Če s programom cilja na prazna ali izpraznjena mesta tiste umetniške ponudbe, za katero se verjame, da jo kulturni prostor potrebuje, je glede izvedbenih prostorov, če nima svojih lastnih, pred odprto knjigo mesta.

Festival Mladi levi, ki ga je zavod Bunker leta 1998 zastavil v najeti pisarni, brez lastnih uprizoritvenih prostorov, je to vprašanje od vsega začetka jemal resno, se pravi konceptualno: prostor uprizoritve kot razmislek o razpoložljivi infrastrukturi, »zaznamovani« od siceršnje ponudbe, in o iskanju novih, »neodkritih« lokacij: pozabljenih dvoran, muzejev, neuporabljenih zunanjih prostorov. Na eni strani torej profiliran program, na drugi strani analiza potreb po novi infrastrukturi in po oživljanju obstoječe. Vprašanje prostora je že takoj na začetku odprlo tudi vprašanje občinstva, pogosto vezanega na posamezne lokacije ter potrebo po ustvarjanju novega, »lastnega«. In nenazadnje po ustvarjanju drugačnih načinov organiziranja, omogočanja druženja med umetniki, vključevanja prostovoljcev in okoliških prebivalcev; se pravi ustvarjanja socialnega ambienta. Šlo je torej za razmislek o ustvarjanju nečesa širšega, kar presega deset intenzivnih dni festivala in kar ostane, ko umetniki odidejo. Prva otvoritev Mladih levov v času, ko je nevladna uprizoritvena Ljubljana hirala od pomanjkanja ustreznih prireditvenih prostorov, je bila na Ljubljanskem gradu, ki je takrat (enako kot na žalost še danes) iskal svoj profil, dogodek pa je tja privabil ljudi, ki sicer niso naklonjeni turističnim lokacijam. Večina predstav prvega festivala je bila v Slovenskem mladinskem gledališču in tudi v Plesnem Teatru Ljubljana (ta je, tako kot Glej, zaradi svoje narave ostal konstanten partner skozi vsa leta), ki sta bila festivalu v neki meri programsko sorodna.

Že naslednje leto je Bunker »odkril« Staro mestno elektrarno in s tem je festival dobil svoj prvi domicil, ki je po obnovi tega zgodovinskega spomenika postal njegova stalnica, saj ga je Bunker kasneje dobil tudi v upravljanje. To je prineslo vrsto prednosti: Staro mestno elektrarno je prav festival trdno zasidral v zavest občinstva, jo postavil na mestni kulturni zemljevid in sprožil oblikovanje njenega specifičnega kulturno-socialnega kroga. Pri tem pa se ni odrekel uporabi drugih prostorov, predvsem zunanjih. Že v drugi izdaji je uvedel redni koncertni večer na prostem, in sicer na Pločniku, ki je tedaj ravno tako oblikoval svoj obraz; kasneje se je ta koncert selil na Gornji trg, Trg OF, Novi trg …

Iskanje komplementarnih prostorov je po usidranju v Stari mestni elektrarni dobilo drugačne razsežnosti. Zdaj je to pomenilo izbiro točk, ki bi jih bilo dobro nekako akupunkturno spodbosti. Tak je gotovo primer izbire bivše Tovarne Rog, v kateri je poleg nedvomne specifične poetike prostora vedno navzoče tudi jasno politično sporočilo, sporočilo odločevalcem o njihovi odgovornosti za neznosno propadanje kompleksa z neverjetnimi potenciali. A ne le odločevalcem, ampak tudi upraviteljem obstoječih prostorov: to je bilo še posebej očitno v času, ko se je zaradi obnove Stare mestne elektrarne festival znova znašel na cesti. Mladi levi so nam v obdobju od 2001 do 2003 tako rekoč »odkrili« Železniški muzej, izjemen prostor, ki ga dotlej praktično nihče ni poznal in ki je kasneje znova potonil v globoki spanec.

Prav ta primer je pravzaprav imenitna ilustracija potrebe po dveh načelih, ki bi ju morala upoštevati vsaka kulturna politika: stalna infrastruktura zagotavlja prepotrebno oblikovanje pestrega kulturnega prostora, ki pa seveda potrebuje nenehno prevpraševanje, odkrivanje novih lokacij pa je kot reflektor nad nočnim mestom, ki nam nenadoma osvetli prostor, mimo katerega smo se leta sprehajali, ne da bi zanj vedeli ali ga zares videli. Ali je to odkritje trajno in ali tak prostor zagrabi priložnost in nadaljuje dejavnosti, ki so ga prebudile, ali ne, je večinoma odvisno od zagnanosti tistih, ki ga vodijo. Izgovora, da »ni mogoče«, zdaj namreč nimajo več. Tovrstne izkušnje Mladih levov so bile poučne tudi za festivale, ki so nastali kasneje.

To kulturno mapiranje mesta, to teritorializacijo festivala so dodatno utrdile prireditve na javnih površinah, ki jih je iz leta v leto več in jih organizatorji včasih izberejo v sodelovanju z gostujočimi umetniki. S tem je presoja o potencialu javnih prostorov dobila nadvse dobrodošel zunanji pogled – mesto smo uzrli tudi skozi oči tujca. Kar je vedno izvrstno zdravilo za domačo slepoto.

Odpiranje v mestni prostor je z upravljanjem Stare mestne elektrarne leta 2004 dobilo še eno novo razsežnost: Bunker se je odločil prevzeti širšo spodbujevalno vlogo v njeni neposredni okolici. Meso je začela postajati ideja o kulturni četrti, ki je povezala vse tamkajšnje kulturne prostore: poleg elektrarne še celoten kompleks Metelkove in Slovenskega etnografskega muzeja, pa Kinodvor, Kinoteka in kasneje Projektni prostor Aksioma. Ploščad pred Slovenskim etnografskim muzejem je tako že nekaj let prizorišče festivalskih otvoritev, ki so pokazale njene prednosti (pred prometom in hrupom popolnoma varen, zelo velik prostor) in njene arhitekturne slabosti; slednje so verjetno razlog, da se sicer tam redko kaj dogaja. Odločitev za otvoritev na odprtem prostoru pa ima tudi politične konotacije, je korak vstran od ekskluzivizma premierno-otvoritvenih dogodkov za povabljene goste, z govori, ob katerih večinoma zehamo, je korak k demokratični dostopnosti kulture za vse ljudi in k izvornemu pomenu besede festival, k praznovanju.

A od vsega začetka je imela zamisel o kulturni četrti tudi čisto socialno, civilnodružbeno komponento: oživiti in obnoviti park Tabor, kjer je bila že leta 2004 prva festivalska predstava, povabiti k sodelovanju lokalno prebivalstvo, ponuditi roko vsem, upokojencem v bližnjem domu, otrokom, ki so pogrešali igrišča, prebivalcem, ki so se začeli spoznavati na različnih delavnicah in bolšjih izmenjavah, vrtičkarjem, ki so dobili možnost pridelave zelenjave na opustelem gradbišču ipd. V tem projektu se je Bunker povezal tako z obstoječimi lokalnimi društvi, šolami in posamezniki kot z umetniškimi skupinami; prostoRožem, Dramsko šolo Barice Blenkuš, Kulturno-umetniškim društvom Mreža, Kulturno-umetniškim društvom Obrat in javnimi institucijami, kot so Kinodvor, Kinoteka, Slovenski etnografski muzej, MSUM …

Nekatere umetniške organizacije so pogosto samostojno prevzele pobudo in izvedle svoje zamisli, saj je vsa ta dejavnost presegala operativne zmožnosti Bunkerja, ki je svojo vlogo ves čas razumel predvsem kot vlogo pobudnika, ne pa kot edinega izvajalca. Ta projekt vraščanja kulture v neposredno okolico je že dobil tudi odmev v drugih mestnih predelih: Mini teater s partnerji je v okviru Kulturne četrti Križevniška oživil nekdaj hudo zanemarjeno Križevniško ulico, podobnega projekta se lotevajo na Kersnikovi, v Šiški nastaja Kulturna četrt Šiška …

Kaj nas torej uči »branje« prostora, kot ga je Bunker sprožil z Mladimi levi in nato nadaljeval kot upravljavec Stare mestne elektrarne? Uči nas o izjemni vztrajnosti iskanja različnih rešitev, ki bi omogočile porajanje in predstavljanje umetnosti, ki skuša to umetnost ponuditi na dostojen, do umetnikov in gledalcev ljubezniv način, ki omogoča njihova srečevanja in ki hoče to najboljše, kar se med umetnikom in gledalcem zgodi, spustiti skozi široka okna ven, v okolico. V okolico, kjer ne bo nihče izključen zaradi teh ali onih razlogov, v okolico, ki bo odkrila svoje neuresničene možnosti, svoje skrite kotičke in svoje možnosti. Ki bo, kot tiste domine, ki so leta 2011 brzele čez Ljubljanico, po stopniščih in skozi okna nazaj na ulico, vse tja do otvoritvene ploščadi, minljiv, a nepozaben tok čiste energije.

***

Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.

• Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
• Oblikovala: Tanja Radež
• Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
• Lektura: Eva Horvat
  
  

Povezava na zbornik: Levopis (pdf)