Z morjem pred in po festivalu, z morjem, ki si ga želiš ali ga pogrešaš, z morjem, ki se vtisne na kožo naših tehnikov, in z morjem, ki ga na dvorišče Stare mestne elektrarne v vročih poznopoletnih večerih prinašajo naši gostje. Vedno ko pojasnjujem svojim hrvaškim prijateljem, zakaj se vračam v domovino ali od kod sem pravkar prišla, omenim festival Mladi levi. Vsi ponavadi mislijo, da je to festival nekakšnih levičarjev, čeprav jim pojasnjujem za nas ponarodelo metaforo o Mladem levu kot nekom, ki se s sredstvi, ki jih obvlada, neutrudno bori za boljši svet. Bori se kot lev, pravi besedna zveza, za mladostno iskrenost in pravico do umetnosti, ki natančno razlaga svet, v katerem živimo.
Enooki, dvonogi in večpomenski Lev, znak za festival Mladi levi, je nastal pred štirinajstimi leti v studiu Tandar, neko predpoletno popoldne, ki se ga še dobro spominjam. Bodočim dolgoletnim naročnikom, ki so danes mnogo več kot to, je bil znak predstavljen v delovni sobi na Rimski, ki je vrela od vročine in priprav na drugi festival Mladi levi. Sedeli smo na tleh in se polni dvomov pogovarjali o tem, kdo smo in kaj bi radi bili. Zdaj vem, da je razmisleke treba početi in živeti, preveliko načrtovanje strategij v delovanju, ki natančno in ustvarjalno razlaga aktualni svet, se ne obnese. Takrat smo zavod Bunker s podobo, ki ni bila podobna še ničemur, malo prestrašili. Temeljila je na enem očesu, simbolu za natančno opazovanje sveta, ki bo sprožilo eksplozijo polno ustvarjalnega naboja.
Iz neznanega razloga, ki si ga danes razlagam kot podobnost v vrednostnem sistemu in odnosu do sveta, se je med nami razvilo zaupanje in sodelovanje, ki je preseglo nekaj, čemur se v jeziku oblikovalcev reče celostna podoba. Mladi lev s svojim očesom napove festival, opozori obiskovalce na rezervacijo poznega poletja in jim obljubi, da bo z avtorskim izborom ustvarjalcev ponovno zaznamoval njihova življenja.
Na festivalu smo, ne da bi se premaknili več kot nekaj ulic, srečali svet v vseh oblikah. Prav neverjetno je, koliko odgovorov na vprašanja, ki si jih niti zastavila še nisem, pa bi si jih morala, sem odnesla z dogodkov, ki sem jih doživela. Zadnjih nekaj let, ko nas je objela gospodarska kriza, se nemalokrat znajdem v situaciji, ko mi nekdo poskuša prodati ideje ali poglede na svet, ki jih ustvarjalci Mladih levov iskreno živimo že desetletje in pol.
Nekdaj sem mislila, da nas je k temu sililo pomanjkanje sredstev, denarja, idealnih pogojev, zdaj pa vem, da je to naš skupni pogled na vsakdanjost, ki je prežet z družbeno odgovornim delovanjem v vsakem trenutku, v katerega verjamemo tako zelo, da vanj prepričujemo tudi druge.
Vizualna podoba festivala vsako leto nakaže, kam bi radi šli, kaj bi radi spoznali, česa ne razumemo, kaj si želimo. Ko se je izkazalo, da bo na letošnji otvoritvi, ki je za mnoge eden najpomembnejših večernih izhodov v letu v Ljubljani, zaživela predstava Was ist Maribor?, dokumentarna predstava, naturalistična pogrebščina za tovarno TAM, ki je zame najpomembnejši kulturno-zgodovinski dogodek po letu 2000 v Sloveniji, se je v točko detonacije našega Leva prikradla rdeča zvezda. Preskočila je naravnost iz znamenitega znaka TAM, ki ga je znal nekoč narisati skoraj vsak Jugoslovan. Spraševala sem sebe in druge, ali je že čas za rdečo zvezdo ali naj še čaka na primernejši trenutek, ne da bi vedela, da bo že čez mesec dni prav ona postala preganjana zvezda, v medijih nastopajoča žrtev načrtnega preusmerjanja pozornosti iz sedanjosti in prihodnosti v preteklost. Ne da bi vedeli, da se bomo v kratkem z njo podpisovali vsi, ki smo sposobni priznati, da imata svet in zgodovina mnogo obrazov, in s tem vedenjem tudi živeti.
Podobno, a bolj nedolžno, je Mladi lev leta 2010 ozelenel. Pokazal je, kako pomembna je vsaka travica, grmiček, drevo in kako živimo pravzaprav od zraka in vitaminov. Pridružil se je svetovnemu gibanju, ki bi rado dokazalo, da vse, kar je zeleno in daje hrano, ni samoumevno. Pojasnjevali smo, da imaš lahko rad ves svet, če začneš z ljubeznijo do svoje ulice. Mladi lev je lahko balon, ponese nas v nebo, poči od veselja in nas vrne na zemljo, nastopal je v smokingu z metuljčkom, vizualnim označevalcem moške elegance, bil je mornar s sidrom, predstavljal predanost domu ali ljubezen do morja. Leta 2011 so podobo dopolnjevale zastavice z znakovnimi sporočili kot metaforami za pripadnost mnogo čemu. Pokazali smo, da pripadamo prepričanjem, ki se borijo za boljši svet. Kot tibetanske zastavice molijo za nas, so naše oznanjale, da je svet raznolik, pisan in ne le krivičen in hladen. Ko snujemo nove projekte, se sprašujemo, kako naj prepričamo sebe in druge, da je to, kar počnemo, koristno, da smo vsi ljudje enaki in da nekateri predano živimo humanizem, kulturo, umetnost in je to popolnoma prav.
Na Mladih levih sem kot oblikovalka srečala mnoga sporočila v različnih izraznih tehnikah, ki obvladujejo moj ustvarjalni in miselni svet. S pomočjo celotne ekipe zavoda Bunker pa zvesto zalivam tudi svoje ideje in jih prevajam v široko uporabne dogodke in emocije.
***
Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.
- Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
- Oblikovala: Tanja Radež
- Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
- Lektura: Eva Horvat
Povezava na zbornik: Levopis (pdf)