišjo stopnjo alarma. Radarji so zelo jasen simbol, kako funkcionira naša država in naš družbeni sistem.

Na 47. Festival Borštnikovo srečanje so se uvrstile tri predstave, ki si jih režiral: Zborovanje ptic, Dantonova smrt in Nevihta, slednja je prejela kar devet nagrad. V SNG Drama Ljubljana pa je bila septembra 2012 premierno uprizorjena tvoja nova predstava Ponorela lokomotiva. Iskrene čestitke! Lahko bi rekli, da je bilo to leto za tebe nadvse uspešno, vsekakor pa intenzivno in kreativno. Oziroma kaj je zate uspeh na področju ustvarjanja v gledališču?

Prva polovica uspeha je definitivno povezana z ustvarjalno ekipo. Pomembno je, da mi kot režiserju v ekipi uspe ustvariti klimo, kjer posamezniku ni pomembno, ali je genij ali ni, kolikšen je njegov igralski talent, saj me vse bolj vznemirja človeški talent, in za biti človek smo talentirani vsi. Torej, ustvariti ekipo, ki se vedno znova utemeljuje v izrazitih individuumih, to je zame vsaj prva polovica. Druga polovica, ki je nujno povezana s prvo, pa je tema, vsebina, motiv in to, koliko smo se kot ekipa in kot posamezniki pripravljeni prežeti z njo.

Kaj pa nagrade?

Lagal bi, če bi rekel, da nisem vesel vsake nagrade, ampak to je bolj zadovoljevanje nečimrnega dela moje osebnosti. Govoriti o Borštnikovih nagradah danes, po dveh mesecih, je hecno, imajo namreč neverjetno omejen rok trajanja. Če je gledališče minljivo, kaj šele nagrade v gledališču. To je kot tatarski biftek. Če ga takoj ne poješ, se pokvari.

Ga imaš rad?

Včeraj sem ga jedel, sploh ne veš, kako je bil dober.

Prihaja znotraj ekipe kdaj do bistvenih idejnih ali kakšnih drugačnih razpotij?

Seveda prihaja, in obstajata dva temeljna tipa. Eden je vsebinsko-interpretativni tip, in hvala bogu, če se zgodi. Drugi, ki je pogostejši in ga ne maram, pa temelji na osebnem. Tovrstni spori me izčrpavajo, ko pod krinko ustvarjalnega posameznik obračunava s svojo lastno nepotešenostjo, bolno ambicioznostjo. To me prizadene in celo žali.

Ali so si slovenska gledališča tako zelo podobna, da lahko režiraš povsod, kamor te povabijo? Kakšno je tvoje mnenje o identitetah slovenskih gledališč? Ali kaj takega sploh obstaja?

Rekel bi, da je to majhna rana slovenskega gledališča. Vem, da bi moji tezi marsikdo oporekal, ali bil celo užaljen, ampak mislim, da so razlike med slovenskimi gledališči premajhne. Res je naš prostor zelo ozek in preradikalne zožitve ne bi bile dobre. Kljub vsemu pa mislim, da bo v prihodnje potrebno premisliti o spremembah.

Želel bi si več raznovrstnosti, a ne radikalne neprodušnosti. Gledališče bi bilo treba bolj zapreti in ga bolj profilirati. Morda bo zvenelo bogokletno: ne vidim nobenega problema v tem, da bi SLG Celje hoteli profilirati v komedijsko gledališče – komedijantstvo razumem v smislu Mayerholda – katerikoli princip je relevanten, če se gre dovolj daleč in dovolj globoko. In hkrati dopustiti večjo pretočnost gledališč po Sloveniji. Na primer: teden primorskega gledališča v Mariboru, teden celjskega gledališča v Kranju, off-teatrov v Drami ... na tem mestu bi lahko ponudili roko drug drugemu, ker bi vsi imeli od tega korist.

Ena sprememba pa bi lahko bila, kako osmisliti produkcijski format gledališča. Za zdaj je v vseh gledališčih precej podobno. O projektu se pogovarjaš za dve leti naprej, en režiser pride v eno gledališče enkrat na leto ali enkrat na dve leti. Zato brez dvoma pozdravljam gesto Mestnega gledališča ljubljanskega, umetniške vodje Barbare Hieng Samobor, ki je zaupala Ivici Buljanu dve predstavi zapored na velikem odru. Res je to le detajlček, ki pa se mi zdi pomemben v kontinuiteti gledališča. Če je svet tako raztreščen, zakaj mora temu slediti še gledališče?

Nekateri kritiki menijo, da je za režiserja idealno, da režira dve uprizoritvi na leto, češ da je več režij nevarnost za konsistentnost posameznih projektov, ena sama režija pa naj bi bila prevelik rizični vložek lastnih pričakovanj. Primož Jesenko, selektor 47. Festivala Borštnikovo srečanje, pa je v svojem intervjuju dejal, da se mu zdi, da trenutno deklasiraš vse. Kako gledaš na tako pozitivne izjave in ali spremljaš kritike in v kakšni meri se ti zdijo relevantne?

Seveda bi lagal, če bi rekel, da mi pozitivne kritike ne godijo. Hkrati pa se mi zdi, da je v Sloveniji kritika bila od nekdaj prepuščena stihiji. Če se je kdo slučajno ukvarjal s kritiko, se je, če ne, pač ne. V tem smislu je kriva tudi akademija, a mislim, da se stvari izboljšujejo. Ne bi rad sodil, ampak trenutno se mi zdi, da je kljub vsemu preslaba. A kako naj kritik stoji za svojim radikalnim mnenjem, ki ga tako zelo pogrešamo, radikalnim in kar se da strokovnim, če je v ozadju nedomišljena kulturna politika in honorar v višini piva, pice in potnih stroškov. Gledališče in kritika sta soodvisna, in boljše bo gledališče, boljša bo kritika. V tem smislu bi tudi kritiki in avtorji morali vzpostaviti dialog, ne pa da stojimo na dveh bregovih. Konec koncev si vsi želimo istega – boljšega gledališča. Ampak kljub vsemu si želim še več relevantne kritike, več jasnejših stališč, predvsem pa kritikov, ki bi se manj ukvarjali z literaturo in bolj s sredstvi uprizarjanja, najbolj pa z igralci. Mislim, da je Blaž Lukan najkompletnejši kritik v našem prostoru.

Glasba, ki spremlja tvoje uprizoritve, nikakor ni zgolj ilustrativna, temveč nastopi kot popolnoma  enakopraven gradnik uprizoritve.  Kakšen je tvoj odnos do glasbe in na kakšen način izbiraš glasbo, kako sodeluješ s skladateljem Brankom Rožmanom?

Moje gledališče gre v smeri glasbenega oziroma se približuje glasbenemu gledališču. Od nekdaj sanjam o oratoriju. Morda je to preveč anahrona beseda, a zanima me oratorij, ker je nekako vmes. Oratorij, ki išče besedo in petje, predvsem pa njun medprostor. Skratka, glasba je zame vrhovna umetniška zvrst, ki me obseda od nekdaj (čeprav sem glasbeni analfabet in ignorant) in zdi se mi, da komunicira z nečim bistvenim. Gledališče se je seveda rodilo iz glasbe, iz zbora, ki je eden najstarejših, ne zgolj umetniških korpusov v zgodovini človeštva. V glasbi je torej nekaj arhetipskega, in prepričan sem, da bomo tudi v prihodnje z Brankom in vsemi ostalimi pridno raziskovali to neskončno polje.

Nekaj mescev pred prvo vajo Nevihte, ko smo bili zbrani vsi sodelavci (Belinda Radulović, Branko Hojnik, Branko Rožman, Gregor Luštek in jaz), sta Branka ugotovila, da bo del scenografije v glasbi. Ta izjava se mi je zdela prečudovita iznajdba. Že na začetku smo se torej sporazumeli, da bo glasba nosilec emocij, atmosfere in – prostora. Branko Rožman je brez dvoma genij in je izrazito gledališki človek. Gledališča ne misli ozko v glasbenem, je zelo dober analitik in zna misliti igralca, akcijo, sceno in ritem predstave. Glasba v gledališču je namreč neprestano vpeta v mrežo, nikoli ni sama po sebi, lahko imamo še tako dober komad, če se glasba ne utemeljuje v dramaturgiji, odnosu in ritmični strukturi, potem nima smisla. Še zmeraj pa ostajava v stiku z lastno intuicijo, kar pomeni, da ne gre za nek vnaprejšnji program, ampak da gre za »work in progress«*, kar pomeni, da je Brankec prisoten na večini vaj. Postopek rojevanja glasbe je izrazito organski in prihaja iz tega, kar se neposredno dogaja na odru, med igralci, pred našimi očmi.

V enem izmed intervjujev si dejal, da ne bereš rad dramatike. Se kdaj poigravaš z idejo, da bi sam napisal dramsko predlogo za svojo predstavo? Kakšen je tvoj odnos do besedila, na kakšen način pristopaš k njemu, kje najpogosteje najdeš sprožilce navdiha?

Zelo različno. Za nekatere predstave sem že pisal določene dele na podlagi improvizacij. Ali pa v bivšem obdobju, ko sem delal z Nebojšo Popom Tasićem, je on mojstrsko dopisoval nekatere segmente besedila. Vse je odvisno od partiture. V tej sezoni bom delal Tartuffa in Othella, dve klasični deli, ki zahtevata popolnoma drugačen pristop kot Zborovanje ptic, na primer.

Pravzaprav obstaja zame vedno eno in isto pravilo. Ko se pogovarjam o tem, kaj bi počel, se mora v meni nekaj zganiti, premakniti, prebuditi. Prvi vzgib mora biti erotičen v najširšem pomenu besede, če tega ni, besedila ne sprejmem. Ko in če se to zgodi, se kasneje pojavi faza racionalizacije, selekcije in analize. Čeprav se mi še zmeraj zdi najbolj pomemben tok spontanega in tok proste imaginacije, da se ne zaprem in ne odločim prezgodaj, da bo le ena plast besedila odločujoča.

Če se navežem na Nevihto; ko sem prvič prebral besedilo, sem takoj, ko sem zaprl tekst, vedel, da se bo predstava začela z glasbeno uverturo nekega kvarteta. Mnogokrat je tako, da se v meni nekaj zbudi, ko še nimam pojma, zakaj in kako. In potem nastopi delovni proces, dlje kot traja, boljše je. Dobro je, da sem za predstave, ki jih bom režiral, dogovorjen tudi po dve leti vnaprej, da gre za nek organski proces, tako kot v ljubezni. Hkrati pa je včasih potrebno sprejemati neke racionalne in strukturne odločitve.

Res ne berem rad dramskih besedil, ker me dolgočasi, da bi jih moral toliko in toliko prebrati, da bi jih našel morda pet, ki v meni nekaj vzbudijo. Imam veliko srečo, da mi umetniški vodje zadnje čase predlagajo odlične stvari. Raje berem druge literarne zvrsti in sem brez dvoma globoko prežet z literaturo, sem na nek način konvencionalen ali celo konzervativen režiser. A zbiram pogum, da se bom besedi enkrat popolnoma odrekel, in ja, prej ko slej bom napisal dramsko besedilo.

Glede na to, da si v pretekli sezoni režiral štiri predstave in poučuješ na Akademiji – koliko časa ti ostane za ogled drugih predstav? In če bi te doletela naloga, čast, da podeliš nagrado za najboljšo predstavo leta 2012 kolegu režiserju, komu bi jo podelil?

V pretekli sezoni sem videl le pet predstav. Deloma je to povezano s časom, čeprav ne maram fraze »nimam časa«, ker to pravzaprav pomeni, da »nimam interesa«. Res je, ko sem vpet v svoje lastno delo v gledališču, me gledališče drugih moti. In takrat živim egoistično in delam svoje gledališče. Na neki točki sem se tudi že naveličal gledališča, mislim na konec prejšnje sezone. Tako da bi bilo zelo krivično od mene, če bi se odločil za nekoga, glede na to, da nisem videl praktično ničesar. Lahko pa pobrskam po spominu in rečem, da se dobro spomnim projekta Andreja Jusa Balade za vsakdanjo rabo (Studio MGL, 09/10), ki je bil krivično spregledan. Predstava je bila pravi novum, nosilec specifične senzibilitete, ki jo zelo pogrešam v našem sodobnem gledališču in svetu.

Koga pa najbolj ceniš od kolegov režiserjev?

Sebastijana Horvata. Njemu celo zavidam. V pozitivnem pomenu, saj mislim, da je neskončno talentiran človek, je obseden in vrta in je zaradi tega tudi nevaren. V tem je preprosto čudovit. Zavidam Ivici Buljanu in ga s tem tudi cenim. Zdi se mi, da dela gledališče z zelo sodobno roko. Ali pa Vita Tauferja, za katerega je Nataša Barbara Gračner dejala, da je Mozart slovenskega gledališča, in s tem bi se lahko strinjal. Med mladimi Marko Čeh. Vztrajnost Bojana Jablanovca.

Kaj bi podarili slovenskemu gledališču v prihodnje?

Še več gledališča. Pa kak tolarček tudi.

Hvala!


* Delo v nastajanju