Kar je v bistvu kar dobra mentalna intonacija za petnajstletni jubilejni zapis o festivalu Mladi levi, saj je nemogoče z nostalgijo pisati o festivalu, ki je še vedno v izjemnem zaletu, poln novih idej, ki je sodoben in vitalen. Ki je v času, ko se zdi, da živimo v državi, ki je vedno manjša in zaprta vase, glavni gibalec pomembnih mednarodnih mrež in sodeluje s številnimi partnerji iz tujine. Ki še vedno polni dvorane tako kot pred petnajstimi leti ter ima hkrati zveste in nove gledalce. Ki se s svojim programom, s svojimi okroglimi mizami in ostalimi akcijami kritično in aktivno odziva na svet okoli sebe. Ki si ga gostujoči umetniki zapomnijo za vedno, ker je vzdušje na njem od nekdaj nekaj posebnega. Zabave prav tako. Ker je njegova ekipa čisti presežek. To je festival, ki ima srce, dušo, strast in um. Za malo organizacij in skoraj nič korporacij bi lahko danes trdili enako. Saj sem rekla, da sem romantik. Čeprav brez spominov ne bo šlo.
O spominih
Moji čisto prvi spomini na Leve so dolgi pogovori z Nevenko o tem, ali Ljubljana sploh še potrebuje nov festival. Čeprav sva obe že nekaj časa delovali na tako imenovani neodvisni sceni, se prej nisva dobro poznali. Ona je ravno odšla iz Gleja, kjer je bila umetniški vodja, jaz sem zapustila urednikovanje Maske. To so bili temperamentni divji pogovori, prav spomnim se, da sva se prvič dobili v Špajzi in govorili, dokler niso zaprli, in potem še dolgo klepetali pred gostilno. (Navada, ki jo radi prakticirava še danes.) Delili sva mnenje, da je v sodobnem slovenskem gledališču toliko eksplozivnega potenciala in res ogromno radovednega občinstva, stvari pa se na kulturno-političnem področju nikakor ne premaknejo. Neodvisne scenske umetnosti so bile brez svojih prostorov, ni bilo niti sledu o kakšni sodobni gledališki instituciji brez stalnega ansambla, z novimi produkcijskimi pogoji, ki bi imela mednarodno zasnovan umetniški program kot recimo Hebbel v Berlinu ali Kaaitheater v Bruslju. (Večkrat sem razmišljala, da so morda prav zato, ker niso imeli svojega odra, režiserji devetdesetih let v svoje vizualne naracije vključevali neke imaginarne nove prostore: Peljhan – bivalne postaje, Živadinov – vesolje, Pograjc – vmesni prostor med nebom in zemljo, Štrucl – ekran MTV-ja ... Te podobe so kasneje postale tesen del njihove gledališke poetike.)
Pred Masko sodobne plesne in gledališke predstave niso imele teoretičnega in zelo malo kritiškega zaledja. Mednarodnih gostovanj je bilo vedno manj, festival Exodos, ki se je začel z velikim zamahom, je izgubljal svoj zalet. Nevenka, ki je bila takrat, kot je še danes, najbolj mednarodno uveljavljen producent pri nas, je ne dolgo nazaj postala članica mednarodne mreže Junge Hunde, katere koncept je bil festival, ki podpira mlade umetnike na začetku kariere. Veliki festivali po svetu so postali industrija, tržnica za velike zvezde, mladi brez pomembnega producenta so težko prišli zraven. Producenti velikih hiš in direktorji velikih festivalov so bili tisti, ki so določali kriterije, kaj je sodobno, kakšni so trendi in kaj je eksotično (slovensko sodobno gledališče je bilo recimo zanje nekaj eksotičnega).
Mladi levi so želeli biti drugačni. Predstavljali naj bi tisto najbolj vznemirljivo, pregled najboljše, najbolj posebne svetovne produkcije, imeli naj bi dobro vzdušje, druženje naj bi bilo njihov zaščitni znak, umetnikom ne bi bilo potrebno takoj po predstavi zapustiti mesta, ampak bi lahko ostali, dogajali naj bi se konec avgusta, ko ljudje pridejo s počitnic ... Dejstvo je bilo, da Ljubljana potrebuje dober nov festival.
Potem se zelo realistično, kot kakšen Émile Zola, spomnim mrzle pisarne na Rimski, enega računalnika in tega, da sploh nismo imele tiskalnika. Kmalu se je pisarna začela polniti. Ira. Mojca. Štrucl. Kasneje še Kohek. In prvi festival je bil pred vrati. Že takrat sem se od Nevenke in vse ekipe naučila nekaj zelo pomembnega, nekaj izjemnega, kar je še danes stalnica Mladih levov – nič, ampak nič, ni nemogoče. Nimamo gledališča, ga bomo pa zgradili, predstava je prevelika, bomo pa premaknili stene, nimamo reflektorjev, sposodili si jih bomo, kje bo spala tako velika količina umetnikov, se bomo že znašli ... In vse se je uresničilo. V Bunkerju je še danes vsako sanjarjenje dobrodošlo, ker je to prostor, kjer je največ možnosti, da se udejanji še tako neverjetna ideja.
O legendah
Prvi festival je na Ljubljanskem gradu otvorila Ellen Stewart, žal že pokojna direktorica legendarnega newyorškega gledališča La MaMa. Spomnim se, da sem šla po njo na letališče v Trst. Zdela se mi je čudovita gospa, z živo rdečo šminko in snežno belimi dredi. Ker ji je bilo vroče, si je zaželela, da v avtu odpremo vsa okna, kar je v notranjosti vozila ustvarilo pravi tornado in to ji je bilo všeč. Govorila je o svoji hiši v Italiji, v kateri je imela rezidence in v katero so prihajali umetniki z vsega sveta. Najbolj strastno je govorila o hrani: o kruhu in o tem, da bi najraje jedla dobra pečena jetrca. Kasneje sem imela z njo intervju in pripovedovala mi je, kako je začela kot modna oblikovalka in kako sta skupaj z Yvesom Saint Laurentom pripravljala kreacije za ples angleške kraljice, kako so ji ime La Mama nadele poljske šivilje v njenem modnem studiu v East Villageu, ki je kmalu postal gledališče, v katerem so nastopali veliki režiserji, od Kantorja do Grotowskega, ter velika igralska imena, od de Nira do Pacina.
Mladi levi so mi omogočili posebno življenjsko izkušnjo, v vseh teh letih mi je bilo dano v kontekstu festivala spoznati veliko zanimivih ljudi. Tako kot je to bila La Mama. Sledilo jih je še mnogo; zaljubljencev v svoje umetniške poklice, entuziastov, humanistov, zapeljivcev, posebnežev z različnih koncev sveta, ekscentrikov ...
O umetnikih
V vseh teh letih smo pregledali na tisoče kaset in zgoščenk s predstavami, si jih v živo ogledali prav toliko. Predstavljali smo umetnike, ki so bili nekaj posebnega, mojstri v plesu, igri, pripovedovanju, akrobacijah ... Virtuoze. Mladim umetnikom so se pridružile že uveljavljene zvezde, saj je bilo v Ljubljani vedno manj kakovostnih gostujočih tujih predstav. Ljubljanska publika je na Levih videla nove žanre, kot je to recimo sodobni cirkus – kjer se je mnogokrat uresničila gravitacija nič. Odkrivala je sodobni afriški ples, ki je bil nekaj najbolj sodobnega in minimalističnega, kar sem kdaj videla v plesu – kako je zen srečal ritem. Trende sodobnih scenskih umetnosti. Povsem nove neoprijemljive oblike gledališča.
Ko izberemo zadnjo predstavo, napišemo celoten program na list papirja (kot nekakšen ritual) in pred našimi očmi se na tistem listu festival sestavi v zgodbo. Predstave se povežejo s skrivnostno rdečo nitjo. Ni naključij. Festival je živ organizem. Eno leto so prevladovali izjemni pripovedovalci zgodb, naslednje smo ugotovili, da gostimo predstave, ki so vse brez scenografije, nekaj let kasneje pa skorajda brez glasbe. Potem so se spet vsi na odru ukvarjali in pripovedovali o tem, kako nastajajo predstave. Drugič so se spogledovali z vizualno umetnostjo. Nekaj let nazaj je velik del predstav govoril o družini, o tem, od kod prihajamo. Letos gre za izjemno angažirano in politično gledališče, kar je refleksija stanja stvari, v katerem smo. Roland Barthes je Michelangelu Antonioniju nekoč napisal čudovito pismo, v katerem je opisal tri vrline, ki po njegovem mnenju naredijo umetnika. To so budnost, razumnost in krhkost. Ko se spomnim umetnikov, ki smo jih, nekatere tudi večkrat, gostili na Levih, intenzivno razmišljam o teh vrlinah. Budnost je ljubezenska budnost, budnost želje, mentalna budnost, piše francoski filozof. Razumnost pomeni, da umetnik ne zmeša smisla in resnice. »Koliko zločinov je človeštvo zagrešilo v imenu Resnice. Koliko vojn, represije, strahu, genocidov za zmago enega samega smisla! Umetnik ve, da smisel neke stvari ni njena resnica; to vedenje je razumnost, lahko bi rekli nora razumnost, kajti zaradi nje izstopa iz skupnosti, iz črede fanatikov in brezobzirnežev.« Tretja lastnost je najbolj paradoksalna – krhkost, ki jo predstavlja umetnikov občutljiv pogled na svet, to, da vidi stvari, ki jih drugi ne. Krhkost je zapisana že v esenco umetnikovega poslanstva, saj so mnogi vedno bolj prepričani, da lahko družba shaja brez umetnosti. »Umetnikova dejavnost je sumljiva, ker moti udobje etabliranih smislov, ker je hkrati zelo draga in zastonj in ker družba še vedno ne ve, kaj naj si misli o tem razkošju.«
Barthesu se zdi pomembno tudi, da je umetnik Moderen: »Mnogi imajo Moderno za bojni prapor proti staremu svetu, njegovim kompromitiranim vrednotam; vendar za dobrega umetnika, Moderno ni statični izraz cenene opozicije; ravno nasprotno, Moderno je aktivno prizadevanje slediti spremembam Časa, ne več zgolj na ravni velike Zgodovine, temveč znotraj tiste male Zgodovine, katere merilo je eksistenca vsakogar od nas.«
Če prelistam kataloge, pogledam imena umetnikov ter naslove njihovih predstav in si jih spustim skozi projektor spomina, prepoznam čas, v katerem so nastajale in v katerem smo jih gledali na festivalu, mikro in makro čas. Ko so še vsi razmišljali o modernizmu, so umetniki na Mladih levih že govorili o svoji intimi, ki je v času sodobne tehnologije in medijev že postajala nekaj povsem drugega, kot je bila. Ko se nam je zdelo, da je politični teater za vedno mrtev, so se glasno kot revolucija v daljavi na festivalu pojavile italijanske gledališke skupine s kritičnimi refleksijami na kaos v državi in v njenem predsedniku. o nihče več ni pripovedoval zgodb, so odre Levov polnili najboljši zgodbarji, skorajda romanopisci. Ko se je zdelo, da virtuoznost ne šteje, so performerji rezali zrak s svojimi besedili in telesi. Oživeli so življenje in ga razprostrli na izreden način. Mladi levi so zaradi te aktualnosti v času Moderen festival. Sodoben. Tako kot pravi Barthes, si prizadeva slediti spremembam. Je pravočasen.
O sedanjosti
Ena glavnih lastnosti gledaliških predstav je minljivost. Za njimi ostane nekaj fotografij, kritik in spomin. Gledališče je eden zadnjih medijev, v katerem se gledalec in igralec na odru srečata iz oči v oči. Si v zatemnjeni dvorani delita isti čas in prostor. Sedanjost. Kako že pravijo: »Čas obstaja zato, da se ne bi vse zgodilo naenkrat, prostor obstaja, da se ne bi vse zgodilo samo tebi.« In prav sedanjosti, tega izjemnega občutka, je v sodobnem času vedno manj, saj nam ga skušajo ukrasti različne sile. Pred kratkim sem se pogovarjala z legendarnim scenaristom in dramatikom, tesnim sodelavcem Petra Brooka, Jean-Claudeom Carrièrjem, ki je dejal, da nas preteklost vedno bolj lovi, da je lanska moda, na primer, letos že retro, da je prihodnost vedno bolj negotova in zaradi vsega tega se manjša občutek in zavedanje sedanjosti. Ukradena nam je. Gledališče pa nam jo včasih predoči. Nam jo spusti skozi telo kot nežen šok elektrike. Ljudje pač držimo svoje življenje v rokah ob pomoči časa in če se ta za trenutek spremeni, se vedno zgodi kaj presenetljivega. Intenzivnost festivalskega programa ima veliko opraviti s tem, da podre naš vsakdan. Tistih deset ali več avgustovskih popoldnevov in večerov, ki jih preživim na Mladih levih, je čas drugače razporejen. Intenzivnost predstav, komunikacije, razmišljanje o umetnosti, svetu. Nov koordinatni sistem. Sedanjost je tukaj pod mojimi nogami in pred mojimi očmi. Dan nosi druge dimenzije. Tako kot v času zaljubljenosti, bi dejal Barthes.
O prijateljstvu
Mlade leve vedno povezujem s prijateljstvom. Do ljudi in do umetnosti. To je posebna kategorija, o kateri je najtežje kaj napisati. Pa ne zato, ker bi se bala pisati osebno, ampak zato, ker bi vse, kar bi zapisala, zvenelo premalo osebno. Pisarna v Bunkerju, kjer koli je že bila, na Rimski ali na Slomškovi, je zame vedno bila in bo zavetje tovarištva. Čas in prostor, ki se srečata v srcu. Za vedno.
***
Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.
- Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
- Oblikovala: Tanja Radež
- Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
- Lektura: Eva Horvat
Povezava na zbornik: Levopis (pdf)