Ko je imel Francis Scott Fitzgerald sedem let, nihče od sošolcev in prijateljev ni prišel na njegovo rojstnodnevno zabavo. Čeprav so bili vsi povabljeni. Mama je razočaranemu dečku zato dovolila, da je sam pojedel vso torto s svečkami vred. Ni čudno, da je Scott začel sanjati o tem, da bo nekoč obiskoval največje zabave, na katerih bo najljubši gost. Postal je neusmiljeno ambiciozen. Ameriški sanjač. Želel je postati najboljši študent na Princetonu, najboljši športnik, in ko se je začela vojna, je sanjal o tem, da bo postal vojni heroj, junak. Vse je klavrno propadlo. Zato se je oprijel tistega, kar je znal najbolje: odločil se je, da bo bogat in slaven pisatelj. Zaljubil se je v lepotico in bogato dedinjo Ginevro King. Ko jo je nekoč obiskal na njenem razkošnem domu, mu je oče neprijazno dejal: »Revni fantje se ne poročajo z bogatimi dekleti.« Prav te besede je Fitzgerald kasneje vključil v Velikega Gatsbyja in do konca življenja je hranil Ginevrina ljubezenska pisma.

Nekaj let kasneje je našel svoje zlato dekle, po katerem so hrepeneli vsi moški. Zelda Sayre je bila hči vrhovnega sodnika. Bila je lepa, divja in dramatična, že pri sedemnajstih je kadila, pila in moške spravljala v blaznost. Fitzgerald je odšel v New York in delal v reklamni agenciji, vendar ni zaslužil toliko denarja, kot je sanjal, zato je Zelda prekinila zaroko. Tri dni skupaj je pil, se vrnil k staršem in začel pisati roman. Imel je neverjetno disciplino. Pisal je od šestih zjutraj do šestih zvečer. Prvo poglavje je obesil kar na zavese, da ga je imel ves čas pred očmi.

Roman Tostran raja je čez noč postal velikanska uspešnica. Govoril je o upanju in strahovih mlade povojne generacije, o zabavah, na katerih se fantje in dekleta poljubljajo, kar je bilo za tiste časa nekaj nezaslišanega. Prvemu poljubu je nekoč vedno sledila zaroka. Knjiga je bila razprodana, a vendar je triindvajsetletni Fitzgerald resnično slaven postal šele po različnih škandalih, v katere sta se zapletala z Zeldo, s katero sta se končno poročila. Postala sta najbolj priljubljeni in najlepši ameriški par. Imela sta veliko denarja, saj je bil Fitzgerald eden najbolj plačanih pisateljev v državi, živela sta v najlepših hotelskih apartmajih, vendar sta se morala ves čas seliti, saj so bile njune zabave tako glasne, da so motile vse ostale goste. Ko ju je Dorothy Parker nekoč videla na ulicah New Yorka, je zapisala: »Videti sta bila, kot da bi pravkar stopila izpod žarečega sonca. Njuna mladost je bila presunljiva in vsi so ju želeli spoznati.« Plesala sta po mizah v hotelu Waldorf Astoria, oblečena sta skočila v vodnjak pred Plazo, se pol ure vrtela v vrtljivih vratih v hotelu Commodore. Ljudje so razgrabili časopise, v katerih so pisali o njunih ekscesih, novinarji so ju spraševali za mnenje o stvareh, o katerih nista vedela prav nič.

»Nihče drug ne bi mogel preživeti življenja, kakršno sva živela,« je govorila Zelda. Bila sta pop zvezdnika. Živela sta za javnost. Fitzgerald je nekoč povedal, da ne ve več, ali sta z Zeldo resnična človeka ali le osebi iz romana.

Deset let kasneje je v eseju, ki ga je objavil v reviji Esquire, prezgodaj postaran in razočaran Fitzgerald opisoval življenje v dobi jazza. Njegovo pisanje je polno nostalgije in ironije. Kot pravi, mladih ljudi politika takrat sploh ni zanimala, saj je to bilo obdobje čudežev, umetnosti, ekscesa in satire. »Beseda jazz je najprej pomenila seks, potem ples in potem glasbo.« To je bil čas, ko je vsak, ki je imel talent, lahko postal junak, kot da bi prišel iz vojne, kot najpogumnejši heroj. In nič hudega ni bilo, če si bil brez denarja, saj so bili šarm, lepota in eleganca v tej družbi vredni veliko več kot denar. Borza je cvetela, vsak je lahko imel denar. Zgodilo se je, da je bil natakar, ki mu je stregel, veliko bogatejši od najbolj slavnega pisatelja v državi. Fitzgeraldov brivec je na primer čez noč obogatel, saj je z delnicami zaslužil več kot pol milijona dolarjev, zato je pustil službo in odpotoval na Florido.

Fitzgerald se v eseju spominja, kako se je neke poletne noči, po eni od divjih zabav, na strehi taksija peljal po neskončni zapuščeni peti aveniji. Na obzorju, med nebotičniki, je že žarela rožnata jutranja zarja, on pa je imel vse, kar si je kdaj koli želel, in vedel je, da nikoli več ne bo tako srečen, kot je bil v tistem trenutku.

A vendar je sreča še nekaj časa trajala – mlada zakonca Fitzgerald sta osvojila še Evropo. Najprej sta odšla v Pariz, ki je bil v tistem času zatočišče pametnih in nadarjenih Američanov, kasneje še pod vroče sonce Azurne obale. V Parizu je Fitzgerald spoznal Jamesa Joycea in se mu patetično vrgel pred noge: »Kako je biti tako velik genij? Tako vznemirjen sem, da sem vas srečal, da bi se lahko zjokal!« Pijan je gostom na zabavi zagrozil, da bo skočil z balkona, če mu ne bo Nora Joyce dejala, da ga ljubi. Joyce, ki je sicer tudi sam rad globoko pogledal v kozarec, je Sylvii Beach takrat zašepetal: »Ta mladenič je nor!«


Foto: Mare Mutić
Nekega dne je v baru Dingo spoznal še dokaj neznanega pisatelja Ernesta Hemingwaya in rodilo se je čudno tekmovalno prijateljstvo, polno divjih pijanskih prepirov. Mlademu pisatelju je Fitzgerald pomagal urediti roman Sonce vzhaja in zahaja (1926), kar je Hemingway rad zatajil; Fitzgeraldu je namreč zavidal njegovo slavo in izjemen pisateljski slog. Zelda je ves čas sumila, da imata Scott in Hemingway ljubezensko oziroma spolno razmerje.

V spominih na pariška leta, v knjigi A Moveable Feast, Hemingway zelo neprijazno piše o svojem prijatelju. Opisuje ga kot hipohondra in pijanca, ki slabo prenaša alkohol. Obtoži ga, da je vedno bil strahopetec, ki se je rad prilizoval tistim, ki imajo denar, da je damski kužek, ki se rad zvije v bogataška naročja, da ima prekratke noge in motne oči. Fitzgerald je v tistem času pisal kratke zgodbe za ameriške revije, za katere so mu izplačevali bajne honorarje. Hemingwayu se je to zdelo nezaslišano, popolna izdaja pisateljskega poslanstva: »To je navadno kurbanje!« Zdi se, da je Hemingway zgodbo napisal le zato, da bi lahko žalil Fitzgeralda. Ves čas o njem piše, kot da je poženščen slabič, češ da ima nežne irske ustnice, »ki bi bile, če bi jih imela ženska, lahko znamenje lepote«, ali pa da se, ko pijeta vino kar iz steklenice, tega veseli »kot dekle, ki gre prvič plavat v bazen brez kopalk«. Piše celo o tem, da mu je Fitzgerald priznal, da v postelji ne more zadovoljiti Zelde. A vendar je bralcu na koncu jasno, da je Hemingway le slab prijatelj, da se za vsemi temi besedami skriva nesamozavestni nasilnež, čigar duša je »temnejša kot granit iz Zimbabveja«.

Fitzgeraldova zvezda je počasi začenjala ugašati. Neutrudno je pisal novo knjigo, za katero je verjel, da ga bo znova pognala v orbito slave in da bo najboljši ameriški roman. Aprila leta 1925 je izšel Veliki Gatsby. Knjigo je najprej poslal v branje svojim prijateljem: Edith Wharton je bila navdušena, prav tako T. S. Eliot, Gertrude Stein mu je napisala, da ji je všeč, ker ima roman v sebi toliko lepote in nežnosti. A kritiki so roman raztrgali. Zdelo se jim je, da je bil Fitzgerald od nekdaj le modna muha, precenjen pisatelj. Zgodba se jim je zdela preveč zapletena, ženski liki nesimpatični, niso vedeli, ali gre za kriminalni roman, saj je v njem toliko nasilnih smrti in dirkanja z avtomobili, ali je to le zelo čudna ljubezenska zgodba. Nekaj let po izidu knjige je borza padla, bogastvo je izpuhtelo, Fitzgeraldov brivec se je vrnil v službo. Nikogar ni več zanimal roman o tem, kako živijo bogati ljudje in hodijo z ene zabave na drugo. Fitzgerald je začel še bolj piti; eden od znancev, ki ga je videl po dolgem času, ga je opisal kot uničenega človeka s trzajočim obrazom in izrazom kruto pretepenega otroka. Zelda je postajala vse bolj nepredvidljiva; odločila se je, da bo postala balerina, plesala je, dokler ji niso začele krvaveti noge, zbolela je za anoreksijo in doživela živčni zlom. Večkrat je poskušala storiti samomor, ponesreči je zažgala hišo, ki jo je najel Fitzgerald, zdravniki so ugotovili, da je shizofrenik, zato so jo poslali v sanatorij v Severni Karolini.

Fitzgerald se je preselil v Hollywood, živel je v hotelu s poetičnim imenom Alahov vrt in začel pisati scenarij z naslovom Šminka, ki so ga producenti zavrnili. Posnel je tudi poskusno snemanje za eno od vlog v filmu, vendar je bil zelo slab igralec, zato so ga odpustili. Ker je vedno bolj pil, ga je mučila nespečnost (tudi o tem je napisal izpovedni esej z naslovom Sleeping and Waking), ni več mogel načrtovati daljših zapletov, zato je bolj ali manj pisal le še kratke zgodbe. Leta 1934 je končal roman z naslovom Nežna je noč (Tender is the Night), ki je prav tako doživel porazne kritike. Romana Ljubezen zadnjega tajkuna (The Love of the Last Tycoon) ni nikoli dokončal.

Še vedno je veliko razmišljal o minljivosti svetlobe, o preteklem času, ko sta bili ljubezen in slava nekaj samoumevnega. Spominjal se je, kako se je nekoč v dvajsetih letih vozil po vijugasti cesti nad Monte Carlom. Ni gledal svetlečega mesta v dolini, ampak v mladega fanta, ki ga je videl nekje v zatilju svoje zavesti, videl ga, je kako reven, v čevljih, ki so imeli podplate iz kartona, hodi po newyorških ulicah. Zdelo se mu je, da je spet ta fant. Bil je srečen, da je z njim lahko delil njegove sanje, kajti sam jih ni več imel. Natančno je vedel, da nikoli več ne bosta ena in ista oseba, kot sta bila nekoč, »ko sta se izpolnjena prihodnost in izgubljena preteklost pomešali v čudovitem trenutku in se je življenje dejansko spremenilo v sanje«.

Pokaži mi junaka in napisal ti bom tragedijo, je eden najbolj znanih Fitzgeraldovih stavkov. Ko prebiramo Fitzgeraldove biografije, listamo njegove izjemne samoizpovedne eseje, je jasno, da je v Velikem Gatsbyju veliko Fitzgeralda. Da je to roman o dečku, ki je ostal sam na zabavi za sedmi rojstni dan, o fantu, ki ni bil dovolj bogat, da bi se lahko poročil s svojo ljubeznijo, zato je z velikansko žlico zajel življenje. Gatsby je zgodba o romantiku, o ambiciji, o želji, o tem, da je življenje lahko izgubljeno, če imamo idealizirano podobo samega sebe. O tem, da je Fitzgerald v zadnjem desetletju svojega življenja sanjal samo še o preteklosti, ko je bil slaven in lep; bil je le čolni proti toku, ki ga je nenehno nosil nazaj v preteklost. Sam je dejal, da se sploh ne spomni, kako je napisal Velikega Gatsbyja, tako zelo je bil zatopljen v zgodbo.


Foto: Mare Mutić
Obožujem ta roman, vame vstopa s svojimi podobami, junaki in barvami, kot da bi se skozi njega peljala v odprtem rumenem avtomobilu. Vidim sobo, v kateri se vrtinčijo zavese in v kateri se zaradi tega zdi, da vsi navzoči lebdijo pod stropom, gledam napudrano roko Jordan, skozi katero se še vedno vidi njena od sonca porjavela koža, blešči se mi od jabolčno zelenih, koralnih in nežno oranžnih srajc, ki jih Gatsby meče iz omar, da bi jih lahko videla Daisy, s kotičkom očesa opazim cele zaboje ožetih rumenih limon in oranžnih pomaranč, iz katerih so pripravljali koktejle in ki jih služabniki odnašajo z zabave. Fitzgerald namreč ta svet opisuje, kot da je režiser, hitro ali čisto počasi se glavni junaki oddaljujejo ali približujejo objektom svojega poželenja, vidimo jih iz ptičje perspektive, se do njih spuščamo iz oblakov ali pa jadramo po modrem morju vse do globine njihovih oči. Tako natančno opisuje obleke, pijače, hotele, popevke. Ali obstaja še bolj filmski in zabaven dialog od tistega, ko Jordan razlaga, zakaj vozi avtomobil tako hitro in neodgovorno? Fitzgerald je mojster slikanja z besedami. In kljub vse tej slikovitosti so nam jasni vsi kontrasti: med revnimi in bogatimi, željami in dolgočasjem, sanjami in praznino.

Umrl je leta 1940 po težkem srčnem napadu. Star je bil komaj 44 let. Še njegov pogreb je bil tak, kot Gatsbyjev. Duhovnik ga ni želel pokopati v družinskem grobu v Marylandu, češ da ni bil nikoli dober katolik, zato so ga pokopali na protestantskem pokopališču. Duhovnik sploh ni vedel, kdo je, na pogreb je prišlo le petnajst ljudi. Močno je deževalo. Manj kot osem let po moževi smrti je Zelda umrla v požaru, ki je izbruhnil v umobolnici.

***

Drugi najbolj znani Fitzgeraldov stavek je, da v ameriških življenjih ni drugega dejanja. A njegov največji roman ga je vseeno imel. V skladiščih njegovega založnika so se že od izida kopičili neprodani izvodi Velikega Gatsbyja. Zadnji ček, ki ga je pisatelj dobil za avtorske pravice malo pred svojo smrtjo je znašal borih 13 dolarjev.

Ko se je začela druga svetovna vojna, se je skupina založnikov, tiskarjev in knjižničarjev zbrala v New Yorku. Odločili so se, da vojaki na fronti nujno potrebujejo dobro branje, da bodo lahko pozabili na vse strahote. Izbrali so 1000 različnih naslovov: od Moby Dicka do kriminalk, od Odiseja do Velikega Gatsbyja. Natisnili so več kot milijon žepnih knjig in jih poslali na fronto, letala so jih metala vojaškim ujetnikom v nemških in japonskih taboriščih. Eisenhower je poskrbel, da so vsi vojaki, ki so sodelovali pri izkrcanju v Normandijo, v svojem žepu nosili knjigo. Tik pred veliko bitko so mnogi brali Velikega Gatsbyja, ki ga po tem nikoli več niso prenehali tiskati.

In tista zelena luč na Daisyjinem pomolu, na drugi strani zaliva, se še vedno izmika, a nikoli ne ugasne. 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1209 Kb)