LEPI OBRAZI MLADIH LEVOV
Mladi levi so v poznopoletni čas leta 1998 prinesli zame popolnoma nepričakovano osvežitev vseslovenskega festivalskega zemljevida. Prvi festival je vame zarezal tako intenzivno, da sem ga potem iz leta v leto čakala, kakor čakamo nam  nadvse ljubo osebo. Še danes se spomnim otvoritvenega večera na Ljubljanskem gradu. Nastopila je belgijska skupina Latrinité z energetsko nabito, predvsem pa neverjetno sodobno gibalno interpretacijo Srečelovca Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. S prvega festivala se spomnim še neke francoske predstave, v kateri sta se po odru opotekala dva igralca, ki sta imela čez glavo poveznjeni škatli; delovala sta skoraj kot čisto pravcati beckettovski par, le da nekako cepljen na češko stop-motion risanko A je to! Nepozabne so bile tudi žive skulpture danskega plesalca Boja Madviga, ki je imel svoje gole roke, hrbet in noge posute z neštetimi pegami. Med svojim štiridesetminutnim solom nam je popolnoma mirno povedal zgodbo o tem, kako mu je babica kot otroku ta znamenja na koži vztrajno drgnila in umivala v želji, da bi mu jih sprala s telesa.

Leta 2000 me je na Mladih levih najbolj očaral Rus Evgenij Griškovec z monodramskima nastopoma v žanru najboljšega storytellinga Kako sem pojedel psa in IstočAsNo. O teh predstavah sem precej kasneje, štelo se je leto 2004 (takrat se je na Mladih levih Ivana Müller, hrvaško-nizozemska koreografinja in plesalka že spraševala Kako težke so moje misli? in je tehtala in merila svoje možgane), pripovedovala svoji kolegici iz Beograda, ki me je potem obdarila s srbskim prevodom treh njegovih dram, h katerim je spremno besedo prispeval Jovan Ćirilov. Še danes se sprašujem, zakaj Evgenijevi teksti niso bili nikoli uprizorjeni v Sloveniji.

Vse te in še mnoge druge umetnike sem med letoma 1998 in 2003 redno gostila v studiu Radia Študent. Vsak dan smo se ob 12.00 dobivali pred Le Petit Cafejem, naložila sem jih v svojo modro katrco, ki je že zdavnaj odslužila svoje, in jih odpeljala na radio. Festivalski termin se je začenjal ob 12.30, v živo. To so bili predvsem zabavni pogovori v precej polomljeni angleščini o predstavah, ki smo jih gledali minuli večer. Danski tandem režiserke Kamille Wargo Brekling in performerke Maxine Rogers je bil neskončno duhovit ne le na odru, ampak še bolj v radijskem etru. Njuni predstavi On the Road with Maxine no. 1 in On the Road with Maxine no. 4, ki sta na festivalu gostovali v letih 1998 in 1999, sta bili izjemna mešanica gospodinjskega humorja in stand-up komike. Portugalec Miguel Pereira in Italijan Antonio Tagliarini sta mi pripovedovala o svojih neštetih ustvarjalnih omejitvah in posledičnih frustracijah, s katerimi se (ne le) umetniki nenehno srečujemo, onadva pa sta v tem našla poriv in nadvse uporaben material za svojo kabarejsko zašpičeno gledališko biografijo. Samuel Louwyck iz Belgije je 1999 po performansu After Hours, kjer nam je v živo pokazal razne delirične učinke alkoholnih hlapov, svoj žur nadaljeval do naslednjega popoldneva. V studio smo ga pripeljali tako rekoč polzavestnega, vendar je trdil, da bo zmogel. Potem sem ga spraševala o njegovih plesnih izkušnjah v skupini Les Ballets C. de la B. znamenitega belgijskega koreografa Alaina Platela, saj sem v radikalnosti Louwyckove in Platelovih predstav razbirala podobnosti. Odgovora nisem nikoli dobila, intervjuvanec nam je v studiu gladko zaspal.

Samo Evgenija nisem nikoli peljala na radio. Ker ni govoril angleško, jaz pa ne rusko. Pa vendar mi je na štiridnevni delavnici za mlade dramatike, ki je na Mladih levih potekala leta 2001, s pomočjo prevajalca uspelo z njim posneti dolg intervju za revijo Maska. Takrat mi je povedal nekaj, kar bom pomnila vse življenje: »Človeški obraz je nekaj najzanimivejšega, kar sem kdaj videl. Je neponovljiv. V številne obraze, ki jih srečujem po svetu, bi lahko zrl v neskončnost. Moja dramatika ne želi biti nič drugega kot takšno opazovanje. Zato na svojih seminarjih in delavnicah učim, da moramo v sebi razvijati sposobnost opazovanja obrazov, da bi lahko v ogledalu uzrli svojega.«

Pogosto slišim, da so Mladi levi pomembni, ker so s svojo energijo zmogli z gledališčem naseliti številne nove prostore v Ljubljani: Ljubljanski grad, Železniški muzej, Mestni muzej Ljubljana, nekdanjo tovarno Rog, Moderno galerijo in seveda Staro mestno elektrarno. To pred petnajstimi leti še ni bilo tako samoumevno, kot se lahko zdi danes. Jaz prikimam in dodam: na Mladih levih je v teh prostorih, na teh odrih v zadnjih petnajstih letih nastopilo – takole čez palec – kakih osemsto nenavadno lepih obrazov.
(Amelia Kraigher, publicistka in urednica revije Maska)

***
BROŠKA FESTIVALA
O prvih dveh festivalih Mladi levi sem poročala za Mladino, kar pomeni, da sem ju imela priložnost spremljati od začetka do konca. Bila sem zraven, vpeta, prisotna in navdušena. Bile so počitnice, otožna avgustovska svetloba, mladost, zagorelost, ljubezen in nov navdušujoč koncept festivala s široko uprizoritveno svežino. Res nekaj nadvse optimističnega in lepega. Zbir in slavljenje novih umetniških praks in novega prostora Stare mestne elektrarne. Mladi levi so nam naravnost pred električne duri 20. stoletja pripeljali novo stoletje, prvi vpogled v to, kar bi lahko popisovali in zaznamovali bodisi s sintagmo postdramsko gledališče bodisi s performativnim obratom in estetiko performativnega. V izhodišču ni šlo za predstavitev velikih umetniških del, temveč za dogodke, za te pa tudi ni nujno, da proizvajajo smisel in pomen, se pojavljajo, namesto dogajajo, izvajajo, namesto predstavljajo. Mladi levi so velik dosežek, prvi stik z mednarodnimi mrežami, partnerstvi več evropskih držav, sveža povezovanja, prava evropska ideja, iskanje evropske identitete, ki se je za trenutek našla, bila razumljena in se mogoče tudi samo za ta čas naturalizirala v gledališču in plesu. Na prvem in drugem festivalu Mladi levi so gotovo najbolj navduševali Bo Madvig, Jordi Cortes Molina in Kamilla Wargo Brekling, vsi trije so po solo uspehu na prvem festivalu kot močni avtorji dobili možnost sodelovati tudi drugič. V drugo sta Bo in Jordi nastopila v duetih, Bo z mamo Evo Madvig, ki ga je spremljala z igranjem na kozarcih, Jordi z Arturjem Villalbo, Kamilla pa je s performerko Maxine Rogers nadaljevala svoj solo performance On the road with Maxine.

In njihove podobe in zgodbe zvenijo še danes, čeprav nekje skrite v možganih, kamor se spravi doživeta estetska izkušnja. Predvsem Maxine Rogers (pod režijskim vodstvom Kamille Wargo Brekling), ki je uspela v dvakratnih petnajstminutnih solih, malih stand-up miniaturkah, z vseprisotnostjo besede ter kretnje s počasnim odstiranjem plasti za plastjo predstaviti najprej med prižiganjem luči v veži svoj stanovanjski problem, žensko željo po lastnem domu, ki se je naslednje leto sicer uresničila – hiša, razkošno urejen vrt z marjeticami in narcisami in zeleno zeleno zeleno travo in otroki – ter hkrati tudi propadla. Obakrat je z ravno pravšnjo napetostjo, neteatralnostjo, mirom in osebno vseprisotnostjo zaokrožila svojo malo pripoved in še vedno jo vidim žarečo, svetlečo pripovedovalko v rdečih vročih hlačkah – broško festivala, kot sem jo imenovala takrat.
(Mojca Dimec, mentorica na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji, dramsko gledališka smer, igralka in publicistka)

***
VIZUALNI IN EMOTIVNI OVERDOSE
Vsako leto je avgust mesec, ko si sploh ne želiš na počitnice, saj je v njem toliko zanimivega. Tam enkrat sredi meseca v daljavi zaslišiš neko zamolklo rjovenje, ki postaja vedno glasnejše. Potem pridejo: Mladi levi.

To je čas, ko vem, da se bo iskrilo, ko bomo fasali vizualni in emotivni overdose iz sveta okoli, ko bomo srečali na kupu vse stare prijateljice in prijatelje ter pridobili tudi kakšnega frišnega; ko bom tudi sam lahko sodeloval z Bunkeraši in nekaj malega prispeval k utripu festivala ter se s tem vsaj za nekaj časa počutil kot mladi lev.

Leta 2008 smo prepevali o tem, kaj nas pesti. Še tri leta prej smo transformirali bolečine drugih, kakšno pa tudi dobili nazaj. Lani smo prestavljali domine po mestu gor in dol in z meikyokanovkami pazili, da jih kdo ne razsuje predčasno. Letos bo pa tudi ziher kaj. Že čakam!
(Andrej Godec, profesor na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Ljubljana)

***
DRAGI MLADI LEVI,
avgust je že 15 let čas za Vaš festival. Z veseljem ga obiskujem, šest let sem pa tudi soseda Bunkerja, kjer se vse »skuha« in nato vsem nam, lačnim iger, postreže v Stari mestni elektrarni. Ne samo družbeno angažirane predstave, tudi razni spremljajoči dogodki se vtisnejo v spomin, saj delujete kot »socialna hobotnica«, ki te povleče k sebi, in ne moreš, da ne bi sodeloval z Vami. Reciklaža majic je bil eden takih projektov, kjer so se zbirale »odslužene« majice in nato jim je oblikovalka Tanja Radež s potiskom vlila novo energijo. V dveh iz svoje zbirke sem na 18. Sarajevskem filmskem festivalu tekala od filma do filma in ju sprehodila tudi po rdeči preprogi. Za Vaše trdo delo pri projektih si to zaslužite! Pozdrav iz Sarajeva,
(Natalija Pihler, profesorica, ljubiteljica kulture in soseda Bunkerja)

***
KRALJ
Ko so Mladi levi prvič zarjoveli, je bilo jasno, da se je rodil novi kralj. Kot mladič je bil na začetku puhasta kobacajoča gmota, ki je izvabljala mile poglede in odobravajoča trepljanja. Ko je odraščal, je bilo njegovo rjovenje vedno glasnejše, naši pogledi pa še vedno naklonjeni, a strožji.

Puberteto smo skupaj uspešno preživeli brez stresov. Danes je Mladi lev stasit mladenič, ki rjove po moško, njegov glas pa odmeva daleč, daleč.

In ko je lansko leto skočil z našega okna čez Ljubljanico in Tabor na ploščad na Metelkovi in tako oznanil, da je ponovno v Ljubljani, sem si rekla: zdaj je pa res za vedno naš!
(Bojana Leskovar, sekretarka na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo)

***
FESTIVALSKA PRISOTNOST V MESTU
Da so Mladi levi v mestu, se je v času, ko je bil festival šele na svojih začetkih, razširilo po različnih koncih Ljubljane. Tudi med raznovrstnimi pripadniki študentske populacije, s katerimi sem se v prvih mladolevovskih izdajah odpravljala na predstave. In dejstvo, da je bilo v mestu občutiti festivalsko prisotnost, se mi je tudi kasneje pokazalo za enega izmed dejavnikov, ki so prispevali k prepoznavnosti Mladih levov. Res, festival se z izbiro poznoavgustovskega termina skorajda ne bi mogel bolje časovno umestiti v siceršnjo ponudbo kulturnih dogodkov. A res je tudi, da je takšno prednost z leti težko povsem ohraniti. Sčasoma je (bilo) prisotnost festivala v mestu zaznati v različnih oblikah. Mladi levi, ki so s posameznimi predstavami občinstvo povedli v nekatere na novo odkrite prostore, so v program kasneje zajeli tudi ulico in raziskovali četrt na območju Stare mestne elektrarne, ki je postala osrednje dogajalno prizorišče.

V mesto s precej manj razvejano kulturno podobo od današnje so Mladi levi pred poldrugim desetletjem pripeljali festival gledališča in plesa, ki je bil razpoznaven po predstavljanju mladih, šele uveljavljajočih se umetnikov z mednarodnega področja. Zaznamovanost z mladostno svežino, z drugačnimi in tudi drznimi pristopi je dala dogodku poseben čar. Ustvarjalci – med temi je več »povratnikov« – so znali presenetiti v različnih pogledih; denimo Laurent Pichaud, čigar pojavnost je ključno vplivala na recepcijo njegovega gibanja po robu gledališkega v stapljanju s krajino tivolskega parka, pa na primer Ivana Müller, ki je že s prvim obiskom festivala (How Heavy Are My Thoughts, 2004) potrdila težo, po kateri si jo gre zapomniti, ob naslednjem obisku (While We Were Holding It Together, 2009) pa predstavila delo, ki ostaja v spominu po moči, s katero gledalca vodi v proces predstavljanja.

V času svojega obstoja so Mladi levi prešli skozi različne faze, predstavljati so začeli bolj uveljavljena umetniška imena in žanrsko razširili program. Vsem premenam navkljub pa jim ob petnajstletnici želim, da bi jih najbolje označeval pridevnik, ki ga nosijo v imenu.
(Ana Perne, dramaturginja in publicistka)

***
DRAGE LEVINJE IN LEVI,
pognali ste me v nostalgijo in spomin. Zadnje čase je tega vse več, a smo res že toliko stari?! Veliko boljši pristop pri spominjanju se mi zdi ta, da se zahvalim za vse dobro, noro, pestro, ki se je zgodilo. Brez partizanske nostalgije ali tegob prvoborcev. Dejstvo, da sem bila zraven pri začetkih kakšnega od festivalov, organizacije ali da sem od samega začetka zgolj budno prisostvovala rojevanju, mi daje pravi pionirski občutek. Festival Mladi levi od samega začetka zaznamuje odlično vzdušje, marsikdo se kiti s tem, v primeru Mladih levov ne gre za spodletel marketinški okrasek in ovinek. Morda smo v časih pestre proizvodnje festivalov pozabili, čemu so v bistvu namenjeni – praznovanju, druženju. Hitenje od ene do druge predstave uspešno sproži samo pozabo, ne nujno tudi prebavo. Od nekdaj mi je bilo všeč, da so bili Mladi levi do te mere prijazni do umetnikov, ki so na začetku bivali v prestolnici ves čas festivala, in domačinov in so nam nudili neskončno možnosti, da goste pocukamo za rokav sredi Ljubljane. In pijemo kave. Pa še kaj, dokler smo pač zmogli. Jordi Cortés Molina v živo samo zame, uau! To, da sem bila novinarka, mi je omogočilo alibi za pristop, ki ni bil zgolj fanovski. Imela sem orodje in orožje – kamero, mikrofon ali pisalo. Kar sem seveda obilno izkoristila. Do novinarjev so vsi prijazni. Ko so bile evropske mreže, subvencije, mednarodna povezovanja nekaj hudo teoretičnega pri nas, smo o tem poslušali utečene goste. Dobro podmazane. Dobili smo prvo lekcijo, da naj ne jamramo čez našo deželico, ampak da se polnokrvno zaženemo v boj za evropsko potico. Četudi smo doma sami ali se nam ne povezuje – v Evropi je vedno nekdo, ki je voljan. Kaj so mreže, sem spoznala na Mladih levih. Navdušena nad odkritim sem vsaj na začetku Pascala Bruneta vsako leto potiskala pred kamero. Sem se že zbala, da se me bo naslednja leta izogibal. Mladost so Mladi levi ohranili, tudi s simpatičnimi predstavami, nikoli me niso razjezili, do njih sem veliko bolj prizanesljiva, kot do ... Ostanimo prijazni.
Ustvarjalci se starajo, pardon, modrijo, predstave ne. Te ostajajo večno mlade. Dood Paard so me z »ne-igro« popolnoma prevzeli, tako kot predstava Sonja, četudi gre za dve povsem žanrsko različni predstavi. V pestri paleti petnajstletne ponudbe se je občutek ponavljal. Vsekakor so sledile dobre odločitve z izbiro umetnikov in predstav, ki jih v domačih logih težko zasledimo. Ponujanje razlike je pomembno, tako pokažeš, da veš, kaj se doma dogaja, in lažje prikrito serviraš lekcijo, češ, ste morda pomislili, da bi se z drugačnega zornega kota lotili ustvarjanja?! Umetnosti so odvzeli včasih doma obremenjujočo pezo konceptualnega. Pri nas je namreč vse zelo resno, pametno. Mladi levi so pokazali, da je lahko drugače in še vedno dobro ali vsaj simpatično. Neprecenljivo je bilo vseskozi iskanje novih prostorov. Nevidni buldožer domačih zidov je iskal, kopal sicer bolj malo, a dobili smo radar za skrite prostore. Skratka, hvala, popestrili ste mi kar nekaj let kratke večnosti. Tekst sem spisala v vročici Dalmacije, seveda sem šla na dopust prej, da mi otvoritev sezone – Mladi levi – ne uide. Tega si ne bi odpustila.
(Jedrt Jež Furlan, novinarka in publicistka)

***
MLADI LEVI SO ME VRNILI V GLEDALIŠČE
Gledališče je.  Ah, vem, tako ... last year, kaj last year, last century. Kot sem tudi že jaz, držimo se pa vsi še kar nekam presenetljivo dobro.

Pravijo, da so vedno najboljši začetki. Pričakovanje otvoritvenega večera: iz prvih let festivala se spomnim finih, klasičnih predstav, se pravi z igralci, dialogi. Najboljše so mi bile Španke - General Elèctrica, ki so mi za vselej pregnale sicer kar močno zasidran predsodek, da ženske ne morejo biti ZARES duhovite.

Dolga leta sem bila klasična obiskovalka gledališč, abonentka, kar naenkrat pa se mi je zazdelo, da postaja gledališče vse bolj to, kar sem napisala na začetku, zastarelo. Mladi levi so me pravzaprav vrnili v gledališče. Vem, da bodo Bunkeraši vsako leto namesto mene prepotovali svet, pregledali na tone materiala, predstav, vem, da bo potem to, kar nam bodo ponudili, natanko to, kar se v svetu ta trenutek pomembnega in novega dogaja v teatru. Zdaj se ob otvoritvah že vnaprej veselim, kaj bo letos? Bo malo cirkusa, vlakci, ples, klasika? Potem se lepo zrihtam, nenazadnje grem v gledališče, sedim na seneni kopici in gledam, kako čez celo mesto padajo domine. Potem pa žur, zadnja leta ugotavljam, da poznam vedno manj ljudi, in to se mi zdi super. Jasno, da prihajajo nove generacije, pa ni samo to, festival je kar naenkrat postal vsa ulica, četrt, kmalu bo celo mesto, zato sem zdaj že navajena, da na afterju kuhajo prijazne starejše gospe, sosede pač, Mladi levi so postali tudi njihov festival.

Potem plešemo, dokler nas ne preženejo, počutim pa se tako nekako, kot v pesmi, ki je očitno hit tega poletja, saj butne iz vsakega radia, gre pa takole ... tonight we are young, so let’s set the world on fire ali v prostem prevodu ... nocoj smo mladi in zažigamo!
(Alenka Arko, urednica televizijske oddaje Preverjeno)

***
TRAFIC
Ceste so bogata inspiracija človeške norosti. Že francoski komik Jacques Tati je leta 1971 iz dogajanja na cesti posnel odličen film Trafic. Njegovi posnetki so kot skrita kamera, ki beleži male skrivnosti, ki jih skrivamo za svojimi maskami. Kadar čakam v avtu na križišču, se rada povrnem v njegov film in opazujem ljudi ob sebi. Nekateri si vrtajo po nosu in jejo smrkce, ženske si popravljajo ličilo, drugi se v divjem prepiru besedno mikastijo, tretji sprti zrejo v tišini vsak skozi svojo stran okna. A najbolj zabavno se je ceste na festivalu Mladi levi leta 2006 lotil režiser Stefan Kaegi v predstavi Cargo Sofia–Ljubljana. Tovornjak je predelal v gledališko dvorano in eno od sten prekril s steklom, tako da se je skozenj videlo na cesto, pešci in vozniki pa niso videli nas gledalcev, ter nas popeljal uro in pol po ljubljanskih cestah, na katerih smo se do solz nakrohotali. Kaj vse ljudje počnejo! Na avtocesti so iz okna molele ženske noge, njen dolgolasi fant za volanom pa je navijal heavy metal in v ekstatičnem zanosu »slemal«, vihtel naprej in nazaj svojo glavo, da so mu lasje še bolj plapolali ob odprtem oknu. Ali vozniki, ki so krožili po rondoju BTC-ja v šoku, ker je na sredi njega na zelenici stala operna pevka Maja Djordjevič in po mikrofonu prepevala arije. Da bi videli tiste obraze in osuple komentarje! Kaegi in Tati sta dala nov pogled na cesto kot na prizorišče ali oder, na katerem se odvijajo male človeške drame. Opazujte voznike, kot bi gledali film ali gledališko predstavo. Toplo priporočam. Zabavali se boste.
(Maja Megla, novinarka)

***
NOROST, KI JE V RESNICI POGUM
»Ta Nevenka je pa malo nora. Organizirati plesni festival avgusta, ko so vsi na počitnicah? Za takšno odločitev moraš res biti malo nor. No, najbrž ne toliko nor kot pa pogumen.« Tako nekako sem pred petnajstimi leti premišljevala ob proglasu ekipe Bunkerašic z Nevenko Koprivšek na čelu, da se pripravlja nekakšen plesni festivali z naslovom Mladi levi oziroma Junge Hunde. Prestolnico naj bi zajela plesna evforija in to v času, ko se vsa potencialna plesna publika praži nekje na morju. Nejeverni tomaži smo hitro ugotovili, da Nevenka ve, kaj dela, da predvsem niso vsi na off, da presneto primanjkuje plesnega dogajanja ravno v poletnih mesecih. Že prvi festival je podrl vse dvome tako o konceptu kot o obiskovalcih. Če je bil festival na začetku za nekatere odskočna deska v svet, pa se danes nanj vračajo kot velika, že uveljavljena imena sodobnih scenskih umetnosti. Mladi levi so bili, so in bodo zagotovilo za visoko raven izvajalcev različnih izpovednih žanrov. Festival je vedno slovel po dobrem utripu in delno preverjenih avtorjih, ki naj še ne bi obetali veliko, a so nekateri že čez nekaj mesecev po ljubljanskem nastopu postali svetovna atrakcija. Meni všečno pa je bilo tudi dejstvo, da se Levi nikoli niso bali koketirati tudi s popularnimi plesnimi zvrstmi, kot je hiphop, step ali pa cirkuške akrobacije, saj so tudi zavoljo tega zagrizli v občinstvo, ki sicer ni bilo navajeno hoditi na predstave izključno sodobnega plesa. Festival je tudi vedno idealna priložnost za ogled zamujene slovenske predstave, pa prostor za debate o različnih temah, ki jih plesni umetniki artikulirajo skozi svoje plesne podobe. V anale se zapisuje tudi festivalski časopis, ki ostane tudi takrat, ko spomin postane varljiv in podobe v glavi izginejo. Finančni časi nikoli niso bili preveč rožnati za Leve, a je Nevenka znala vedno najti sredstva za realizacijo svojih idej. In to v tistem trisobnem stanovanju na Slomškovi, ki so ga Bunkeraši spremenili v prikupno pisarno. In če si bil slučajno lačen in hodil tam mimo, ni bil nikoli problem. Na štedilniku je vedno dišalo po omamni Nevenkini kuhariji. Vem, da Nevenka ne mara obletnic, tako mi je zaupala ob prvi petletki, vem pa tudi, da se še vedno drži načela, da je življenje prekratko, da bi ga jemali preveč resno. Zatorej naj Levi rjovijo še najmanj petnajst let.
(Barbra Drnač, urednica oddaje in portala Parada plesa)

***

Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.

• Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
• Oblikovala: Tanja Radež
• Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
• Lektura: Eva Horvat
  
  

Povezava na zbornik: Levopis (pdf)