Bezgova pravljica je zgodba o spominu in nastajanju pravljic. Andersen se v njej igra s časom, ki ga pretaka iz preteklosti v sedanjost in iz sedanjosti v prihodnost, kot bezgov čaj iz čajnika v skodelico in spet nazaj v čajnik. In v trenutku se nam zazdi, da ima pravljica več dimenzij, da gre za zgodbo v zgodbi.
Tudi prostor je v pravljici majhen in velik hkrati. Glavni junak, prehlajeni deček, v njej potuje iz enega geografskega prostora v drugega, s takšno lahkoto kot lastovica, ki jeseni iz severa leti na jug. Prostor je zanj kot menjava letnih časov. Svet se mu v nekem trenutku zdi neskončno vesolje, že v naslednjem pa je kot filigransko izdelana miniaturna igrača, ki jo lahko spravi v šatuljo.

Andersen nam pravzaprav pripoveduje o tem, da je otroštvo najbolj učinkovit čas za burjenje domišljije. In kot ugotavljajo znanstveniki, prostor in čas v otroštvu dejansko dojemamo drugače.

Mladi ameriški nevroznanstvenik David Eagleman, ki proučuje čas, nam razodene, zakaj se nam zdi, da se svet, ko smo še otroci, vrti počasi, ko pa se staramo, vse teče hitreje. Otroku je namreč vse kar se dogaja okoli njega nekaj novega, zapomniti si mora vsak delček tega, kar doživlja. In več kot je novih stvari, daljši je trenutek. Ko nam je svet že znan, možgani shranjujejo manj informacij in zdi se nam, da vse poteka hitreje. Poglejmo si primer iz vsakdanjega življenja: Ko se po neki poti vozimo prvič, se nam zdi zelo dolga, ko jo že poznamo, nam potovanje po njej mine hitreje. Prav zato se nam zdi, da poletja v otroštvu trajajo večno, ko smo starejši, pa minejo, medtem ko dremljemo na poletnem vrtu. Andersen te izkušnje lepo ujame v podobe Bezgove pravljice.

Od vseh spominov, ki jih imamo, so prav tisti na naše otroštvo najbolj živi. Saj, ko smo majhni, šele spoznavamo svet okoli sebe. Takrat se nam zgodijo zelo pomembne stvari in vse nam je novo. Svet se nam zdi majhen, kot pravi pisatelj Vladimir Nabokov, tako majhen, da bi ga lahko vtaknili v kengurujevo vrečo.
Nabokov v svoji avtobiografiji Govori, spomin, ki velja za eno najlepših knjig o otroštvu in ki jo imamo prevedeno v slovenščino, opisuje, da se spomni, kdaj je prvič razmišljal o svojem jazu. To se je zgodilo v trenutku, ko je dojel, da sta mama in oče starejša od njega, da čas teče naprej, da ga premika neznana sila in da je čas premični medij, ki si ga deli z drugimi ljudmi, »kot si navdušeni kopalci delijo lesketajočo se morsko vodo«.
Še nekaj je značilno za naše spomine iz otroštva. Sestavljamo in utrjujemo jih skupaj s svojimi bližnjimi in starši. Psihologi svetujejo, naj se z otroki čim več pogovarjamo. Ko z njimi klepetamo o preteklosti, jim pomagamo pogledati nase v minevanju časa. Te trenutke si bodo bolj zapomnili in se jih v prihodnosti lažje spomnili.

Otroci imajo radi, če jih sprašujemo o tem, česa vse se spomnijo iz svojih kratkih življenj. Všeč jim je, če jih vzpodbujamo k dovzetnosti za čutne dražljaje. Nabokov se v svoji knjigi spominja kako mu je njegova mama ves čas slikala akvarele, mu kazala ptice, ga učila o naravi in mu ob jutrih na blazino v postelji prinašala dišeči španski bezeg. Tudi Andersen v Bezgovi pravljici aktivira vsa čutila dečka, saj še bralci vonjamo njegov bezgov čaj ali v laseh začutimo rumene bezgove cvetove, kot takrat kadar pomladi sedimo pod tem grmom. »Najčudovitejše pravljice zrastejo iz resničnega«, dečku pravi vila, ki ga popelje na potovanje.

Spomin ima še mnogo pravljičnih fenomenov, včasih je kot severni sij, ki nebo spremeni v tridimenzinionalni prostor in naelektri naše telo. Nevrologi ugotavljajo, da so naši najbolj intenzivni spomini iz otroštva velikokrat obsijani z žarečo svetlobo. Tega se zavedajo tudi pravljičarji ali filmski režiserji, ki prizore reminiscence velikokrat prikazujejo v beli svetlobi. Spomini so v takšnih prizorih svetli zato, ker jih kot potapljači potegnemo na kopno zavedanja iz globokega temnega mentalnega oceana. Slikarka Georgia O'Keeffe, ki je v starejših letih živela in ustvarjala pod žgočim soncem v Novi Mehiki, je trdila, da jo ta žareča svetloba privlači, ker so z njo obsijani njeni prvi spomini.

Ko danes beremo knjige o nevrologiji in spominu ter prebiramo Bezgovo pravljico se nam zdi neverjetno, kako precizno je znal v njej Andersen opisati delovanje spomina. Ta čuden občutek v dečku, ko se hkrati zaveda preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kajti spomin deluje natanko tako. Ko se spominjamo otroštva, recimo nekega trenutka, ko smo bili stari sedem let, smo v bistvu dve bitji hkrati – to kar smo zdaj in to kar smo bili takrat. Obe bitji v nas imata pri spominjanju svojo besedo. In spomin je sestavljen iz naših trenutnih in preteklih čustev, naše vizije o prihodnosti, naših želja in izkušenj. Ta povezava sedanjosti in preteklosti sestavi naš spomin.

Spomin je umetnik in vsak človek je zgodbar svojih avtobiografij. In s pomočjo spomina vidimo čas. Tako kot prehlajeni deček.

Iz gledališkega lista uprizoritve