Na presečišču dela umetnikov in kulturnih producentov je občinstvo, ljudje, ki jim je naše delo namenjeno. Naslovniki umetnikov in naše stranke. Oziroma vsaj tako je bilo včasih, danes je občinstvo bolj eden izmed številnih deležnikov polja, v katerem se prepletajo izkušnje, spoznanja in interesi. Vedno v naših mislih, a bolj posledica kot sam cilj oziroma del celote in ne njen zaključek. Vsaka organizacija ima svojo notranjo kulturo, tudi Bunker, in ravno festival Mladi levi je tisti trenutek našega dela, za katerega verjamemo, da odslika vse naše vrednote, želje in tudi nas same. Festival oziroma festivalski odnos do občinstva je prav tisti vidik, ki zrcali odnos do sveta in ilustrira, zakaj pravzaprav delamo, kar delamo. In prav tako kot festival je tudi občinstvo doživelo svojo evolucijo: pa ne le generacijsko oziroma demografsko!

Republika Mladi levi
Bolj ko postaja trenutna kulturna politika utilitarna, bolj postaja občinstvo fokus. Rast števila občinstva je najbolj gotov indikator uspeha, sploh pri financerjih, a vendar je štetje oči na predstavi spolzek teren, sploh za živo umetnost, kot je gledališče. Od vsega začetka smo ponosni, da so bili festivalski dogodki vedno dobro obiskani, a kot uspeh ne beležimo števila prodanih (ali izdanih) vstopnic, ampak raje odmeve, ki jih dobivamo od vpletenih; nekatere predstave so ljudem spremenile življenja, z nekaterimi predstavami smo v Sloveniji začeli trend. Projekt Lirični utrinki v mestu, ki je bil pripravljen za festival Mladi levi 2011, je imel veliko gledalcev, a se je izkazalo, da je bil to šele začetek dolgega in uspešnega razveseljevanja v mestih: na Vimeu ni dneva, ko si ga ne bi ogledalo vsaj 20 ljudi in število ogledov že krepko presega 100.000, »utrinki« pa gostujejo po vsej Evropi in tudi v Ljubljani bodo imeli že trideseto uprizoritev.

Program je tisti, ki je bistvo festivala, vsakoletni seznam umetniških projektov je izkaznica, ki daje sliko, kdo smo, a vendar obstaja še mehko tkivo, ki vse to povezuje v celoto in ki posamezne predstave postavlja v kontekst. Današnji ljudje smo usmerjeni v zadovoljevanje želja, v uresničevanje pričakovanj, Mladi levi pa pričakovanj občinstva ne izpolnjujejo, ampak občinstvo presenečajo: kažejo na nove prostore, nove oblike druženja, nove forme umetnosti, vzpostavljajo nove odnose med ljudmi … In kljub vsakoletnem znanem terminu festivalu vsako leto uspe odpreti novo desetdnevno vesolje, kjer se v izvornem pomenu besede festival podrejo pravila vsakdana in svet se zasuče v levo oziroma v leve.

V grobem lahko festivalski odnos z občinstvom razdelimo v štiri etape: od začetka festivala leta 1998 do leta 2004, ko je festival otvoril Staro mestno elektrarno in tako pridobil svojo stalno prizorišče, leto 2005, ko je festival potekal v obliki treh otokov mednarodnega programa v elektrarni in obenem s projektom Lovepangs začel novo obdobje participatornih projektov in vključevanja prostovoljcev, obdobje od leta 2006 do leta 2008, ko se je festival vrnil v svoj tradicionalni desetdnevni avgustovski termin v vsem svojem žaru, program pa je bil prepreden s participatornimi in lokalno-specifičnimi projekti, prostovoljci pa so postajali vedno pomembnejši del izvedbene ekipe in občinstva. Zadnje obdobje od leta 2009 naprej pa zaznamuje preplet mednarodnega programa, ki se srečuje z lokalnimi praksami in je obenem obdobje, ko Bunker skozi festival unovčuje ves svoj socialni kapital, pridobljen skozi paleto projektov, na lokalni ravni predvsem skozi projekte v Kulturni četrti Tabor. V tem obdobju odnos z občinstvom zaznamuje predvsem partnerstvo oziroma dvosmernost komunikacije ter pridobivanje novih občinstev, ki niso tradicionalni obiskovalci gledališč.

Zanosni začetki
Mladi levi so bili na začetku poleg Betontanca osrednji in največji projekt Bunkerja. Nastali so kot zapolnitev vrzeli v takratni uprizoritveni ponudbi Slovenije: festival je prinesel mlade, še neuveljavljene umetnike iz vse Evrope in hkrati nove žanre gledališča in plesa; drzno estetiko večinoma evropskih odrov. Če je bil v smislu kulturne ponudbe takrat festival Mladi levi odgovor po eni strani sezonski ponudbi institucionalnih gledališč in občasni ponudbi v okviru Cankarjevega doma, festivala Exodos in še nekaterih drugih ter po drugi strani odgovor velikim evropskim mainstream festivalom, ki so programirali »kataloško«, pa je obenem že od prve izdaje naprej ponudil edinstven okvir izbranim predstavam. Ta kontekst, ki iz festivala ustvari več kot le zbirko predstav in da festivalu avtorski pečat, je bil že od začetka ustvarjen »obiskovalcu prijazno«, ne samo lokalnemu občinstvu, tudi gostujočim umetnikom, novinarjem, kritikom, kolegom ... Težko je oceniti, ali se je pristop k organizaciji festivala formiral z zavestno mislijo o pridobivanju občinstva; bolj verjetno je, da je bil preplet Nevenkinih in Tomaževih bogatih mednarodnih izkušenj, kjer sta po festivalih gostovala tako kot umetnika, gosta, Nevenka tudi kot producentka Betontanca in pri snovanju Mladih levov lahko med ideje za festival vključila celoten zbir dobrih izkušenj, ki sta jih imela in za katere sta vedela, da pustijo pozitivno festivalsko izkušnjo. Delno je pristop k festivalskemu občinstvu zaznamovala tudi nuja: Bunker ni imel svojega prizorišča, ni imel svoje stalne publike, ki bi jo lahko nagovarjal in nanjo računal pri organizaciji novega festivala, zato je bil nagovor novemu občinstvu toliko bolj iskren in festival obarvan z odločitvami, ki bi bile v današnjih okoliščinah skoraj gverilske. In nenazadnje, vse stvari zaznamujejo ljudje in že prve leve so zasnovali ljudje, ki duh festivala deloma ohranjajo še danes in ga barvajo z mešanico ležernosti in profesionalizma ter predvsem življenjskega načela, da se vse da. Že leta 1998 je bil festival tako zasnovan v duhu, ki je spodbujal druženje po predstavah, omogočal umetnikom, da ostanejo v Ljubljani ves čas festivala in se tako povežejo s kolegi in občinstvom, že prvo leto je bil festivalski piknik, kjer se ob najboljšem socialnem lepilu, hrani in pijači, za ves dan zberejo gostujoči umetniki, festivalska ekipa, novinarji, sodelavci Bunkerja, umetniki iz uprizoritvene scene. Že prvo leto je bila otvoritev pravo praznovanje in ne komoren sprejem in festival je tudi z okroglimi mizami skušal vsaj osvetliti, če že ne rešiti, aktualne nevralgične točke kulturne produkcije v Sloveniji.

Vsa ta radodarnost festivala se je obrestovala hipno: že prvi festival je bil dobro obiskan in občinstvo je svojo hvaležnost izkazalo na mnoge načine; ne samo z obiskom, tudi s svojim časom, ki se je pogosto raztegnil v druženja v Drugi pomoči in dolge debate ter predvsem s posebno milostjo, s katero so sprejemali gostujoče umetnike in festival sam. Festivalski kontekst, kjer se festivalska ekipa potrudi, da ustvari dobro vzdušje, je ponudil mladim umetnikom varno zavetje pred preostrimi kritiškimi pogledi in obenem ustvaril skoraj evforijo, ki je mnoge ponesla do predstav, za katere so trdili, da jih niso mogli ponoviti nikoli več; da so na krilih dobronamernih pogledov ustvarili najboljšo predstavo.

Ljubezen je bila rojena in bila je vzajemna, občinstvo je imelo rado Leve in festivalska ekipa je imela rada svoje občinstvo in skrbela zanj. Ko gledamo arhivske fotografije, hitro prepoznamo tudi, da je festival – sploh prva leta – izjemno podprla prav domača »scena«, tribune se šibijo pod celotno plesno, gledališko in kritiško publiko. Prav redni obiskovalci festivala in širši krog sodelavcev so postali ne samo zvesto občinstvo, ampak tudi ambasadorji festivala, ki so širili dober glas o festivalu, še vedno pa slovijo po drobnih uslugah, ki so reševale festival: nekdo je posodil avto, spet drugi predlagal piknik lokacijo ali koncertno prizorišče …

Obdobje se je zaključilo leta 2004, ko je sedma izdaja festivala otvorila Staro mestno elektrarno in se z otvoritvenim dogodkom Če nas ne bi bilo, bi si nas morali izmisliti tudi zahvalila celotni sceni za vložene napore pri vzpostavljanju novega prizorišča in deloma tudi za podporo festivalu.

Ljubezenski eksperiment
Po vzpostavitvi elektrarne se je pokazala možnost, da bi Mlade leve transformirali v mednarodno sezono, ki bi v elektrarno kontinuirano prinašala mednarodne predstave. Namesto avgustovskega festivala so bili Mladi levi v treh kosih junija, avgusta in novembra. Občinstvo se je odzvalo skoraj z zamero, vsekakor pa ne z obiskom: pogrešali so festival; festivalska ekipa pa je ugotovila, da smo podcenili moč festivalskega vzdušja, koncentriranega programa, stalnega termina ... Gledano z distance smo seveda ugotovili, da je mednarodna sezona izjemen zalogaj, ki bi ga bilo potrebno uvajati in vzpostavljati leta in leta; realnost se sedaj odraža v trenutni mednarodni ponudbi v Ljubljani, ki še vedno bolj ali manj temelji na festivalih oziroma v splošni festivalizaciji kulturne ponudbe po vsej Evropi, ki le stežka vzdržuje stalnost in je vedno bolj osredotočena na festivale. Zaradi manjšega obsega avgustovskega dela programa pa smo lahko izvedli enega največjih Bunkerjevih projektov: Lovepangs – Transformator bolečine, ki je pustil trajne sledi predvsem pri našem sodelovanju z občinstvom in prostovoljci. Lovepangs je s svojo participatorno naravo na Mladih levih na široko odprl vrata različnim skupinam ljudi in pomešal naše stalno občinstvo z novimi skupinami, ki jih je pritegnil obet sodelovanja in ne le spremljanja, ter vsemi, ki so pripravljeni festivalu podariti svoj čas in prostovoljno delati. Pri transformiranju ljubezenske bolečine smo sodelovali tudi s številnimi posamezniki in organizacijami in mnoga od teh sodelovanj so postala trajna zavezništva.

Festival 2.0
Po razparceliranem letu so se Mladi levi leta 2006 vrnili nazaj v svoji izvorni formi, kot avgustovski festival. Bilo je kot vrnitev stare ljubezni, znano, domače, a še bolje! Obdržali smo vse dobre, preizkušene recepte prvih let in festival oplemenitili z novimi izkušnjami in prijemi: umetniški projekti, ki so zaznamovali novo staro verzijo festivala s svežimi pristopi, so bili recimo Muzej prekinjenih ljubezni, kjer so nam ljudje podarili predmete iz svoje ljubezenske preteklosti, Cargo Sofia – Ljubljana, v katerem je Stefan Kaegi s svojo in slovensko ekipo lokalnim prebivalcem razkril še ne videno Ljubljano tovornjakarjev, ki jo vsak dan gledamo, pa ne vidimo. Etienne Charry je s starimi tranzistorji v Argentinskem parku ustvaril prostor za oddih in siesto, Stan’s Cafe pa so razmerja med narodi in resursi, drugače tako abstraktna, ilustrirali z riževimi zrni. V Zboru pritožb smo jamranje ljudi prelili v pritožbeno pesem in jo peli na ljubljanskih ulicah, kjer smo leta 2008 tudi protestirali – proti ničemer.

Osvežili smo tudi nekaj pristopov, ki smo jih obdržali iz prvih let: festivalske majice niso bile več podarjene, ampak je Tanja Radež izboljšala vse majice, ki so nam jih podarili ljudje in jih izboljšane dobili nazaj. Prisotnost v mestu smo še okrepili: otvoritvena zabava se je preselila na prosto in postala odprtega tipa, v nekaterih mestnih trgovinah so izdelke dajali v festivalske papirnate vrečke … Predvsem pa je festival postal tudi delo številnih prostovoljcev.

Občinstvo je sprejelo ponujeno roko, včasih celo nad pričakovanji, tudi za nas je bilo to učno obdobje sodelovanja: velikokrat smo se soočali s predsodki o Slovencih in bili vedno znova presenečeni. Pri Muzeju prekinjenih ljubezni smo se recimo bali zaprtosti, da ljudje ne bodo pripravljeni deliti svojih bolečih zgodb z nami, z javnostjo, a predmeti skupaj z zgodbami so prihajali v tempu učinka snežne kepe. Najprej so kapljali in prvi so se opogumili prijatelji ekipe, nato so začeli ljudje prinašati fantastične zgodbe, tudi zelo intimne. Nekateri predmeti z zgodbami so še vedno del Muzeja prekinjenih ljubezni, ki ima sedaj stalne prostore v Zagrebu. Podarjenih majic je bilo toliko, da bi lahko oblekli vojsko in da je Tanja Radež komaj uspela vse potiskati. In vsak podarjen predmet, vsak podarjen košček časa se nadaljuje v trajno prijateljstvo s festivalom.

Festival mestne četrti in festival sveta
Zadnjo triletko (2009, 2010, 2011) prepoznavamo kot obdobje festivala, kjer Mladi levi zrcalijo vse nove smeri, ki se jih lotevamo v Bunkerju, in obenem obdobje, ko festival žanje rezultate truda, vloženega v mnoge razvojne in raziskovalne projekte (projekti regeneracije četrti Tabor s kulturnimi vsebinami, trud za manjšanje socialne izključenosti, sodelovanje v projektih, ki združujejo polji umetnosti in ekologije, projekti uvajanja sodobne umetnosti v osnovne in srednje šole, izobraževalni projekti za umetnike in producente …). Festival tako ni več le največji letni dogodek, ampak postaja kljub ohranitvi estetskih smernic in osredotočenosti na predstave sinteza Bunkerjevih prizadevanj za boljšo kakovost življenja in predvsem najbolj viden dogodek, kamor so vključeni vsi naši partnerji in sodelavci ter številna nova občinstva, s katerimi smo stkali sodelovanja pri drugih projektih in jih povabili tudi na festival.

Premik Mladih levov je deloma viden fizično s premikom na javne površine, na prosto, s temami festivala (Moja ulica, Vrt mimo grede, Prostori igre); predvsem pa se opazi skozi strukturo občinstva in prostovoljcev. Otvoritev leta 2011 je bila prava manifestacija moči stalnega občinstva, ki je teklo ob kilometru padajočih domin in spremljalo začetek festivala, na katerem je delalo več kot sto prostovoljcev.

V zadnji triletki lahko pri analizi festivalskega občinstva potegnemo vzporednico s premikom pojmovanja strank v marketinški terminologiji iz tarč, torej naslovnikov, v sledilce. Naše občinstvo v preteklih letih niso več le ljudje, ki jih dosežemo oziroma naslovimo prek palete komunikacijskih kanalov, ki jih uporabljamo (plakatiranje, PR, oglaševanje v tisku in na spletu, spletna stran, družabna omrežja …), ampak so izjemno široka skupina ljudi, ki so z nami povezani prek preteklih sodelovanj ali pa gojijo trajno zavezo našemu programu in ga spremljajo. Nekaj let smo opažali, da nas spremlja začetna publika, publika s scene, sedaj pa opažamo, da vsako leto nekako zajamemo tudi novo generacijo in da je občinstvo Mladih levov izjemno generacijsko razslojeno.

Struktura prostovoljcev se je podobno spremenila. Naši prvi prostovoljci so bili večinoma vrstniki mlajšega dela ekipe, otroci prijateljev in sodelavcev. Že takoj drugo leto smo začeli sodelovati s Fakulteto za družbene vede, predvsem s katedro za kulturologijo, kjer smo se dogovorili, da lahko študentje obvezno prakso opravijo z delom na festivalu. Sodelovanje s študenti sicer nadaljujemo, ampak sedaj so festivalski prostovoljci ljudje vseh generacij: od gospa iz Centra dnevnih aktivnosti za starejše, ki kuhajo za otvoritveni dogodek, do številnih skupin, ki se odločajo za sodelovanje pri večjih dogodkih (recimo člani karate kluba Meikyo kan, zaposleni Slovenskega etnografskega muzeja, člani društva Focus, upokojenci iz Doma upokojencev Center …), ali posameznikov, ki imajo za sodelovanje na festivalu najrazličnejše motivacije; eni sodelujejo, ker si želijo delovnih izkušenj, drugi kakovostnega poznopoletnega druženja, nekateri si želijo umetniško produkcijo spoznati »od znotraj«, včasih kdo tudi iskreno pove, da si želi zastonj vstopnice, zadnja leta pa nekateri prostovoljci povratniki povedo tudi, da se vračajo zaradi dobrih preteklih izkušenj. Odnos, ki ga imamo s prostovoljci, je odnos vzajemnosti in zavedamo se, da bo odnos razvodenel takoj, ko ga bomo začeli jemati kot daj-dam. Prostovoljci so dragoceni sodelavci, ki vložijo ne samo dela, so tudi spremljevalci festivala in najbolj zvesto občinstvo.

***

Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.

• Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
• Oblikovala: Tanja Radež
• Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
• Lektura: Eva Horvat
  
  

Povezava na zbornik: Levopis (pdf)