Marius Schiener (1972) je avstrijski gledališki režiser in igralec, ki je poleg igre študiral še gledališke vede ter nemško literaturo. Je soustanovitelj in umetniški vodja gledališča Theaterherbst, poleg tega pa deluje tudi kot profesor igre na dunajskem Konservatoriju.

Ali je dunajska oziroma avstrijska kultura tudi kultura smeha in dobrega humorja?

Avstrija kot taka nima zgodovine, na katero bi lahko bila ponosna, vendarle pa mislim, da imamo Avstrijci dober smisel za humor. Še posebej na Dunaju, kjer so prisotne različne zvrsti humorja, od satiričnega do črnega. Seveda bi lahko bilo humorja še več. Avstrijci se od Nemcev razlikujemo tudi po tem, da se znamo nasmejati samemu sebi, medtem ko to v Nemčiji ni stalna praksa. Avstrijci se smejimo na svoj račun, se norčujemo na svoj način in ja, imamo neke vrste smejalno kulturo. In če pomislim na dunajski humor, potem pomislim na dunajski kabaret, Kabarett Simpl in tako naprej. Imamo ogromno slavnih humoristov in kabaretistov, ki so pisali slovite skeče.

Kako je pa s sodobno avstrijsko komedijo? V spomin sem se trudila priklicati sodobne avstrijske avtorje, ki bi se ukvarjali s komedijo, vendar neuspešno …

Na to temo sem veliko govoril z znamenitim strokovnjakom za literaturo Wendelinom Schimidtom Denglerjem. Prišla sva do ugotovitve, da gre za nek »problem«, ki ni le avstrijski, ampak tudi nemški, saj je bilo v zadnjih tridesetih letih napisanih zelo malo besedil, ki bi lahko natančno ustrezali definiciji komedije. Mogoče gre celo za problem, ki je prisoten na evropski ravni. Govorim za primer prave, literarne komedije, kar se tiče burleske oziroma neke komercialne, zabavljaške komedije v smislu »O moj bog, mož prihaja, dajva se skrit pod posteljo«, je situacija povsem drugačna, tukaj je spekter širok. Po drugi strani pa je tudi svet, v katerem živimo, in vloga gledališča v njem nekaj povsem drugačnega od časov, ko je nastajala komedija v polnem pomenu besede. Vlogo gledališča kot prostora skupinskega smeha, smejanja v skupnosti sedaj prevzemajo drugi masovni mediji, na televiziji se pojavljajo sitkomi, ki simulirajo smeh. Tukaj se mi spet zdi, da gre bolj kot za čas (torej za to, kdaj se je treba smejati), za občutek, da se smeješ v družbi, kljub temu da pred televizorjem ali računalnikom najbrž sediš sam. Če preidem nazaj na komedijo in njeno vlogo v sodobnem gledališču, je ta prevzela neko drugo obliko, ki ne ločuje strogo med žanri, ampak vsebuje elemente obojega. Tako avtorji ne želijo samo spravljati v jok, ampak tudi zabavati.


Foto: Reinhold Hartl-Gobl
Ste umetniški direktor gledališča Theaterherbst, ki vsako leto v središče postavi sodoben tuj dramski tekst. Kako je prišlo do izbora takšnega fokusa?

Gledališče je bilo ustanovljeno pred sedmimi leti v mestecu Gmünd, ki je bilo svoj čas razdeljeno na dva dela, en je bil avstrijski, drugi pa češki. Sedaj te meje več ni. Odločili smo se ustanoviti festival, ki bi te ljudi združil. Prvotno se je festival imenoval Komödie Herbst, kar je nekoliko nerodno poimenovanje, saj ne prikazujemo samo komedij, a se nam je na začetku zdelo najlažje zbrati ljudi prav s smehom ter pokazati, da se, četudi živimo v različnih državah, smejimo istim temam. Prva igra, ki smo jo uprizorili, je bila igra slavnega romunskega komedijskega mojstra iz 18. stoletja, Iona Luce Caragiale, ki ga v Avstriji nihče ni poznal, v Romuniji pa se po njem imenujejo gledališča, njegova podoba je bila natisnjena tudi na njihovem denarju ... Če bi ga primerjal z nekom iz Avstrije, bi se odločil recimo za Nestroya. Naslednja igra, ki smo jo uprizorili, je bila igra Ferenca Molnárja, na Madžarskem rojenega avtorja, ki je bil sicer v Avstriji svoj čas zelo popularen. Nadaljevali smo z besedili iz leta 1920, 1950, 1970, v zadnjih letih pa smo prestopili v svet sodobne dramatike, ker je bil moj cilj publiko pripeljati vse do zgodb sodobnega časa. Vzporedno s tem se je zgodil tudi preobrat, ki se je odmaknil od same komedije, saj smo uprizarjali dela, ki niso zgolj to. Tako so Tri sestre Vinka Möderndorferja daleč od tega, da bi jih opredelili kot zgolj komedijo, tudi tekst Slavomirja Mrožka Hiša ne meji, ki smo ga prav tako igrali, kot tudi ne Hipermarket slovaškega avtorja Viliama Klimáčeka. Tudi občinstvu samemu je bilo zanimivo postopoma odkrivati avtorje, ki še živijo.

Kako pa ste prišli do teksta Tri sestre Vinka Möderndorferja?

Veliko berem. (smeh) Zelo se zanimam za sodobno svetovno dramo. Rojen sem bil na Dunaju, tudi študiral sem na Dunaju, sem pa tudi ogromno potoval in deloval pa različnih narodnih gledališčih, večinoma kot igralec. Besedila, ki smo jih igrali, so bila po navadi zmeraj ena in ista, in na neki točki sem se tega naveličal ter začel ogromno brati. Obžalujem to, da recimo ne govorim slovensko, znam nekaj malega hrvaško, tako da večino besedil berem v angleščini ali francoščini, potem pa se na podlagi tega branja odločim, kateri tekst delati v Theaterherbstu. Toda če bi lahko, bi delal samo slovenske igre. (smeh) Pred kratkim sem se ustavil v Kranju, kjer sta mi Mirjam Drnovšček in Marinka Poštrak povedali za Evalda Flisarja, ki so ga igrali v manjšem gledališču v Gradcu, ki pa ga drugače in na žalost sploh ne poznam!

V Avstriji dosti težje prideš do denarja, če delaš dramsko gledališče kot pa recimo performans. Trenutni fokus dunajske kulturne politike ni toliko usmerjen v navadno gledališče, ampak v performans, v mešanice plesa, giba, petja; tip gledališča, ki ustvarja umetnost v tistem trenutku in za tisti trenutek. Se pravi, da ni tako enostavno ustvarjati tovrstne predstave, čeprav se mi zdi, da bi se morali bolj zanimati za to, kar počnejo in soustvarjajo naši sosedje, kajti na tak način se lahko gradi tudi evropska gledališka tradicija, ki ni samo Shakespeare, Čehov ali pa Brecht! Napisane je tudi veliko druge dobre dramske literature.


Foto: Reinhold Hartl-Gobl
Po navadi, ko sledim naslovom velikih dunajskih gledaliških hiš, recimo Burgtheatra, Volkstheatra, Akademietheatra in tako naprej, opažam, da se na repertoarjih bolj ali manj ponavljajo imena klasikov dramske literature, in to kljub temu da Dunaj velja za prestolnico z izjemno raznolikim prebivalstvom, ki bi ga mogoče lahko zanimalo tudi kaj drugačnega …

Theatherherbst je nekaj, kar bi z največjim veseljem naredil tudi v Burgtheatru. Seveda obstajajo manjši dogodki, ki pokrivajo tudi to. Recimo Volkstheater je imel cikel Das Beste von dem Osten (slov. Najboljše z vzhoda), kjer so taka dramska besedila večinoma bralno uprizarjali, med njimi tudi slovenska in hrvaška. Kot sem že prej omenil, je veliko večja scena na področju performansa, kjer je veliko večja tudi pretočnost mednarodnega sodelovanja: plesalci so na primer Romuni, glasbeniki prihajajo iz Srbije, režiser pa je Avstrijec. Mislim pa, da se bo to prej ali slej spremenilo. Seveda nisem nek slep optimist, bi si pa zelo želel videti Vinkove Tri sestre na odru Burgtheatra. Spremembe se dogajajo, kar dokazuje že primer, da je naše gledališče bilo prvo (kolikor mi je znano), ki je na oder postavilo dramski tekst slovaškega avtorja Viliama Klimáčeka, sedaj pa vem še za dve dunajski produkciji, ki ga postavljata, ena izmed njih celo v istem gledališču, kjer smo ga igrali tudi mi. Očitno smo tudi mi nekoga tako inspirirali. In mogoče se bo kaj takega zgodilo tudi z besedili Vinka Möderndorferja ali pa Evalda Flisarja.

S čim so vas prepričale Tri sestre?

Kar se tiče dramskega besedila Vinka Möderndorferja, in tega ne govorim zgolj zato, ker govorim z nekom, ki prihaja iz Slovenije, ga uvrščam med enega izmed boljših tekstov, kar sem jih v zadnjih letih prebral. Gre za besedilo, ki govori o skrbeh, ki so nam vsem skupne. Vsi vemo, kakšne so težave z brati in sestrami, kakšne so skrbi s starši, kako nerodne so situacije na družinskih zabavah, na katerih se po eni strani izogibamo določenim temam, po drugi strani pa kar nekaj blebetamo … Gre za dramsko besedilo, ki je napisano na komičen način, ki pa je tudi več kot to; konec je grenak, pripravi nas do tega, da razmišljamo o svetu. To je nekaj, kar se je zgodilo tudi z občinstvom. Gre za nek dotik, ki je ljudi nasmejal pa tudi pretresel. Osebno se mi zdi, da je gledališče danes izgubilo ta nek sentiment, to neko melanholijo, to, da se dejansko pokaže čustva … Če govorim o Dunaju, je gledališče tukaj postalo nekakšen gromozanski kliše, v katerem glavni protagonisti vseskozi igrajo eno in isto linijo, ne doživijo nobene spremembe, od začetka do konca ena in ista linija. Pa ne, da bi bil konservativen, ravno nasprotno, včasih sem zelo radikalen, trudim se najti alternative v sami reprezentaciji besedila, ampak si kljub temu želim, da gredo ljudje z menoj, ne stran od mene. Ljudje v gledališču si želijo biti dotaknjeni, pa ne s klišeji in neumnimi šalami! Verjamem, da ljudje hočejo misliti. To sem videl, ko sem govoril z ljudmi po predstavi Tri sestre. Ljudje so v tem besedilu prepoznali sami sebe, kar je sprožilo tudi določen emocionalen odziv.

Tekst je radikalen v veliko pogledih, iz česar sklepam, da je tudi Vinko, ki sem ga spoznal na ponovitvi v Ljubljani, prav tako zelo radikalen v svoji razmišljanjih. Skratka, če razmišljamo o tradiciji, nisem prepričan, ali je to zmeraj tista prava smer. Zdi se mi, da bi morali dobro premisliti celoten sistem in se vprašati, od kod katere stvari prihajajo in če za našo družbo sploh še držijo. Tudi Vinko se sprašuje, zakaj se ne bi mogla dva človeka, ki sta bila petdeset let poročena, preprosto ločiti? Gre za vprašanje, ki se dotika naše celotne družbe.

Vadili pa ste v slovenskem študentskem domu Korotan?

Po navadi naše gledališče pri takih projektih sodeluje z državo, torej s Slovenijo oziroma njenimi kulturnimi inštitucijami. Zato smo štiri tedne vadili v Korotanu, nato pa še dva tedna na odru v Gmündu. Sodelovanje je bilo prijetno, v končni fazi pa se vsaka taka povezava izkaže za ključno tudi za igralce, ki se na tak način povežejo in pobliže spoznajo z določeno kulturo. Sodelujemo tudi z igralci iz dotične države, v tem primeru je bila to Pina Babič, kar je bilo tudi zelo pomembno za sam proces ustvarjanja, ker se velikokrat stvari s prevodom izgubijo oziroma je v drugem prostoru težko razumeti kontekst druge kulture, zgodovinsko ozadje in tako naprej. Tak je bil recimo lik očeta, profesorja ruske literature, kar ima, če gledamo iz zgodovinskega konteksta, neke čisto druge konotacije za Slovence kot pa recimo za Avstrijce. Avstrijci bi temu rekli samo to, da pač obožuje Čehova, ki je, med drugim, najbolj igran avtor na področju nemško govorečega gledališča.


Foto: Reinhold Hartl-Gobl
Ker je Teden slovenske drame tudi praznik slovenske drame, bi me zanimalo, kako kaj pri sosedih poskrbite za dramatike?

Država spodbuja avtorje, ki sodelujejo z gledališči. Imamo recimo Schauspielhaus, gledališče, ki sodeluje samo s sodobnimi avtorji. Etablirani avtorji, kot sta recimo Peter Turini in Peter Handke ter recimo Kathrin Röggla, ki sicer deluje v Nemčiji, dobivajo delo. Medtem ko mladih avtorjev drama kot taka ne zanima toliko, temveč bolj pisanje romanov, zgodb, pri čemer so mednarodno uspešni. Tudi kar se tiče tekmovanj za dramska besedila, je prijav bolj malo. Ampak to se mi zdi povezano s trenutnim statusom gledališča v Avstriji nasploh, saj mlade dramsko gledališče ne zanima toliko. Recimo, če iščem asistenco za režijo, komajda najdem koga, medtem pa nekdo, ki bi rad z navadno spletno kamero posnel filmček, za to dobi več kot petdeset ponudb. Gledališče se jim ne zdi zanimiv, ampak prej bolj dolgočasen posel. Kot profesor igre pri študentih, ki sicer študirajo muzikal, opažam, da nikoli niso brali Shakespearja, seveda ne bodo uprizarjali Hamleta, pa vendarle … Niso zainteresirani za branje, niti niso sposobni biti fokusirani več kot eno uro. Zato ni čudno, da jim je gledališče, kjer vaje trajajo od šest do osem ur, kjer se ponavljajo ene in iste stvari, kjer se zahteva določen čas, dolgočasno. Mladi bi pa radi po liniji najmanjšega odpora odkljukali stvari, ne da bi se sploh za kaj potrudili oziroma kaj občutili. Ob tem sem se spomnil na besede že omenjenega filologa, ki je bil velik oboževalec nogometa. Saj veste, Avstrijci smo v nogometu zelo slabi, ga imamo pa gledališčniki zelo radi, najbolj zato, ker je nogomet dramatičen. Skratka, poanta tega, kar sem hotel povedati, je, da če želiš dati gol, moraš na gol tudi streljati. Moraš poskusiti, ne glede na to, kaj se bo zgodilo … Ne pravim, da so mladi ljudje zaradi tega grozni, slabi, nasprotno – morajo se ukvarjati s problemi, ki jih sam k sreči nikoli nisem imel.

Kako pa je biti gledališki umetnik sredi Dunaja?

Ni enostavno, vendar se ne pritožujem. Nisem več tako mlad in moram reči, da sem imel kar veliko srečo. Ko sem diplomiral, sem nastopal v kultni predstavi Trainspotting (op. a.: Theater Phoenix iz Linza, 1998), kar po navadi navduši vse, ko izvejo za to, jaz pa se počutim kot star spomenik, ki si mora zaradi tega z las brisati prah. Kakor koli, to je bil odličen štartni položaj za igralsko kariero; že od osemnajstega leta naprej sem tudi veliko režiral … Skratka veliko srečo sem imel, da je moj hobi postal tudi moj poklic. Gledališče me je zanimalo že od desetega leta naprej, že takrat sem točno vedel, kaj in kje bom. Zmeraj ni bilo rožnato, vendar nazaj ne maram gledati na tak način. Ni pa enostavno za mlade igralce in režiserje. Nekako zaradi tega sva z gospo intendantko Manuelo Seidl tudi ustanovila ta festival. Lahko čakaš na velik prodor v Burgtheater, lahko pa si ustvariš svojo službo, kar sva naredila s tem festivalom. Ampak ponavljam, imel sem veliko srečo. Nisem slaven, lahko pa preživim.