Podobe prostorov so mnogokrat zgovornejše od časa. Letnico mojega prvega obiska Mladih levov mi pomaga odkriti lokacija takratnega festivala; leta 2002 je potekal v Železniškem muzeju. Danes imajo Mladi levi svoj dom v Stari mestni elektrarni, a nomadski in raziskovalni duh – tako glede fizičnih kot mentalnih prostorov – je globoko vpisan v festivalski DNK.
Dvomim, da je bilo vprašanje odpiranja različnih prostorov, vsaj prva leta ne, zavestno artikulirano v programskih mislih Mladih levov. Po drugi strani pogled nazaj in vsi zadnji festivali kažejo na izredno velik posluh za sodobno razumevanje vloge in obravnavo prostorov ter z njimi povezanimi skrajno aktualnimi temami.
Kako naj razumemo današnji pomen in problematiko javnega prostora? Moralni sociolog Zygmund Bauman že vrsto let opozarja na izginotje agore, pomembnega javno-zasebnega vmesnega prostora, kjer se življenjska politika srečuje s pravo politiko in kjer se lahko zasebne težave prevajajo v javna vprašanja. Naloga današnjega časa, in s tem tudi umetnosti, poudarja ubranitev izginjajoče javne sfere in ponovno naselitev javnega prostora, ki se vztrajno krči in prazni. Patologijo javnega prostora pelje v patologijo politike: v hiranje in pešanje umetnosti dialoga in usklajevanja, v nadomeščanje angažiranosti, osebne in skupne odgovornosti. Zato se v javnem prostoru vse težje rojevajo in obravnavajo pomembna vprašanja, vizije dobrega življenja in pravične družbe, ki so skoraj povsem odsotne v celotnem političnem diskurzu.
Vzporedno s krčenjem javnega prostora je potrebno osvetliti še pojav kolonizacije vsega in vseh s strani zasebnega kapitala. Skoraj ni mogoče produktivno srečanje in dialog med zasebnim in javnim, saj je javni prostor vse bolj podrejen zasebnim motivom, potrošnji ali pripravi nanjo. V takem prostoru ne more prihajati do srečanj različnih kultur in ljudi, ni več nepričakovanih izkušenj, vse je izčiščeno, stilizirano, do potankosti je premišljena in izdelana scenografija, ki napeljuje le k potrošnemu obnašanju.
Emancipacija zato potrebuje danes več javne sfere in moči in vse bolj nujno je vabiti ljudi k aktivni družbeni participaciji v vseh oblikah življenja. Le agora je pravi prostor, kjer je možno prakticirati načela lastne odgovornosti, predvsem z javno razpravo in dialogom. To velja še posebej v kulturi, v kateri živimo in delujemo, saj se ta oblikuje z nenehnim vzpostavljanjem in premeščanjem vedno novih situacij in vzorcev ter zahteva veliko budnost in pozornost. Etično delovanje je možno le v primeru, da ga zaznamujeta sočutje in zavest o medsebojni odvisnosti. Zato je nujno odpirati teme, ki povečujejo občutljivost in razpon razmislekov ter krepijo možnosti svobode izbire z odpiranjem novih ali že zaprtih razlag in s promoviranjem kompleksnega razumevanja.
Kaj lahko tu stori umetnost? Njen prispevek k javnemu dialogu se kaže vsaj na štiri načine, ki lahko delujejo posamično ali pa komplementarno in prepletajoče: umetnost lahko vname iskro za pogovor o posameznih temah tako, da jih odpira in raziskuje njihove dimenzije, različne perspektive, postavlja nepričakovana vprašanja; k sodelovanju lahko vabi najrazličnejše ljudi, tudi take, ki drugje ne sodelujejo, ter daje glas tistim, ki se jih morda ne sliši ali pa so marginalizirani; lahko postane konkreten, fizičen, psihološki in intelektualni prostor za srečanja, refleksijo in debato; in seveda je umetnost sama po sebi oblika internega dialoga med umetniškim delom in gledalcem, s tem, da ustvarja nove pomene, vabi težke teme na področje imaginacije, osvetljuje posamezne vidike in globine na še ne viden način.
Zdi se, da festival Mladi levi zadnja leta vse bolj zavestno gradi na vseh štirih navedenih oblikah. Skozi raznolike, pogosto multidisciplinarne pristope, eksperimentalna raziskovanja in ustvarjalne aktivnosti je festival med prvimi odpiral tematske dialoge, ki temeljijo na umetnosti in ki kot umetniški procesi ali predstavitve ponudijo žarišče, forum ali platformo za javni dialog. V našem prostoru je postal nekakšen katalizator, ki stalno neti nove vsebinske iskre. Spomnimo se na primer svežih debat in vabil k izkustvom aktivne udeležbe, mreženja, časovnih bank, biodiverzitete, urbanih vrtov. Skupaj s svojim občinstvom so Mladi levi odkrivali dimenzije civilne, družbene in politične problematike posameznih tem ali pa tehtali odločitve, ki imajo pomembne posledice za življenja posameznikov, skupnosti in družbe. Take vrste dialogov so danes, ko smo kot državljani skoraj povsem izgubili motivacijo, veščine in orodja, kako biti dober človek in politični subjekt, nujne za demokratično funkcioniranje družbe, hkrati pa poskrbijo za raznolikost perspektiv pri zapletenih ali celo kontroverznih temah.
O Mladih levih lahko trdimo, da se nikoli niso zadovoljili s tem, kar je že tu. Z zanesljivo intuicijo za teme in fenomene, ki se šele rojevajo, nas stalno vabijo k odkrivanju prostorov, ki nam menjajo razpoloženje, perspektivo, občutke in preurejajo misli. Od pozabljenih zemljišč do tovornjakov in igral za odrasle, v vesele vrtove, bivalne ulice in na sanjajoče strehe. Ti prostori nudijo več pomenov in funkcij, nas soočajo z drugačnostjo, širijo obzorja, nas s presenečenji vabijo k refleksijam, predvsem pa niso le točke srečanj, ampak tudi pomembnih pogovorov, izmenjav. Vse bolj se zdi, da Mladi levi vidijo svojo vlogo tudi v tem, da skupaj z umetniki, s svojim občinstvom, sosedi in včasih naključnimi mimoidočimi ustvarjajo zametke novih skupnosti, z več kohezije, solidarnosti in povezav. Predvsem pa se v vsem, kar počno, kaže velika želja po sveži imaginaciji, kako bolje živeti skupaj.
***
Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.
- Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
- Oblikovala: Tanja Radež
- Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
- Lektura: Eva Horvat
Povezava na zbornik: Levopis (pdf)