Alma R. Selimović, 24. 8. 2012

Družinski festival, tudi če je družina disfunkcionalna

Tehnična ekipa festivala Mladi levi

Kyohei Sakaguchi: Mobile House/foto Arhiv Bunker

Festivali po svetu slovijo po svojih programih in vzdušju, umetniki pa imajo vedno v lepem spominu tudi festivale, kjer so vzpostavili dober stik z lokalnimi tehničnimi ekipami in je delo potekalo gladko. Festivalski programi so koncentrirani; kar je za gledalca prijetno zgoščen program, morajo tehniki spremeniti v dobro naoljeno logistično mašinerijo, ki čez noč gledališče spremeni enkrat v apokaliptično zamegljeno dvorano, drugič v cvetoč vrt in mogoče prihodnji dan spet v klasično gledališče s 150 timi reflektorji in šleperjem kulis. Gostovanja so večna prilagajanja na nova prizorišča, drugačne razmere in lokalne tehnične ekipe poskrbijo, da predstave ohranijo svojega duha in kakovost tudi v drugačnem okolju.

Mravljišče kablov, reflektorjev, projektorjev, scenskih elementov, kostumov, izobilje različnih prizorišč in umetniških zahtev, ki variirajo vse od nemogočega do kapricioznega, ter seveda gostujoče tehnične in umetniške ekipe na festivalu Mladi levi zadnja leta obvladuje ekipa štirih tehnikov, ki so tudi hišni tehniki Stare mestne elektrarne.

Prva leta festivala sta bila tehnično-vodstveni tandem Dušan Kohek in Tomaž Štrucl, ki sta vsako leto zbrala tehnično ekipo za festival; konec avgusta je bil zanje intenzivno ogrevanje za novo sezono. V kasnejših letih pa sta mesto pod gridom in za mešalko predala mlajši ekipi, ki se je hkrati oblikovala tudi v stalno elektrarnino ekipo. Igor Remeta, tehnični direktor, je s festivalom od prvega leta naprej, že v prvi petletki festivala pa so se mu postopoma pridružili še Andrej Petrovčič, Duško Pušica in Tomaž Žnidarčič. Vsako leto se jim pridružijo dodatne »roke«, vendar je četvorka tista, ki drži vse kable v rokah in ne zamudi niti dneva festivala.

Igor, Andrej, Duško in Tomaž festivala ne romantizirajo, tudi umetnikov ne. Tomaž pravi »delo je delo« in vsi se strinjajo, da jim v najlepšem spominu ne ostanejo tiste predstave, ki so pustile največji vtis na gledalce, ampak tiste ekipe, s katerimi so lepo sodelovali, ki niso komplicirale in ki so jasno povedale, kaj hočejo in kako. Včasih se skupno delo prevesi v prijateljstva, včasih samo oddelajo in se poslovijo. Pri ocenjevanju umetnikov in predstav je njihovo mnenje vedno na mestu, saj jih vidijo v najbolj ranljivih trenutkih, ko se soočajo s prilagoditvami na lokalne razmere in z morebitnimi težavami. Zato se Tomažu zdijo najboljši tisti umetniki, ki ne blefirajo, ki jasno povejo, kaj hočejo, in so pripravljeni na pogovor.

Predstav skoraj ne gledajo, saj ko predstava steče, za njih nastopi edini res mirni del dneva, ko stvari niso več v njihovih rokah. Andrej pravi, da jih le redko kakšen preblisk na vajah prepriča, da se usedejo med gledalce. Eden izmed teh redkih izjem je bil recimo Ivo Dimčev s predstavo Lili Handel. Tudi kakšen bolj napet delovni proces jih lahko odvrne od gledanja predstave, saj so prepričani, da se te napetosti lahko prenesejo na gledanje in te naredijo pristranskega.

Kljub stvarnemu pristopu k festivalu, ki je naporen fizično in psihično, pa se strinjajo, da je delo na festivalu zelo drugačno od rednega dela v gledališču: bolj je skoncentrirano in zato obenem težje, bolj zahtevno in tudi lepše, zanimivejše. Igorju so festivali ljubi ravno zato, »ker je vsak dan poln novih izzivov, novih ljudi. Naše izhodišče pri opremi in številu ljudi je slabo, zato smo toliko bolj ponosni, ker nam je do sedaj še vedno vse uspelo, ker zaradi tehničnih težav še nikoli nismo odpovedali predstave in ker vedno vsi odidejo zadovoljni.« Andrej pravi, da se včasih soočajo s predsodki, da je pri nas »divji vzhod«, in ekipe pridejo kar malo prestrašene, ko pa začnejo delati, se večinoma sprostijo in po koncu navdušeno razlagajo, da takšno predanost, entuziazem in profesionalnost redko srečajo v kompletu.

Tehnični načrti, zahteve, t. i. tehnični rajderji, seznam opreme se uskladijo in pripravijo vnaprej, kar pa ne pomeni, da vsak dan ne prinese deset majhnih hipnih kriz, ki nastanejo iz nesporazumov, jezikovnih kiksov ali preprostih človeških zdrsov. Nekatere iz preteklih let so šle že v legendo in se jih seveda spominjamo kot zabavnih, čeprav takrat ni bilo videti smešno. Igor se spominja krize z ledom, ko so v francoskem tehničnem rajderju napačno razumeli in spregledali, da ekipa potrebuje veliko ledeno kocko. Saj bi jo zamrznili, samo da jo potrebujejo, so ugotovili tik pred predstavo. Po petdesetih telefonskih klicih je Andrej drvel na Brdo, kjer je protokolarna kuhinja prodala ledeno kocko, namenjeno ledeni skulpturi laboda, na dvorišču elektrarne so jo razkosali z lopato, medtem ko je predstava že tekla. Duško se spominja tudi vestne čistilke, ki jim je nakopala dodatno delo, ko je »sceno« skupine Station House Opera, ki je bila sestavljena iz natančno razpostavljenih črepinj, kljub napisu »ne pometaj« pač pospravila. Ni si mogla pomagati, je rekla, ko vidi svinjarijo, mora v akcijo.

Igorjev festivalski zgodovinski spomin ni sestavljen iz obrazov ali predstav, sestavljen je iz rešenih problemov: kako so kljub tritedenski suši in prepovedi prodaje v lovskih trgovinah našli deževnike za predstavo, kako so vseeno izvedli predstavo skupine Superamas, čeprav so morali zaradi previsoke scenografije dobesedno ponovno sezidati celotno konstrukcijo, kako smo vsi po Ljubljani kupovali jajčevce, da smo jih zbrali dovolj za predstavo Henriette Pedersen, kako so Iranci v predstavi Amirja Reze Koohestanija imeli toplo vodo v bazenih na odru, pa čeprav so jo v kleti greli liter po liter … Tomažu pa se je recimo kot tehnični izziv najbolj vtisnil v spomin projekt Lovepangs, kjer so v elektrarni dobesedno sezidali mesto z ulicami, ploščadjo …

Tempo festivala je morilski, tehniki na noč povprečno spijo od štiri do pet ur, vsak se med festivalom vsaj stokrat povzpne na lestev, dvigne tone in tone scenskih elementov in reflektorjev, obesi vsaj sto luči ... Komunikacija je včasih naporna, ker poteka na križišču med različnimi jeziki in včasih tudi med različnim interesi. Vsaki ekipi se zdi njihova predstava ali projekt najbolj pomemben na festivalu in med vsemi željami in zahtevami je težko krmariti. Pomanjkanje znanja vseh tujih jezikov pa nadoknadi tehnična latovščina, kjer so pari, pisiji, dimerji, multikori, maršali, monitorji, činči in džeki bolj pomembni od vljudnostnih fraz. Dneve in noči imajo polne glave in polne roke. Duško pravi, da starejši, kot so, vsako leto bolj čutijo pofestivalske posledice utrujenosti, obenem pa z leti postajajo bolj uigrana ekipa in imajo vedno več znanja in izkušenj, zato jim je mnogo dela prihranjenega ali lažjega. Najtežji dnevi pridejo proti koncu, utrujenost se veča, tempo se pospešuje, entuziazem pojenja, počitniška spočitost kopni hitreje kot porjavelost. Igor pravi, da je proti koncu festivala težje kot reševati tehnične izzive ohranjati pozitivno delovno moralo. Vedno manj govorijo in vedno bolj se izkazuje pomembnost uigranosti, da delo teče nemoteno naprej, tudi če razpoloženje ni najboljše. Kljub vsemu vsi radi delajo na festivalu, za večino je bil festival iniciacija in učna doba njihovega sedanjega poklica. Andreju se zdi, da so zato Mladi levi kot družinski festival, tudi če je družina včasih disfunkcionalna. Vsi imajo festival raje kot redno delo čez leto v gledališču, najdejo pa tudi kak kompliment za festival: da je užitek, ker je veliko občinstva, da je festivalska ekipa dobra in da so Mladi levi dober začetek sezone, ki te z morja pripelje nazaj na sceno. Uvod v vsakoletne Leve je Igorjev rojstni dan, ki poteka v žaru najbolj intenzivnih priprav na prihod prve gostujoče ekipe. Če bo čez 15 let še delal na festivalu, ne ve, če ne bo, pa obljublja, da zagotovo pride vsaj na pivo, da se potrepljamo po ramah, kako smo dobro naredili.

 

***

Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.

  • Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
  • Oblikovala: Tanja Radež
  • Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
  • Lektura: Eva Horvat

Povezava na zbornik: Levopis (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, 26. 8. 2012
Mlad, čil in hraber
Irena Štaudohar, 25. 8. 2012
Pravočasni
Alma R. Selimović, 30. 8. 2012
Drage obiskovalke, dragi obiskovalci
Maja Hawlina, 28. 8. 2012
Odpiranja
Tanja Lesničar - Pučko, 28. 8. 2012
Festival skozi prostor
Rok Vevar, 27. 8. 2012
Kaj je res alternativa?
Nevenka Koprivšek, 22. 8. 2012
Mladi levi - naših prvih 15 let
Amelia Kraigher, Mojca Dimec, Andrej Godec, Natalija Pihler, Bojana Leskovar, Ana Perne, Jedrt Jež Furlan, Alenka Arko, Maja Megla, Barbra Drnač, 22. 8. 2012
Spominska knjiga
Tanja Radež, 24. 8. 2012
Lev in detonacija
Alma R. Selimović, 16. 2. 2018
Alma R. Selimović bere sodobno slovensko dramo
Alma R. Selimović, 12. 6. 2011
Vabilo festivalskega časopisa Arena
Alma R. Selimović, 30. 8. 2012
Drage obiskovalke, dragi obiskovalci