Čas, ki ga živim danes, poskušam razumeti kot prehodno obdobje, čas, ki bo minil. Obdobje sploh ni mimobežno, ves današnji prostor nas je in nas bo še močno zaznamoval. Še bolj jasen pogled o družbi in posameznikih se bo iskristaliziral. Še bolj jasno in precizno se bomo lahko ukvarjali z etiko človeka znotraj družbeno političnih kontekstov skozi zgodovino velikih dramatikov in avtorjev.
Kaj lahko storim danes?
Da z občutjem empatije varujem bližnje, sebe in širšo družbo. Da me skrbi za druge. Da ne mislim le nase. Ker si želim delati, ustvarjati in enako želim tudi drugim. Čimprej. Gledališče gledamo in sicer v živo in od blizu. Brez gledalcev tudi gledališča ni. Ni duhovnih odslikav za vse tiste, ki gledališče ljubijo in potrebujejo. V poltemi dvorane doživljam gledalca vselej kot senzibilnega sogovorca, dvomljivca, misleca, duhoviteža, radovedneža, ki želi skupaj z menoj premišljevati o času, človeku, o zakajih in vprašajih, o temi, pa tudi o soncu.
Zahvaljujem se Lani Krmelj za pismo:
"Med zidovi stojimo, a nad nami nebo",
piše Gregor Strniša. Veselim se in upam, da se kmalu spet srečava v medprostoru besed gledališča.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.