Ljudje, ki nikoli ne dvomijo vase, so mi bili od nekdaj malo sumljivi in tudi sama vsakokrat, ko me prežame veselje in entuziazem ob novem projektu, nemudoma začnem preigravati najbolj črne scenarije. Šele ko najdem vsaj približen odgovor na vsakega izmed dvomov, se mi začne zdeti ideja izvedljiva. A na toliko dvomljivcev, kot sem jih srečala pred začetkom prvega festivala, tudi sama nisem mogla računati. »Še en festival? Zakaj neki, a jih nimamo že dosti? Kdo jih sploh potrebuje in kdo obiskuje? Tako ali tako pa po dveh treh letih skrahirajo …« so mi ne preveč vzpodbudno govorili. »Vsega je tako preveč … pa sredi poletja? Si nora! Saj takrat nikogar ni, teatri so vsi zaprti ...” »Ja, saj ravno zato,« sem jim odgovarjala, »ker so vsi zaprti, a ni ravno to priložnost? Dvorane so fraj, morda nam kdo posodi opremo, ljudje se vračajo s počitnic, si želijo ven, med ljudi … Naš festival bo drugačen, odprt, to, kar delamo, še zdaleč ni hermetično.« Nejeverno so zmajevali z glavo. Srečno naključje je hotelo, da sem ravno v tem času spoznala Ireno Štaudohar, ona je tako kot jaz Glej, ravno zapustila urednikovanje Maske. Obe sva bili razočarani nad cinizmom scene in politike, a hkrati polni želja in idej o tem, kaj bi gledališče, festival lahko bil – prostor, kjer so zamere brez veze, kjer se ljudje srečujejo, delijo, učijo, spoznavajo druge kulture, druge pokrajine, druge vizije, kjer se razpravlja, preizkuša, kali. Odprt prostor, ki priznava pravico do napake. Kaj drugega kot napake nam utirajo pot, kako spreminjati sebe in svet? Smo danes, ko se nikakor ne zmoremo spopasti z izzivi krize, tega sposobni? Si priznati, da smo kot družba marsikaj zavozili? Poiskati nove poti? Brez Irene bi verjetno obupala. Druga drugo sva navduševali, se inspirirali, se veliko jezili, vsak dan znova rešili teater in svet, se norčevali in presmejali, kar vse uspešno in če je treba, tudi v eni sapi, počneva še danes. Ona mi je vedno znova prigovarjala: »Nena - ti, samo ti lahko v tem prostoru kaj spremeniš!!!« Vsakič znova me je streslo, zdelo se mi je, da ona vidi nekaj, česar jaz ne, a polagoma sem začela verjeti v tisto, kar je ona videla v meni. Vem, kako patetično to zveni, a je bilo res nekako tako. In potem sva kot v kakem socrealističnem filmu sedeli v mrzli pisarnici na Rimski 2 (še tista edina termo peč nam je crknila, a najemnina je bila več kot prijateljska), huškali v prezeble dlani in sanjali in sestavljali program. Prišla je zima in pomlad, Irena je dobila novinarsko službo, začela se je organizacija. Vedno bolj zgodaj sem prihajala in se vsak dan kasneje vračala z Rimske 2 in postalo je jasno, da sama ne bom zmogla. Bojana Kunst mi je priporočila eno študentko, pa je prišla njena prijateljica, Mojca Jug in rekla: »Še nikoli nisem kaj takega počela, me pa zanima.« »Poizkusiva«, sem ji rekla, »morda se ujameva.« No, kar dobro se ujemava zdaj že skoraj 15 let. Kmalu za Mojco je prišla še Ira Cecić, v katero sem se po naključju dobesedno zaletela v podhodu Rimske in jo kar na hitro potegnila gor. Še danes mi ni jasno, kako smo same zmogle organizirati cel prvi festival, a bilo je zanosno, s prostorom in opremo je veliko pomagalo Slovensko mladinsko gledališče, pa Plesni Teater Ljubljana in Gledališče Glej. Na Ljubljanskem gradu smo postavili popolnoma novo dvorano, festival pa odprli z legendo eksperimentalnega gledališča Ellen Stewart in županjo Viko Potočnik. Za nekaj, česar še ni, velik dosežek. Šef tehnike je bil Dušan Kohek, koordinator pa Tomaž Štrucl, s katerim sva pred tem (on kot lučkar, jaz kot touring manager Betontanca) prepotovala svet. Ven sva potegnila spisek izkušenj o gostovanjih, ki so nas zaznamovala. Seveda program in tehnični pogoji, a kaj hitro je postalo jasno, da so samo gostovanja, kjer smo lahko ostali več kot en dan, kjer smo spoznali lokalno življenje, umetnike in obiskovalce, naravo in ljudi, na nas zares naredila vtis. Torej, mi bomo drugače! Ustvarimo priložnosti, kjer zadržimo umetnike pri nas čim dlje, pa čeravno na račun skromnih nastanitev v dijaškem domu. Nekakšen festival in residence. Vsake toliko je uletel Blaž Peršin, takratni predsednik sveta zavoda Bunker, običajno, ko je bila kriza in zagotavljal: »punce, ne se sekirat, vse se da zrihtat«. Ne vem, od kod mu to, a na koncu smo res vedno vse zrihtali. Pa skorajda iracionalno je padla ideja o pikniku v naravi, na Ulovki, ki je postal nekakšen interen, a obvezen zaščitni znak−momentum festivala, kamor popeljemo umetnike, prostovoljce, tudi kritike, goste festivala, pa obvezni pozno večerni meeting point v Drugi pomoči. Prav na vseh teh srečevališčih so se stkala mnogotera prijateljstva in nova sodelovanja v sproščenem gostoljubnem vzdušju, zelo osebnem in zelo kolektivnem hkrati, ki je tako zelo tipično za Mlade leve. Seveda bi se dalo o vsem tem razpravljati še na široko, a na tem pred-momentu se ustavljam zgolj za ilustracijo ali spodbudo vsem omahljivcem pred novimi izzivi.

Kako pomembno je analizirati, kaj nek kulturni prostor pogreša
in iz tega narediti zgodbo, kako pomembno je najti prave ljudi, da postane vse ne samo mogoče, temveč tudi izvedljivo in izvedljivo prijetno.
Ni prostora?
Poiščimo ga, zavzemimo ga!
Ni poletnega mednarodnega programa?
Ustvarimo ga! Ne znamo? Naučili se bomo!
Ni prave kulturne politike?
Soočimo se z njo!
Ljudje med sabo ne sodelujejo?
Ustvarimo pogoje za to, dajmo jim zgled!
Mladi levi so v vseh teh letih omogočali teren prav za vse to.

Artikulacija sprememb
Vsaka stvar ima svoj začetek in konec ali več začetkov in koncev. Mladi levi so bili predvsem v prvih letih nedvomno tesno povezani z mednarodno mrežo Junge Hunde (ustanovljena 1995), v kateri sem sodelovala še v času umetniškega vodenja Gledališča Glej in je bila namenjena uveljavitvi in razvoju mladih umetnikov v evropskem prostoru. Devetdeseta, povojna, poosamosvojitvena leta, so bila prežeta z željo po spremembah in vero, da je vse možno. Dobro in slabo. Kulturni prostor se je z razpadom Jugoslavije zmanjšal, umetniki so se dušili v lokalnem okolju, mlada generacija pa je bila samosvoja, raznolika v poetikah - a močna: Matjaž Pograjc, Iztok Kovač, Marko Peljhan, Emil Hrvatin, Tomaž Štrucl … pot jim je že v osemdeseta v mednarodnem kontekstu brez dvoma predhodno utrl Živadinov, pa tudi Slovensko mladinsko gledališče. Predvsem pa si je ta generacija želela delati drugače, neodvisno od ustajenih praks repertoarnih gledališč. V zraku je velo iskrivo upanje na boljše čase, duh radovednosti, odkrivanja, potovanj in vsega novega, sodobni ples je bil v razcvetu, gledališče tudi, pojavila so se nova imena: Matjaž Farič, Branko Potočan, Maja Delak, Mala Kline, Ivan Peternelj, Sanja Nešković Peršin, Barbara Novakovič, Goran Bogdanovski, Valentina Čabro, Diego de Brea ... Mreža Junge Hunde je omogočila vstop v mednarodno areno, gostovanja in nove povezave veliko mladim slovenskim umetnikom. Obe generaciji (tista iz osemdesetih in nova) sta konstantno dokazovali, da je slovenska sodobna scenska umetnost presegla meje lokalnega, da je z razpoznavnostjo v tujini tudi doma ni več mogoče spregledati. Tujcem smo se zdeli zanimivi, presenečalo jih je, da se na tako malem prostoru toliko dogaja. Zunanji ministri so o nas zvedeli preko tujih dobro obveščenih zunanjih, ministrov in so se začeli spraševati, kaj je tisto, kar nas dela razpoznavne drugje. V Gleju je kazalo, da so moje želje po preboju nedosegljive in da se ne bo dalo internacionalizirati prostora do te mere, da bi lahko tudi gostili tuje umetnike ter ustvarjati polja, kjer bi se kresalo v vseh smereh nemogoče, zato je bil moj odhod logičen. Začela sem na novo, iz nič, po svoje. 1997 sem ustanovila zavod Bunker ter z njim nov festival - slovensko inačico Junge Hunde - Mladi levi, z namenom odpreti prostor, ga internacionalizirati in omogočiti pogoje za soočenje in izmenjavo pogledov, za nove oblike delovanja in sodelovanja, učenje in eksperimentiranje. Že od samega začetka je torej šlo za utiranje prostora, mentalnega in fizičnega, za zavzemanje novih teritorijev, razvijanje boljših pogojev, profesionalizacijo, za transnacionalnost, za preseganje predsodkov in repozicioniranje sodobne umetnosti iz periferije v središče dogajanja.

Kontekst: zavzemanje prostora, konkretnega in političnega
Za razumevanje konteksta, v katerem so se rodili Mladi levi, je potrebno orisati še vsaj dva procesa. Sočasno z začetki Mladih levov, pa tudi razvojem drugih festivalov in novih nevladnih organizacij, sta potekala in sta povezana še vsaj dva pomembna procesa. Prvi je vezan na akutno pomanjkanje prostorov, ki so poleg premajhnega Gleja in Plesnega Teatra Ljubljana ter občasno Cankarjevega doma, dovoljevala platformo novim sodobnikom. Z Bratkom Bibičem sva ravno zaključevala študijo o prostorskih potrebah neodvisne scene in z njo možno preobrazbo industrijske in druge dediščine v Ljubljani za uprizoritvene in produkcijske prostore za sodobno umetnost (gledališče, ples, vizualne umetnosti, glasba). Ta raziskava je služila za strokovno podlago kar nekaj uspešnim zgodbam: Stara elektrarna – zdaj gledališče, Kino Šiška – zdaj prostor urbane kulture, predvsem glasbe, Kinodvor - zdaj art kino, Tovarna Rog, ki je v fazi preobrazbe. Druga zgodba je potekala na področju kulturne politike. Neodvisna scena je postajala kot relevantna kritična masa pomembnejša in vse bolj artikulirana. Vse bolj se je iz ad hoc posamičnih, včasih pasivnih, drugič pa celo ognjevitih akcij, začela združevati v sistematično in povezovalno obliko upora obstoječim elitam in oblastem. Šlo je za zavzemanje prostora, konkretnega in političnega. Zametki Asociacije segajo že v rana devetdeseta leta (Metelkova, Prostori drugačnosti) in šele leta 2009 je dosegla tudi svojo profesionalizacijo in tako postala legitimen partner odločevalcem v soustvarjanju boljših pogojev za delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v sodobni umetnosti. V vsem tem času sta se torej zgodila vsaj dva bistvena premika: pridobitev novih prostorov in programsko financiranje nevladnega sektorja. Torej pogoji so se vsaj v teh dveh segmentih v dveh desetletjih postopoma izboljševali. Če primerjamo situacijo z razvitimi zahodnimi državami seveda zelo skromno, mnogo prepočasi, še danes izjemno krhko, a v primerjavi z drugimi vzhodnimi državami ali s prostorom na Balkanu, skorajda zavidljivo. Kakor pogledaš. A brez razumevanja okoliščin, brez teh dveh procesov, ki sta tudi skozi festival Mladi levi medsebojno vplivala drug na drugega, lokalno in mednarodno mreženje in vzpostavitvijo dialoga z včasih bolj, včasih manj naklonjeno politiko (a roko na srce, nikdar zares pogumno) in izjemnim angažmajem posameznikov, umetnikov in producentov, tudi nekaterih uradnikov, se tudi festival Mladi levi ne bi mogel razviti v to, kar danes je. Brez lažne skromnosti lahko trdimo, da je tako programsko, kot s konsistentnim ozaveščanjem in spreminjanjem socialnega, javnega, kulturnega in političnega, festival postal referenčen tako pri umetnikih kot kuratorjih, doma in po svetu. Procesi še zdaleč niso zaključeni, včasih imamo občutek, da gremo korak, dva naprej, tri nazaj, pa spet malo naprej, zdaj je postalo že cepetanje na mestu vprašljivo. Tranzicijski časi so obetali veliko, a spremenilo se je bore malo. Reforma javnega sektorja se ni zgodila, razcvet 90-ih se je pridušil, oblasti so nas vedno tolerirale, včasih tudi vzpodbujale, a na žalost niso znale ali hotele zajahati smelega vala in razcveta mlade generacije konca devetdesetih in omogočiti stabilnih in sistemskih pogojev delovanja, da bi se vsi ti Mladi levi in njihov potencial lahko razvijali. Mednarodni trg pa je mnoge med njimi, željan vedno nove mlade krvi, največkrat preprosto izpljunil.

Program, mreženja, Balkan, Evropa, svet
V kulturi, sploh pa v gledališču, ni moč delati sam. Že sama produkcija in ustvarjanje predstav in kako jih pripeljemo do občinstva in nenazadnje končno uživanje v njih, je kolektivno izkustvo. Na festivalih to pride še posebej do izraza, saj se ustvari vzdušje, kjer postanemo na nek poseben način povezani vsi: kot da bi sam zrak trosil nevrone empatije, da si nekako zlezemo pod kožo in smo pripravljeni sprejemati, premikati meje običajnega, pogledati z drugega zornega kota, deliti več kot običajno. Na Mladih levih se to še posebej pozna, saj delamo vse na nek zelo oseben način in skupaj. V vsaki izdaji festivala se zrcalijo ideje in projekti, ki jih delimo za Bunkerjevo kuhinjsko mizo (že od nekdaj si drug drugemu kuhamo in mnogokrat s kuhalnico v roki debatiramo med sabo, z umetniki, gosti), pa na potovanjih in festivalih, kamor so poleg Mojce in Irene vedno bolj vabljeni praktično vsi ustvarjalni sodelavci Bunkerja – vsak vodja svojega projekta: Tamara Bračič Vidmar (najmlajša je vstopila v ekipo in se nas še kar drži, vse jo zanima, najboljša izvršna producentka, ki ima edina živce parlamentirati, ko že vsi obupamo, zdaj PR-ovka Bunkerja in koordinatorka mreže Balkan Express), Alma R. Selimović (najpametnejša, najsposobnejša in najbolj srčna med nami, v njene čevlje je najtežje stopiti, ko preskakujemo funkcije, a z njo je najbolj fino mleti o kulturni politiki in sladoledu hkrati, zdaj šefica razvojnih programov v Bunkerju), Katarina Slukan (mi je blizu, ker je ciganka kot jaz, nomad po duši, a mnogo bolj občutljiva in globoka, šefica vseh izobraževalnih projektov) pa Maja Vižin (najbolj zanesljiva in z najbolj pretanjenim humorjem, ko ga najmanj pričakuješ, obliž na rano, zdaj šefica ekoloških projektov in producentka Betontanca), pa Samo Selimović, (edini moški, ki, roko na srce, zdrži v tem ženskem brbotanju, naš razumnik in anarhist, edini zares političen, hkrati pa najbolje kuha, vodja našega najkompleksnejšega projekta Sostenuto), včasih mora na pot tudi Liljana Briški (naša najboljša administratorka do zdaj, ki ima zadosti trdo kožo, da nanjo usujemo vse, po pravici in krivici), pa seveda Tanja Radež, naša iskriva dobra vila, ki ji nikoli ne zmanjka idej, umetnica in oblikovalka. Pa moja najtesnejša in najdolgoletnejša sodelavca Mojca Jug in Igor Remeta, ki sta v Bunkerju od samega začetka. Mojca je iz tajnice prerasla v umetniško direktorico elektrarne, nepopustljiva je v svojem pravičništvu, najboljša zgodbarka, v mednarodnem prostoru plava kot riba v vodi, ima neprecenljiv, vedno svež pogled in nos za ljudi, predstave, koncerte. Z Igorjem sem delala že v Gleju, iz stage hands se je razvil v enega najbolj iskanih in iznajdljivejših tehničnih direktorjev. V rokavu ima vedno rešitev za vse, še najraje, ko zgleda popolnoma neizvedljivo. Pa naši fantje, ki znajo naredit iz vsega oder, prizorišče, teater, Andrej Petrovčič, Duško Pušica in Tomaž Žnidarčič. Če sem se česa naučila skozi vsa ta leta je, da je potrebno čim prej prepustiti odgovornost, zaupati in delegirati delo mlajšim kolegom, da vsak čim hitreje pade v projekt in ga izvede, tako vsebinsko, organizacijsko kot nadzor nad budgetom. Potem lahko kaj hitro mlajši kolegi delegirajo delo novejšim, kar ravno počne naša nova moč, vesela in dinamična Janja Buzečan, in potem vsi ti kot v kaki pajkovi mreži naprej delegirajo drugim prostovoljcem. Tako vedno ne samo vsi vemo, kaj delamo, si hkrati tudi prihranimo, česar nam ni treba, smo pa lahko mirni, da bo narejeno. Tako lahko po potrebi vskočimo v delovne procese drug drugega, se navdahnjena, včasih potolažimo, podpremo, osvežimo z novimi idejami. Kot da bi v nekem hipu vsak projekt postal mnogo večji od nas samih in je izpolnitev ega vsakega izmed nas ne v hierarhični lestvici, temveč v idejah in zadoščenju, ko nekaj dobro speljemo. Mladi levi so že dolgo večji od nas samih. Seveda najprej v sublimnem, umetniškem in v tem, kaj prinašajo v slovenski prostor, a ta srčen odnos ekipe med seboj in do umetnikov je nalezljiv, prav tako do občinstva, prostovoljcev, celo novinarjev. Vsi nekako postanemo bolj odprti, pozorni in naklonjeni. Tudi samo programiranje je tako, seveda na koncu Mojca, Irena in jaz damo končno besedo, a samo izbiranje predstav, sledenje določenim umetnikom, odkrivanje trendov, je posledica dolgoletnih procesov sodelovanja, mreženj tako v domačem, kot tudi v mednarodnem prostoru. Nikoli se že v naprej ne zamejujemo s temami in se postavljamo pred vizijo umetnika, smo kot lovilci metuljev v stalni preži in razpiramo občutljivost na vse strani, da bi ujeli tisto, kar je aktualno, relevantno, kar bi lahko rezoniralo z našo publiko in prostorom. Bunker ima svoje antene razpredene po vsem svetu in bolj ko se akterji Bunkerja udeležujejo seminarjev, festivalov, mrežnih srečanj, večja je naša socialna mreža. Najprej je bila tu mati mreža IETM, okno v svet, ki vključuje več kot 500 producentov, direktorjev festivalov, gledališč in institutov, večinoma iz Evrope, zadnja leta pa vse več tudi iz Afrike, Kanade, Azije; vseh intenzivno angažiranih v transnacionalnem sodelovanju. Članstvo in srečanja v tej mreži so nam že dolga leta neizmeren vir informacij, polja izmenjave, podpore in skupnega angažmaja. Sodelavcem Bunkerja so srečanja te mreže postala ena bolj priljubljenih delovnih destinacij. Prav znotraj te mreže so se rodili še drugi, interesno bolj fokusirani, a za razvoj festivala Mladi levi izjemno pomembni manjši konzorciji. Na primer ravno mreža Junge Hunde (za razvoj mladih), kasneje D.B.M. – Danse basin Mediterrannee, ki je leta vzpodbujala razvoj plesa v sredozemskem prostoru, kjer se stvari dostikrat razvijajo počasneje kot na bogatejšem severu. Zelo nam je pomembna tudi mreža Balkan Express, dolga leta neformalna, v kateri je Bunker angažiran že od samega začetka in služi kot platforma novim povezavam in solidarnostim znotraj in s prostorom Balkana. Prav umetnikom iz balkanskega prostora na Levih namenjamo posebno pozornost in marsikateremu je bil festival odskočna deska. Pa mreža Network 2020 - Thin Ice, zdaj Imagine 2020 – Arts and Climate Change, ki spodbuja umetnike v angažiran odnos do klimatskih sprememb. Te mreže in mreženje samo, kot način delovanja, so izjemno pomembne, tako za sam program, kot tudi skozi skupni angažma, in nenazadnje je bil preko teh mrež festival Mladi levi vsa pretekla leta deležen sredstev Evropske komisije, največ iz programa Kultura.

Stanje stvari
Če so bila devetdeseta nabita z energijo, polna pričakovanj, dobre volje in upanja na boljše čase v ustvarjanju skupnega prostora, je splošno vzdušje v Evropi in pri nas danes mnogo bolj zatohlo. Želeli smo več pravic, svobode, a dobili trg in tekmovanje. Vlada neko malodušje, predanost v usodo in strah, cenzura in samocenzura, ki se vse bolj pojavljata na vsakem koraku, ne samo v umetnosti, temveč tudi v drugih družbenih sferah, izvirata iz našega strahu, da bi si priznali, da smo zatajili, da sta pohlep in napuh prevladala nad sočutjem, empatijo. Ravno zdaj, ko bi potrebovali vse naše znanje, kreativnost in pogum za soočenje z multiplicirajočimi se posledicami kriz, ki niso samo finančne, socialne in okoljske, predvsem jim kar ni videti konca. Soočamo se z vse večjimi finančnimi rezi za kulturo, znanost, izobraževanje in socialne pravice, zapiranjem v nacionalne kontekste, vse večjo neenakostijo med peščico tistih, ki imajo vse, in tistimi, ki imajo vse manj ali nič, z razkorakom med potrošnjo in razpoložljivostjo virov, predvsem pa z nezadostno ureditvijo sveta, ki ponuja vse premalo odgovorov na vse nove izzive. Lahko še govorimo o tem, da sta ravno umetnost in kultura tisto zadnje polje svobode, kje so spremembe možne? Lahko to naredimo sami? Dvomim.

Kako naprej?
Iz osebne izkušnje, morda tudi zaradi vse večjega posvečanja Feldenkraisovi metodi, ki prisega na vseživljenjsko učenje, govori o ozaveščanju skozi gib, o artikulaciji sprememb, ki preko razbijanja in ponovnega integriranja ustaljenih gibalnih, emotivnih in čutnih, predvsem pa miselnih vzorcev, ustvarjamo nove; menim, da lahko reartikuliramo načine našega družbenega vedenja. Kadar izpostavljamo naše možgane vedno istim vzorcem, tudi na isti način reagirajo. Bolj ko se izpostavljamo novim okoliščinam, izzivom, več možganskih povezav so naši možgani sposobni. Več dajemo prostora razvijanju dinamične domišljije, več idej in novih povezav smo sposobni realizirati. Tako kot pred petnajstimi leti sem zopet pred novimi razpotji, novimi tveganji. Kako artikulirati kaj ta skupni prostor pogreša in kaj so naše nove zgodbe? Če verjamem v osebne spremembe, v še neizkoriščene potenciale v vseh nas, lahko verjamem, da imamo tudi kot družba še vedno izjemno veliko možnosti razvoja, učenja in odkrivanja kako živeti skupaj.

Če smo se v prvih letih v Bunkerju bolj povezovali z nam podobnimi festivali in organizacijami, nam postaja vse bolj jasno, da kultura in umetnost ne moreta več ostajati v svojem samozadostnem mehurčku in funkcionirati kot doslej. Potrebno bo veliko novih oblik sodelovanj, idej in soočenj v iskanju skupnih odgovorov. Skozi mednarodni projekt Sostenuto, ki je raziskoval, do katere mere je lahko kultura gonilo ekonomskega in socialnega razvoja in v katerem smo v Bunkerju raziskovali možnosti revitalizacije naše neposredne okolice, soseske Tabor, s središčem v Stari mestni elektrarni, smo že začeli iskati skupne lokalne odgovore na globalna vprašanja. Ustanovili smo Kulturno četrt Tabor, s skupino ProstoRož pomagali revitalizirati Park Tabor (kot dinamičen prostor druženja in izmenjave) in zapuščeno gradbišče na Resljevi skupaj s Kudom Obrat pomagali spremeniti v skupnostni vrt Onkraj gradbišča. Veliko smo se naučili in spremenili način našega delovanja. Mreženje in iskanje novih zavezništev je postalo pomembno ne samo v mednarodnem, temveč tudi v lokalnem, neposrednem okolju. Še bolj kot prej je festival Mladi levi postal prostor srečevanj in kresanja idej v vse smeri, srečanje z umetniki z vsega sveta, strokovno javnostjo in lokalnim občinstvom, kjer se skozi nove pobude in mikropolitike upiramo pojavom globalnega.

Kljub žalostnim napovedim, da se je kriza šele dobro začela, se ne nameravamo predajati katastrofizmu in apatiji. Ekipa Bunkerja je v pripravljenosti, razpredena skozi različne veje umetnosti, kulture, pa tudi izobraževanja, urbanizma, sociale in ekologije. Pripravljeni smo na nove izzive in odpiranje novih debat in ustvarjanje novih orodij za transformacijo. Festival Mladi levi bo še vedno vrhunec in krona delovanja zavoda Bunker in bo služil utiranju prostora za prepotrebne spremembe v skupni odgovornosti pri ustvarjanju sveta, v katerem imajo kakovost življenja in solidarnost smisel in pomen.

O spominu …
Obujati spomine mi je vedno fino, včasih ker rada podoživljam, drugič so mi v oporo, ko se soočam z »zdaj in jutri«. O spominu obstaja veliko nesporazumov, eden izmed njih je, da se zavedamo izkušenj iz preteklosti, da so naši možgani sposobni odslikavati izkustva in dejstva, ki so varno spravljena v predalčke, od koder jih po potrebi neokrnjene potegnemo. Struktura spomina je bolj kompleksna in občutljiva, čustvena, nanjo vplivajo notranji in zunanji dejavniki, subjektivni in objektivni, ki se sklanjajo in zlagajo s preteklostjo, sedanjostjo in so že hkrati nekakšna anticipacija prihodnosti. In ker je ravno scenska umetnost ena izmed najbolj efemernih oblik umetnosti, je vsakršno zgodovinjenje izmuzljivo, prepleteno z domišljijo, doživljanjem sedanjosti, strahovi in hrepenenji. Vsak festival, vsaka predstava, vsak pogovor in vsako, tudi mimobežno, srečanje ima vedno priložnost, da živi dlje v vsakomur izmed nas. Ti gibljivi in iz dneva v dan spreminjajoči se spomini, nekaj fotografij in še manj filmov pa je po festivalu edino, kar ostane. Pa jih skušajmo ujeti, kakor jih vidimo zdaj.

***

Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.

• Urednici: Irena Štaudohar, Alma R. Selimović
• Oblikovala: Tanja Radež
• Uredniški odbor: Nevenka Koprivšek, Irena Štaudohar, Alma R. Selimović, Tamara Bračič Vidmar, Maja Vižin, Tanja Radež
• Lektura: Eva Horvat
  
  

Povezava na zbornik: Levopis (pdf)